Menda se najbolj trda prijateljstva stkejo v srednješolskih klopeh oz. enkrat v tistem obdoblju. Imate kako izkušnjo, ki bi to dejstvo zanikala? Kako ste prišli do znanstev kasneje? V čem vidite razliko med virutalnim prijateljevanje in tistim v živo?

Pri meni je to zelo res. Najboljše prijatelje imam še iz srednješolskih let in zgodnjih let faksa. pa je tega že uhuhu let. Od kasneje imam samo eno prijateljico, ki sem jo spoznala na tečaju tujega jezika.

Eno boljših prijateljic sem spoznala v službi, sva sodelavki, sicer ne delava skupaj, ampak v isti firmi, prijateljstvo traja cca 4 leta in je res, krasno prijateljstvo.

Po drugi strani s prijateljico iz OŠ nimava skupnega NIČ več, razen to, da sva bili enkrat, dolgo nazaj najboljši prijateljici. In na podlagi preteklosti vleči neka navidezna prijateljstva naprej, se mi zdi tudi precej bedno… ampak to vseeno počnem(o)… Poznava se od 3. razreda, ja, sva bili zelooo prijatli, ampak to je šlo… ljudje se spreminjamo, imamo druge vrednote, pač, ne moremo še naprej živeti v času osnovnošolskih klopi.

Virtualna – včasih pridejo prav, za kej vprašat, sporočit, izvedet… Ampak ta “prijateljstva” bi dala kar v navednice…

Še niti eno moje virtualno prijateljstvo se ni v reali končalo niti kot p od prijateljstva. Včasih mislim, da bi bilo bolje, če se že sklene virtualno prijateljstvo, naj kar tam tudi ostane, v virtuali.
Mislim, da je pri tem načinu prijateljevanja predvsem problem v različnih predstavah. Še vsak, s katerim sem tako prijateljevala, si je obetal v živo nekaj več oz. določeni so kar mnenja, če smo zelo dobri virtualni frendi, se bo v reali to samo še stopnjevalo ter poglobilo. Temu seveda ni tako, saj v reali so prisotni popolnoma drugi elementi in pogosto se izkaže, da nekega realnega ujemanja sploh ni. Torej, virtuala je kamuflaža, nerealnost, ki te lahko zaslepi, če seveda dopustiš.

Moja statistika:
– vsa moja danasnja Prijateljstva so iz srednjesolskih casov (hvala najstniski letom!)
– dve prijateljstvi iz otrostva ostajata vedno nekje kot neka spremljava… obe imam zelo rada, ampak imamo razlicne nacine zivljenja in so se poti nekako razsle… pomembno je, da ko se srecamo, se zdi, kot da se je cas ustavil…
– imam eno mlado prijateljstvo, za katero ne morem trditi, da je oh in sploh in pocasi dvomim, da bo kdajkoli doseglo zgornje nivoje… po moje je to oblika prijateljstva, kot jo poznate Monovke. Pa da ne bo nekih nesporazumov, zenska je cisto ok, je super in razumeva se dobro, ampak mislim, da je custveno zavrta in da nikoli ne bo zmogla tistega pravega odpiranja in razumevanja, ki ga prijateljstvo nujno potrebuje. Ampak se ne pritozujem! Dajem ji, kar sprejema in sprejemam kar je pripravljena dati…

Tudi moja najboljša prijateljica je iz srednje šole. Imela sem sicer tri take prijateljice, a sem z dvema nekako izgubila stike; občasno se vidimo in slišimo, a to več ni kar je bilo.
Eno prijateljico sem spoznala pred 3 leti. Po sili razmer sva morali biti ogromno skupaj (njen in moj fant sta najboljša prijatelja) pa sva se ujeli, čeprav sva si zelo različni.
Virtuala? Ne, to v to ne verjamem.