Ga. Košiček,

lepo Vas je srečat tudi tukaj na forumu. Moram povedat, da sem prebrala knjigi Vašega moža. Veliko sem se naučila o razmerju in pomembnosti samospoštovanja. Vesela sem, ker najdaljujete njegovo delo, ker se v naši preljubi Sloveniji o teh stvareh še vedno premalo govori…

Imam pa eno vprašanje. Kaj mislite, kaj je boljši začetek doživljenjske ljubezni, prijateljstvo ali tista iskrica(tista živalska privlačnost)? Upam, da razumete kaj mislim.

Spoznala sem moškega s katerim sva bila na začetku samo prijatelja in nisem čutila ognjene strasti. Prebolevala sem staro ljubezen in nisem želela celit rane z drugim moškim. Mojo odločitev je sprejel in me je resnično počakal, da sem počistila sama s seboj in mi zvesto stal ob strani.

Sedaj sva par in nama je resnično lepo. Imava topel in ljubeč odnos, z veliko pogovora in razumevanja.

Mogoče imamo ljudje prevelika filmska pričakovanja o ljubezni, da je potreben najmanj ognjemet :o))

Kaj pa Vi mislite: počasi in zanesljivo ali iskrica ?

Hvala za odgovor,

Dora

Ne glede na začetek, dobra sta lahko oba primera, moramo dati sebi in partnerju čas, da se spoznamo in da se čustva razvijejo ali pa ne. Močne zaljubljenosti, na prvi pogled, so značilne predvsem za zelo mlade ljudi. Pri tem gre predvsem za močno spolno privlačnost, ali se bo iz te zveze rodila ljubezen, na začetku nikoli ne vemo, prav tako ni nikoli gotovo, da bo partnerska zveza, ki nastane iz prijateljstva trajna in ljubeča. Včasih se zgodi, da se partnerja zelo dobro ujameta na vseh področjih, le spolno si drug drugega ne želita, v takih primerih do spolnih stikov ne pride. Kadarkoli pa govorimo o ljubezni med moškim in žensko, torej o spolni ljubezni se moramo zavedati, da je brez spolne privlačnosti ni. Moje mnenje je, da ni tako pomembno ali je na začetku burna romanca ali le simpatija, pomembno je kako se odnos razvije in če ste vidva s partnerjem zadovoljna potem je vse v redu. Uživajta v ljubezni in jo negujta.

Alenka B

Nekje sem prebral neko izjavo enega psihiatra, ki je rekel. Ni problem, da imamo ljudje v odnosih do drugih pričakovanja. Problem je v tem, da želimo, da se ta pričakovanja uresničijo.

Zato se mi zdi res zanimiv pristop, da spustiš svoja pričakovanja na čim nižjo raven ali pa mogoče na razumno raven. Oz. da si pripravljen sprejeti, da se nekaj ni zgodilo po tvojih pričakovanjih. Morda znaš s takim pristopom sprejeti ljudi take kot so. To pa je pomojem osnova za lepo zvezo.

Sicer pa kdo ve kaj je prav…? Pravil ni.