… sicer se ne trudi z vsem srcem, se pa trudi z vsem svojim razumom, z umskimi veščinami laskanja, všečnosti in z vzvišenimi idejami skupnega napredka vsem nam pokazati, kako ji je mar za nas, kako nas zna prepoznati v naši ranljivosti in osebni posebnosti in samoniklosti, kako je vedno pripravljena pomagati vsakemu izmed nas, ob tem pa vztrajno vztrajati v nadvladi srkanja pozornosti, torej čustvene energije, ki jo mi, njeni prijatelji z njo dobesedno izgubljamo, saj se naša prijateljica vedno skrivnostno izgubi v svojem življenju in ne uspe zadostiti nobenim obetom, s katerimi nas zvablja v svoje mreže.

Tako nekako bi mi, njeni ‘prijatelji’ opisali njen odnos, sem prepričana, saj izražam nekaj splošno znanega med nami. In pred časom smo mnogi izmed nas prenehali prijateljeval s to obetavno prijateljico, saj je postalo prenaporno, tudi zaradi njenega življenjskega stila z rekreativnim drogami, kateremu nismo sledili.

To življenje jo je pripeljalo v težko bolezen. In ona nas je presenetila in zdravstveno izjemno napredovala, ko so jo ljudje že pokopavali.

Jaz osebno sem bila vedno njena prijateljica, ki jo podpira in zagovarja,,saj je v njej dosti pristne umetniške duše, ki pa jo je na žalost poteptala z bojem za preživetje, tako ali drugače, to je bil njen boj. Tako ga opisuje in tako jo dojemam. Tako je znala stvari prikazati. Dokler ni zbolela in je šlo v resnici že za boj za golo preživetje. In zmagala je. In meni se zdaj, po vseh letih, globoko zahvaljuje za podporo, neomajno, v zadnjem boju, za vse materialno, ko sem ji olajsala dopustovanje in še kaj z mojimi uslugami in nepremičninami, finančno podpirala njeno samozdravljenje, bila vedno pripravljena analizirati težave, ki so se ji postavljale na pot … in tako dalje, vse lepo in prav. Ob tem so me ljudje tiho opazovali, saj sem ena redkih, ki ji konstantno stoji ob strani. Uspela me je prepričati v svojo žrtev in svojo neprecenljivo genialnost komunikacije, sprejela sem jo bolno, po tem,,ko sem jo izločila iz življenja za dobro leto, v katerem je zbolela … vendar …
Vendar zdaj čutim, da sem moje delo z njo opravila. Ne le prepoznala sem njen vzorec narcisticnega manipuliranja, ta vzorec sem prevzela in z njim operirala v odnosu z njo – nisem je resno jemala, ko je obljubljala in obetala globoko transformacijo, saj v njo nisem verjela. Ko je zbolela, sem verjela v njeno ozdravitev, telesno, ne pa v njeno preobrazbo. Vedela sem, da bo postala kvalitetnejša oseba, nisem pa verjela, da bo nekega dne spregledala resnico o sebi, da je namreč njen problem prav ta, ker ne spregleda, da kljub svoji ozdravitvi ni postala človek, katerega nam deklarirano opisuje, namreč človek, ki mu je v resnici mar za sočloveka. Prej je svojo nezanesljivost enostavno zamolčala, zdaj pa jo utemeljuje s svojo boleznijo, ki ji vzame toliko časa, da se ona nima več časa ukvarjati z neštetimi obeti in obljubami, ki nam jih je oznanjala, ko je ozdravela. No, zdrava je zato, ker se izredno trudi živeti zdravo. In to ni lahko, po vseh letih nezdravega življenjskega sloga.

Kar želim s tem tukaj povedati, je to, da je to že druga takoimenovana prijateljica, ki sem jo do konca spregledala in se počasi poslavljam od nje. S prvo sem morala popolnoma prekiniti stike, saj je bila že vsiljiva v moji privatni sferi, s to drugo pa moram bolj previdno rokovati, saj je v procesu zdravljenja in jo ne smem preveč iritirati. Moram pa vzpostaviti takšen odnos z njo, da bo vzgojen za obe. Zaradi njenega stanja ji ne smem prizanašati z resnico o njej.

Zdaj sva namreč tako daleč, da se jaz ne počutim več direktno odgovorna za njeno zdravje, saj ga ima pod kontrolo sama tako dobro, da ji jaz v tem smislu ne koristim več, kvečjemu je lahko ona meni vzor, kako zna poskrbeti zase. Obenem pa je moja toleranca že precej okrnjena in ne sodelujem več v njenem večnem vzhičenju nad samo sabo in nad novimi spoznanji o lastnem napredku, temveč začenjam s pripombami relativizirati njeno kleno zagotavljanje uspeha v svetli, skupni bodočnosti. Ona namreč najbolj govori o skupni bodočnosti takrat, ko nekaj potrebuje od tistega, ki mu zbuja te svetle, skupne obete. No, saj včasih njene želje resnično lepo sovpadajo z našimi in smo ji tudi hvaležni, da nas je nagovorila v skupne akcije. Vendar je največ koristi od skupnih akcij, ki jih ona oglašuje kot njeno skrb za prijatelje, imela prav ona sama. Pa saj ji nihče nič ne očita, le spoznanja so to, končna, o njej.

Srečna sem, da je zdrava. Skoraj zdrava. Srecna sem, da si je uredila življenje v okviru možnosti, ki jih definira njena skrb za njeno bolezen. Njena ozdravitev in totalna sprememba življenjskega stila sta nam vsem v veselje, meni tudi v ponos, saj sem direktno sodelovala v tem procesu … vendar, kakor rečeno, zaključujem aktivni odnos z njo. In zakaj?
Zaradi psihohigijene.
Ženska neprestano generira zgodbe o svojem procesu zdravljenja, telesnega, duševnega, mentalnega, čustvenega, karmičnega. Njen gon je preplavljen z nagonom po preživetju. V tej situaciji te ona neprestano nekaj rabi, če drugega ni, ti mora izraziti neko čast, ker bo jutri potrebovala še več pozornosti, kot danes. Potem v tej zmedi poskušam sistematizirati najine stike, vendar se ona nikoli ne drži dogovorov. Potem pa končno pride trenutek, ko te je že potegnila v neko njeno situacijo, da rabim jaz nekaj neznatnega od nje, neko informacijo, ki jo ona poseduje (ker si je plačala neko izobraževanje z mojo pomočjo) , jaz pa ne, ker nisem bila na predavanju. Gre za informacijo, ki bi meni včeraj zelo olajšala reševanje neke zagate. Ampak moja prijateljica je bila v nekem zahtevnem stanju bojda, seveda zaradi skrbi za zdravje, pa se ni mogla ukvarjati s tem, da pogleda za 5 minut v beležko in mi sporoči dve besedi. Verjetno je prišla iz sprehoda, ko sem jo klicala, pa se ni javila, ker si je mislila, da moj klic lahko počaka. Ko sem ji poslala sms z opisom prošnje pa si je vzela kar cel dan, da se je bolna, kot ni, prisilila mi napisati nekaj kičasta in za lase privlečenih pojasnil, zakaj se ne javlja, ko jo nujno potrebujem.
Seveda se sploh ni več odzivala, saj mi je moralo biti jasno, da se ukvarja s svojim zdravjem, ne pa z neko informacijo, za katero je ona poskrbela, da jo ima, in je nič ne obvezuje, da jo mora deliti z mano.
Zdaj enkrat, ko se ji bo zljubilo ali ko se bo spomnila, da še ona kar nekaj pričakuje od mene, prav kmalu verjetno, se bo potrudila in pojasnila vse, kar bo treba. Morda celo dobim tisto informacijo, ki je več ne potrebujem. Ki je več nikoli ne bom potrebovala. Ona namreč obljublja tudi take stvari, ki so le pogojno ali časovno pogojene z izkoristkom. Saj pri njej je vse intuicija. In če ji bo intuicija rekla, da ima neka oseba negativne vibracije, bo ona to osebo ignorirala, čeprav je ta oseba prav prejšnji dan naredila nekaj dokaj nesebičnega za njo. Tukaj sem imela v mislih najprej nekega znanca, ki ga je omrežila kot ženska, da bi postal njen lakaj. Ko človek ni bil pripravljen biti le lakaj, mu ni vrnila stvari, ki si jo je sposodila, ki jo je on potreboval za delo. Ker je bojda negativen. Ko sem pa še enkrat prebrala napisano, pa ta tretman njen velja tudi zame in za popolnoma vse, ki jih poznam in imajo opravka z njo. Zato je teh ljudi vedno manj.
In zdaj se bom še jaz oddaljila od nje. In sploh me ne skrbi za njo. Le vesela sem, da se osvobajam iluzij o mojih ‘prijateljih’.

Rezime: da, draga prijateljica, res si napredovala, vendar ne v tem, da spoštuješ soljudi in življenje bolj kot kadarkoli prej, kakor mi zagotavljas, ne, ti si napredovala zgolj v tem, da dosti višje ceniš sebe in zgolj samo sebe. Kar ni malo. Za začetek. Ni pa to cilj.

Ona misli, zares je v to prepričana, da je napredovala do te mere, da je lahko naš dušni pastir. Ko ji pokažeš, da je polna kontradikcij z mirno besedo in raziskovalnim, analitičnim pristopom, kot ga sama zahteva, potem se ujezi in se narcistično odtuji za nekaj časa, dokler te ne potrebuje znova. In takrat te obdaruje z darili in lepimi mislimi. In potem zopet spoznanje resnice o sebi in distanca, potem nekaj tednov molka,,potem zopet pride naokoli vsa sijoča in brezskrbna, zanika vso odtujenost, te vabi na kosila in sprehode, kar naenkrat jo zanima moje profesionalno življenje, kariera, potem me zaplete v neko njeno zgodbo, vztraja v mojem sodelovanju in ko se to zgodi, najde ona spet razlog za odtujitev, ker ji rušim integriteto popolnega narcisa.

In kljub temu, da vse to zveni prav podlo iz njene strani, moram priznati, da nam vsem daje neko vsebino, to ukvarjanje z njo. Toliko pozitivnega je v njej, da izzove ogromno pozitivnega v drugih. Vendar vse se vedno konča pri frustraciji neizpolnjenosti, saj ona nikoli ne izpolni pričakovanj po vzajemnosti. Na trenutke se ti zdi, da ji je prav mar zate. In tako rad bi to čutil, da ji je res mar za kogarkoli drugega, ne le zase. Poskušaš prisluhniti njeni evoluciji. Vse delaš, da bi se prepričal, da napreduje ona, ker ji pomagaš in ti z njo, ker ji pomagaš.

Vendar ona ne napreduje niti ne nazaduje zaradi mene, sem spoznala. Za njo sem nepomembna. Za njo so vsi nepomembni. Na srečo pa tega ne dojamejo vsi naenkrat v njenem življenju. In privoščim ji to. Saj se vendar res trudi, ugoditi nam.
Vendar meni več ne more zapoznelo ugoditi. Postala je irelevantna zame. Niti toliko ni več pomembna zame, kot jaz zanjo. Nikoli nisem potrebovala njenega vpliva, potrebovala sem le zrcalo vpliva, ki ga ne potrebujem. Jaz sem zrcalo, ona pa je nosilka vpliva, ki ga ne potrebujem. Celo škodljiv je. Tudi zanjo bo v nadalje škodljiv odnos z mano, saj bo rušil njeno težko pridobljeno stabilnost. Res sem nepomembna za njo, so pa zanjo pomembni drugi, ki še niso spregledali in bi moje razsvetljenje lahko vplivalo na njih. Tega se zaveda, zato bo zelo pozorna nekaj časa, ko bo spoznala, da jo zapuščam. Ko bo to spoznala, bo pa spoznala tudi to, da na nikogar nisem vplivala in da jo blagoslavljam, saj je prispevala svoj kamenček v mojem mozaiku, ki brez tega kamenčka ne bi bil tako skladen. To je zato, ker sem se zdravila z njo. In hvaležna sem ji, da je bila tako fleksibilna, da je spremenila svoj življenjski stil z mojo pomočjo. Ponosna sem na njo in na sebe,vedno bom,vendar najina zgodba je končana. Zbogom, prijateljica, morda nekoč, v drugem svetu, še enkrat. Ali pa nikoli več. Vse je sprejemljivo.

Uau, kako dobro in pronicljivo zapisano. Sama imam točno take izkušnje. Sem pa v procesu popolnega opuščanja vsakršnih nezdravih zvez oz. obnašanj, zveze organsko odpadejo, čim se orientiram na najvišje dobro in ne dajem takim “prijateljicam” tisto, kar iščejo, temeč tisto, kar je prav. Čestitam, uspeli ste zelo dobro in natančno opredeliti kaj se dogaja v teh odnosih. Naj vam Le še tako naprej, pa boste imeli dovolj prostora za prave in pristna prijateljstva. Pa nese zapletat v to kaj in kdo in predvsem zakaj so take, kot so… temveč se spoprimite z bistvom, da pač to ni prijateljstvo, ki si ga zaslužite ali verjetno res želite.

Odnos z najboljšo prijateljico me je začel zadnje čase vse bolj daviti saj me kliče večkrat na dan. Nadzira  tudi moje stanje na internetu in če se takoj ne oglasim, je že grozno zaskrbljena. Dogajajo se ji same drame, je kot na rollercosterju.  Je srednjih let s tremi odraslimi otroki. Na spletu sem danes  našla diagnozo MOM – kot da bi opisovali njo! Rada bi se prijazno brez da bi jo prizadela, umaknila iz dosega njenega čustvenega vampirizma zato potrebujem pomoč – kako prekiniti ali vsaj razrahljati ta odnos, ki že nevarno posega v moje življenje in zdravje – postopoma ali na hitro odrezati? Imam jo rada in jo bom pogrešala vendar tako ne morem več. Nekajkrat sem se že poskusila oddaljiti na zdravo distanco, ampak je to nekako začutila in me zasula s totalnim nadzorom tako da sem spet padla noter. Vesela bom vsakega nasveta!!

Hvala za ta komentar. Takrat, pred dvema letoma in pol ga nisem tako globoko dojela, kot dandanes, zato trga mojega ‘epitafa’ in našega komentarja nisem več ‘obravnavala’, saj je bila zame zgodba zaključena.  In pred cca pol leta je ta bivša prijateljica umrla. Imela je kostnega raka. Osebno sem ji oprostila vse njene ‘napake’ že pred smrtjo, vendar sem to zmogla le tako, da sem se ji popolnoma odpovedala. Še mesec pred njeno smrrjo sva se po dolgem času naključno videli v trgovini, kjer mi je zaupala, da bo obiskala neko eksotično mesto na drugi polobli in rekla, da me bo poklicala, ko pride domov od tam. Pa me ni več poklicala, vsaj ona ne, temveč nek znanec, ki me je obvestil o njeni smrti.

Na njo imam lepe spomine, pa tudi nekaj dvomljivih.  Meni in svetu se je predstavljala kot oseba, ki je že skoraj dosegla nirvano v življenju in da so prav zaradi tega njeni nameni vedno najbolj dobrohotni in plemeniti, v ožji družbi njenih ožjih privržencev, med katere sem nekaj časa sodila tudi jaz, pa je pustila dosti grenkobe in ogorčenja, stresa in psihološke bolečine, Bola je zabaven, pronicljiv, za nekatere pa zelo naporen in nevaren magnet. Vendar dejstvo, da so jo njeni starši zavrnili, ko je hotela priti umirati domov, čeprav so zelo zdravi in ‘opravilni’, mi je povedalo dosti o njeni težavni vzgoji in njej sami v odnosu do staršev in v odnosu njenih staršev do nje. So jo pa finančno tudi podpirali, v splošnem pa je zelo dobro izkoristila možnosti pomoči, ki jih nudi država.

Bila je mojster manipulacije, je rekla prav včeraj moja prijateljica, ki je prav tako utrpela posledice njenih manipulacij v prijateljicinem zelo občutljivem obdobju.  Ni ji še vsega oprostila, je pa na dobri poti.

Z mešanimi občutki zaključujem ta komentar. Nekaj je pa zagotovo: prav rada bi z njo še govorila o pomembnih stvareh, saj je Bola vseeno zanimiv človek.  Žal mi je, da jo je življenje tako dotolklo, da si ga je večji del uničevala s tem ali onim. Zagotovo je tudi to, da sem ji hvaležna za pot, ki sem jo prehodila z njo, kljub temu, da me je končno spoznanje o njej ločilo od nje še pred njenim odhodom. In zagotovo je nepozabna in bila je nad vse unikatna, kar ima seveda svojo težo.  Če bi me brala, bi mi rekla: “Ne bodi vendar tako mslenkostna, fajn smo se pa vseeno meli!” In res smo se fajn meli. Ne pa vedno. In vedno manj. In na koncu sploh nič več.

Zbogom, A., naj ti bo lahka zemlja.  Prah si in v prah se povrneš, vendar si ti dokaz, da to še ni vse, duša živi naprej, tako ali drugače.