Prijateljstva
Zadnjič je bila pri nas na obisku ena znanka in je med drugim, med pogovorm, izrekla eno trditev, ki mi je dala misliti in me zanima, kaj vi mislite o tem in kakšne izkušnje imate: namreč, da se prava prijateljstva, tista najbolj trdna, lahko sklenejo le v otroštvu, kasneje pa to ni mogoče, z drugimi besedami, naši najboljši prijatelji so tisti, ki jih poznamo že od otroštva in smo gojili stike, če pa spoznamo koga kasneje, pa smo sicer lahko znanci in kolegi, a ni možno pravo, globoko prijateljstvo, ki bi bilo trajno, za vse življenje. To mi je dalo misliti še posebej zato, ker bi to pomenilo, da lahko imamo v življenju samo toliko prijateljev, kolikor smo jih “odnesli” iz otroštva in seveda ohranili, če pa jih je npr. kdo “odnesel” bolj malo ali celo nič, a bi to pomenilo, da ne bo sposoben navezati več nobenega resničnega prijateljstva v življenju, ki bi bilo trajno in dragoceno, da bo torej ostal le z enim ali dvema ali celo nobenim pravim prijateljem za vse življenje, vse ostalo bo pa puhlo in površno? Kaj menite?
Živjo!
Hm, moram reči, da se kar strinjam s to trditvijo. Sama osebno imam dve najboljši prijateljici že od otroštva, naključje je sicer hotelo, da smo sestrične, ampak vseeno. Vendar tudi kasneje sem dobila nekaj kolegov in znancev, a moram priznati, da niso tako “trda” kot ta iz otroštva. Vsa tista prijateljstva, ki so se razvija iz srednje šole, faksa,… vsak je šel na svojo stran in niti nimamo več toliko stikov. Tu in tam še kakšen telefon, kakšno srečanje, ni pa to to.
vsem želi SREČNO 2003!
To ni res. MOjega najbolj iskrenega, zanesljivega in trdnega prijatelja sem spoznala pri devetindvajsetih to prijateljstvo se je kalilo skozi moje in prijateljeve težke življenjske preizkušnje — in kasneje še prijateljico, ki me tudi še ni pustila na cedilu, kadar mi je voda v grlo tekla. Pravi atest za prijateljstvo pa so prav takšne priložnosti. KAdar je človek v hudi stiski se mu namreč večina ljudi najraje izogne, saj imajo svojih problemov čez glavo, toda pravi prijatelj ti stoji ob strani in ti pomaga. Najpogosteje sicer ne more storiti nič konkretnega, ne more vzeti nase tvojega gorja, vendar pa ti ponudi ramo, na kateri se zjočeš, uho, v katero zlivaš svojo bol in roko, na katero se opiraš, ko ti zmanjkuje moči. Seveda pa te tudi okarajo ali celo naderejo, kadar počneš velike neumnosti. Takšno prijateljstvo je posebna božja milost, poseben dar. Hvala Gospodu za moje prijatelje in mojim prijateljem, ker me prenašajo tudi v mojih slabih trenutkih.
S to trditvijo se ne morem strinjat. Imam eno zelo dobro prijateljico, ki si je ta status pridobilav petem razredu osnovne šole. Pri njej teorija zdrži. Druga prijateljica, pa je to postala šele v času, ko smo obiskovale srednjo šolo, jaz v Ljubljani, ona v Brežicah. Skupno “življenje” pa sva imeli ob vikendih. Naj povem še to, da se osnovni šoli nisva prenašali. Prijateljica je s skupinske slike prvega razreda izpraskala mojo glavo, kar nazorno odraža kakšen odnos sva imeli. Ne znam pojasnit od kje preobrat. Morda si le nisva dopustili, da bi se sploh spoznali. Pravzaprav se s tem ne obremenjujem, ker vem, da je zelo dobra prijateljica, ki je za nobeno ceno nočem izgubiti. To sicer velja za obe prijateljici, čeprav sedaj živimo vsaka v svojem kraju, vendar pa ohranjamo stike, še posebej pa se k obema lahko zatečem vsakič, ko začutim potrebo po tem.
Sem oseba, ki rabi prijatelje in tako sem si tudi v kraju, kjer živim danes, našla prijateljico. Ja res ji lahko tako rečem. Našla sem sorodno dušo, ki ji zaupam in vem, da tudi ona meni. Ker se določenih stvari s starši ali partnerjem človek ne more pogovarjat oziroma jim ne more povedat v določenem trenutku, ker je preveč obremenjujoče, je zelo lepo, da se lahko obrne k prijatelju, ki zna poslušati in ve kdaj je smiselno deliti nasvete, kdaj pa preprosto poslušati.
Prave prijatelje je težko najti, vendar mislim da prijateljstvo ni odvisno od tega kako dolgo osebo poznaš ampak od tega s kakšno osebo imaš opravka.
Jaz sem iz množice znancev in prijateljev izločila tri zelo dobre prijateljice, ki nimajo konkurence in se nanje lahko v vsakem trenutku zanesem in trudim se, da se lahko tudi one name, čeprav so se prijateljstav rodila v različnih časovnih obdobjih.
Drage prijateljice P. T. in R. hvala vam, ker mi dovolite biti vaša prijateljica.
Zlate ste in takšne ostanite še naprej!!!!!!!!!
Draga Maja, tudi jaz se ne strinjam s trditvijo tvoje znanke. Moja otroška prijateljstva so se razpadla in sem prijateljice, ki jih imam sedaj, spoznala veliko kasneje. Pri prijateljstvu je pomembna “sorodna”, zaupanja vredna duša in vseeno je kdaj takega človeka spoznaš. O vsem, kar naj bi prijatelji bili, je zelo lepo napisala Relika. Lepo se imej.
S tem se nikakor ne morem strinjati. Imam 3 prijateljice, ki so res zelo v redu punce, se lahko vse pogovorim z njimi in jim zaupam. Z dvema sem se spoprijateljila v srednji šoli, eno pa sem spoznala šele na faksu.
Nasprotnen primer pa sta dve “prijateljici”, s katerima smo bile od otroštva skupaj. Že predlani sem od njiju dobila nož v hrbet (stvar srečnega naključja je bila, da sem sploh izvedela), s čimer se je naše prijateljstvo končalo. Stike smo sicer obnovile po enem letu, vendar se z njima enostavno nisem imela kaj več pogovarjati. Nakar prejšnji teden izvem, kakšne stvari govorita za mojim hrbtom. Torej, moj plan za leto 2003 je, da se dokončno rešim slabih prijateljic. :))
moje mnenje je, da se ravno prijateljstva iz otroštva težje ohranijo, saj malokdaj hodimo iste poti skozi življenje. pravo prijateljstvo lahko obstaja samo tako dolgo, dokler obstaja iskrenost. ko se pravo prijateljstvo poruši, ni več ničesar, poudarek je na pravo. ampak to je samo moje mneje, ki pač izhaja iz lastnih izkušenj. izkušnje pa so lahko zelo različne.
SREČNO tudi to leto