Pozdravljeni!

Vidim, da imate na tem forumu kar nekaj izkušenj, tudi pozitivnih v zvezi z bližnjimi osebami z MOM. V tej zadevi sicer ne gre za mene, ampak prijatelja, ki je v zvezi z osebo, ki ima MOM. Ogromno sva se pogovarjala o njunem odnosu, vidi, kaj je na stvari, vidi, da manipulira z njim, da mu laže, da ga vara, da…….. . Skratka, škodi mu, uničuje mu življenje. Imam občutek, da on to vse dojema na razumski ravni, pootem pa na čustveni popusti. Lahko mu naredi res zelo, zelo grde stvari, potem pove, da ji je žal, malo pojamra, je mesec dni “pridna” in jo sprejme nazaj. On mi gre po eni strani na živce s tem svojim pasivnim odnosom – češ, ne morem si pomagat, če jo pa imam rad, po drugi strani ga razumem, da se mu je težko odtrgati. Pa zdi se mi, da tudi mene že to počasi načenja, kakršnokoli pomoč ponudim, idejo,…. vse pade v vodo. Vem, da me rabi kot psihično oporo (on), po drugi strani pa si mislim, da mu mogoče s tem celo bolj škodim, kot koristim – meni pojamra, predebatirava, mu je lažje, potem gre nazaj k njej in spet vse od začetka. Ima kdo kakšen nasvet? Hvala.

seveda mu ti s svojim pomagalstvom v bistvu škoduješ. povej mu enkrat, potem pa ne poslušaj več njegovega jamranja. lahko si mu prijateljica pri drugih stvareh, partnerstvo pa naj rešuje sam. Čeprav mi je bilo vedno sumljivo, kadar eden od zakoncev rešuje svoje zakonske težave pri prijatelju nasprotnega spola.

V pogovoru mu prepovej govoriti o njej, govori naj samo o sebi in svojih občutkih. Krepiti mora svojo samozavest, da se bo znal postaviti zase in ji povedati kar on čuti in kar ji gre. Partnerji oseb z mom ponavadi ne upajo povedati nič direktnega v faco, ker se bojijo, da bi osebo z mom še dodatno užalili, užalostiti in bi bila še tistih par dni, ko je sicer navidez vse ok, štala.
Napako delajo, ker krivdo prevzemajo nase, naučiti se mora, da on ni odgovoren za njene muhe. V bistvu je nima rad, zasvojen je s tem, da igra žrtev in se z žrtvami zanjo dokazuje. Glede tega je dobra tudi knjiga Formule ljubezni – a vem, da bi jo nek tip težko bral, je kar zahtevna.
Samo to mu ponavljaj – kaj je on storil na sebi, da bi ji povedal direktno v faco in da bi ji postavil neke meje in omejitve (kot piše v knjigi Ne stopajte po prstih)

Samo božanje in glajenje, pa seveda STOPNJE PO PRSTIH, dolgoročno ne pomaga nič. Čerprav dobro vem, da takrat, ko pride kriza, drugega niti ne znamo… Ampak se moramo naučiti. Korak za korakom. Jaz sem začela delati (počasi) te prve korake, ker mi je po 20ih letih potegnilo, da s stopanjem po prstih, nisem NIČ naredila. Je pa težko!!!

Rada bi pomagala, pozdravljena!

“Prepričanim”, prevedeno beri: ljudem, ki samo tožijo čez svojega partnerja in opisujejo kaj vse dela narobe, ni mogoče pomagati. To je pač način, s katerim se prizadeti na nek način sproščajo, sploh pa še, če imajo ob sebi dobrega poslušalca. Vse lažje se je ukvarjati z drugim, saj se sami niso pripravljeni soočati sami s sabo in se pri tem vprašati, kaj je z njimi narobe, da vse to kar jih pri partnerju moti, prenašajo. Sami običajno tudi niso pripravljeni ničesar narediti in pri sebi kaj spremeniti. Če imajo pri sebi dobro “poslušalstvo” potem pač na dolgo vodijo svoje monologe in opisovanja, kaj vse opažajo, da dela partner narobe. Sprejemanje vloge žrtve (sploh, če to predolgo traja!), je za nas lahko zelo pogubno. Drugih ljudi ne moremo spreminjati, ampak lahko spremenimo edino sebe. Izkušnje nas tudi učijo: Pomagaš lahko SAMO IN EDINO ČLOVEKU, ki te prosi za pomoč in nobenemu drugemu. Edino človek, ki te prosi za pomoč, je odprt za spremembe, edino on razmišlja o tem kar mu poveš, predlagaš in čez čas običajno tudi ukrepa. S svojim “pomagalstvom”, kot se je izrazila ena od predhodnic, mu dejansko samo škodiš, ker mu s tem enostavno pomagaš, da svojo vlogo žrtve samo še bolj krepi in ostaja na mestu. Lp Odmev