Prijateljica Sovražnica
Pozdravljeni!
Nenavaden naslov, a vendar imam prijateljico, ki mi je hkrati sovražnica. Ne razumete? Ja seveda, to ni oseba, sploh ni živo bitje, temveč hrana.
Najraje jo imam, ko jo gledam ali ko je sploh ni. Ko zapolni moj želodec se počutim grozno, saj sem vendar debela, grozno debela. Sram me je, ker se ji ne znam izogniti, ne znam ji pobegniti. Na vsakem koraku jo srečam, bodisi doma, bodisi v šoli, bodisi pri prijateljih,…Doma jo najbolj sovražim, ker se ji ne morem izogniti. Najraje bi pobegnila na oni svet, vendar to spet ni tako enostavno. Misel, da hočem umreti suha me spremlja na vsakem koraku. Pravzaprav me s siljenjem s hrano prav ohranjajo pri življenju. Jaz pa sem tako pridna, da to vse lepo pridno pojem. Sovražim to, sovražim sebe, ker nisem jaz “jaz” temveč le lutka s katero se lahko vsi igrajo. Zakaj se že enkrat ne morem naučiti reči ne, zakaj se ne morem postaviti sama zase? Strah me je, da se bom s svojo ubogljivostjo zredila. Moj strah je upravičen, ker sem se že zredila. Sovražim praznike. Vsi so doma, kar naprej eni obiski in seveda hrana. Želim si umreti, zaspati za vedno in prav nič nočem več čutiti. Želim si biti suha, pa mi nihče ne puste.
Ubadam se s hrano. Znova in znova. Ponovno jemljem odvajala, bruhala sem za enkrat sedaj samo enkrat. Nič takšnega še. Ne prenesem hrane, moje sovražnice v želodcu. Po drugi strani pa si jo neutrudno želim. Rada bi jedla, pa me je strah, strah debelosti. Bolj ali manj se nažiram z mandarinami, pomarančami ali klementinami. Želodec me že grozno boli. Včasih se mi zdi, da mi ga bo raztrgalo. Pred kratkim sem zbirala vodo za uropepsin, preiskavo, s katero preverjajo količino kisline v urinu. Normalno je od 600 do 1100, jaz pa sem imela 5760. Moja zdravnica ni nič kaj dosti komentirala, a meni se zdi ta rezultat hudo nenormalen. Hotela mi je dati dieto, vendar si je potem ko sem ji povedala kaj bolj ali manj jem premislila. Rekla mi je, da je moja hrana že tako energijsko, vitaminsko in nasploh prazna, da mi je ne bo dala. Zabičala mi je, da delam svojemu telesu medvedjo uslugo za resne težave z želodcem. Za zdajšnje lajšanje bolečin sem dobila Talcid, ki pa mi prav nič ne pomaga. Sram me je, ker sem tako butasta, da ne znam zaživet. Še vedno se ubadam s hrano. Resnično se trudim, da bi začela jesti normalno, a se vedno nekaj zgodi kar me pripelje na stara pota. Počutim se brezupni primerek. Kljub temu bi rad ozdravela ali pa umrla. Hočem samo eno ali drugo.
Peri
Draga Peri,
kot pravite, je hrana na eni strani vaša največja sovražnica, ker vam polni želodec in vodi stran od idealov, po katerih hlepi anoreksija in se ne da. Po drugi strani je, kot ugotavljate, vaša največja prijateljica, ker vam nudi uteho in najbrž neke vrste vsaj hipno pomiritev v trenutkih napetosti in neobvladanja ne sebe, ne svojih čustev in misli. Na eni strani anoreksija, ki se bori proti vsakemu grižljaju, ki je karkoli več kot del mandarine, in na drugi želja po več življenja, po mirnejšem in bolj izpolnjenem življenju.
Odločitev je vedno znova v vaših rokah. Boj je hud, kajti z vsakim odtegnjenim grižljajem je anoreksija za korak močnejša in z vsakim rednim obrokom ali nevzetimi odvajali, del vas, ki se bori za več življenja, bliže svoji uresničitvi. Zato je začetek bitke z anoreksijo prava fronta, ampak ni nepremagljiva!
Pogumno,
Marija Anderluh
draga prijateljica!
tvoji problemi so moji in sem se cisto prepoznala v njih in mislim da je problem v tem da nam zmanjka motivacije.
ce si zelis lahko pises na moj mail in lahko dobis prijateljico in morda ti bodo pomagale izkusnje.
moj mail je: [email protected]
pisi mi!