Prijatelji, kje ste?
Ne vem kaj je pravzaprav narobe z mano, a nekaj more bit… Nikogar nimam s komer bi lahko prijateljevala. Pa ne mislim pravega prijateljstva, nad tem sem tako že obupala, ampak preprosto nekoga, s katerim lahko počvekaš neobvezne stvari ob kavi ali na žuru. Vedno sem imela za družbo le eno osebo. V osnovni šoli, v srednji in tudi na začetku faksa. A to so bile tri ženske, ki so me vedno znova in znova razočarale pa sem jim vedno vse oprostila. nikoli nisem vdarila po mizi, ko so me pustile na cedilu in nikoli nisem bila jezna na način, da bi to pokazala. V sebi pa sem zaradi tega precej trpela in trpim še danes. z zadnjo punco sem pred pol leta tudi dokončno izgubila stik, saj sem se naveličala vedno jaz biti pobudnica, organizatorka, idejni vodja in taksist… in tako ostala sama. sedaj nimam nobene več, sama hodim po trgovinah, na faks… saj na faksu se pogovarjam z nekaj sošolkami, s katerimi se kar štekamo. A še vedno me muči to, da so me vse, ki sem jih imela za prijateljice tako zelo razočarale. lE ZAKAJ SI VEDNO IZBEREM NEKOGA TAKEGA? Kaj se moram naučit? Ali so res vsi ljudje postali tako zelo egoistični, da nikomur več ni mar? Svet se mi zdi vedno bolj hladen in brezoseben, vsi se za nečim ženemo in živimo drug mimo drugega. Ali še sploh kdo skrbi za svoje prijatelje i jih ima iskreno rad. Vrjetno se boste vprašali, kakšna pa sem potem bila jaz kot prijateljica. Mama mi je vedno govorila, da se preveč trudim, tudi fant mi pravi, da sem preveč “vredo” do tistih, ki si tega ne zaslužijo. Res je, jaz sem bila vedno to, kar sem si od njih želela. in sicer pozorna, nikoli nisem spregledla malenkosti, vedno sem jim stala ob strani, jim vlivala samozavest, jih tolažila… in če bi lahko naštevala. Zakaj se potem razdajamo, če ne dobimo nič nazaj? A ni to malo skregano z naravo? Prosim svetujte mi kako si najti nekoga, ki bo želel gojiti iskreno prijateljstvo…
Tiaa!
Ful vidim sebe ‘v tebi’.
Js sm bla tud taka – bila sem tisto, kar sem pricakovala od svojih prijateljic/ev, da bodo do mene. Skratka ko gledam nazaj prevec dobra in prilagodljiva. To ne funkcionira!
Ker folk scasoma zacne vzemat vse za samumnevno in potiskajo meje navzgor – kaj vse si lahko dovoljio pri tebi, kolk preneses. Npr. se nekaj domenis, in potem prijateljica dogovor odpove. Njej to ni nic, tebi pa vseeno ni vseeno. Ce TAKOJ ne poves, da ti to ni v redu – bo mislila, da ni panike in bo naslednjic isto z lahkoto razvlejavila se kak dogovor. Moras povedat in to takoj, da to s tabo ne stima.
V glavnem, ce glasno in jasno ne das vedet STOP, ce ne izpostavis jasno svojih zelj, meja, pricakovanj -resnicno ne pricakuj, da bo folk okoli tebe instinktno sam ugotovil kaj ti v resnici pricakujes od njih!!!
In ce gre po sistemu: Ti si njim na razpolago, one te razocarajo. Js sm se naucila, da moram bit js js in dobra prijateljica se ne pomeni prenasanje vsega sranja od t.i. prijateljev. Moras biti TI ti in vzpostavit meje.
Bolk ko sem js vacsih razmisljala o svoji situaciji, zlo podobni tvoji zdej, se mi je zdel, da gre dost tuki tudi o spostovanju. Razmisli!!
To za prijateljice za sam cvek ob kavi .. ne bit prevec zahtevna, daj folku priliko, tudi sosolkam – vzemi jih take kot so za tist babji cvek. Pase kdaj sam neobvezna kavica. Pac nismo vsi vsem ustavrjeni za dobre prijatelje, kdaj so tudi znanci in znanke zelo dobrodosli 🙂
Srecno in procaj kako ti kaj uspeva!!
Lp, Mojca
Slej kot prej spoznaš, da si navsezadnje sam na PRVEM MESTU. Sam se moraš prebijati skozi življenje, probleme, veselje. Če to lahko deliš s kom, toliko bolje. A nikoli se ne smeš povsem razdati, dati svoje srce povsem na plano, ker ti ga raztrgajo. Še manj pa da v zameno svojemu razdajanju pričakuješ povračilo, ker si potem samo še bolj razočaran. Moraš potegniti nekje mejo, do kam greš, koliko daješ, koliko prejemaš. Najbolje, da nekje na sredini.
In res je, če preveč daješ, se okolica tega navadi, začnejo izkoriščati-zagotovo! Sicer pa za vsakogar obstaja nekdo, ki bo znal približno toliko vračati nazaj, kot tudi prejema od tebe… Tako da brez skrbi, ne se sekirat zaradi tega. Naredi kaj zase, pojdi na kaksno organizirano aktivnost, morda tam spoznaš prijatelje ali prijateljice s podobnimi interesi, s podobnim značajem, mišljenjem…
lp,
miha
V prvi vrsti je treba ločiti prave prijatelje in prijateljice, ki so zelo redki, in dobre znance in znanke, s katerimi se tudi družimo, klepetamo, si izmenjujemo drobne usluge in pozornosti, vendar se obenem zavedamo, da to ni pravo prijateljstvo.
Ko srečamo pravega prijatelja ali prijateljico, moramo čutiti, da je zaupanje, pripravljenost na druženje, ali pomoč, obojestransko. Če smo v stiski, rabimo kakršnokoli pomoč, nasvet, je pravi prijatelj vedno pripravljen pomagati, prav tako smo tudi mi pripravljeni na enake usluge. Če je ta pripravljenost samo enostranska, potem to ni prijateljstvo ampak izrabljanje nekoga, ki smo ga narobe ocenili.
Zato moraš biti pri ločevanju neključnih znancev pravih prijateljev bolj pozorna, kdo je kaj!
lp Teja
hm…tudi jaz vidim sebe v tebi Tiaa! In najbolj me jeze to, da moram vedno sama klicati okrog če gre kdo z mano vn, sem in tja…In najhujše je to, da sem stara komaj 17 let in da v teh letih nimam nobene takšne prijateljice:(
Kar imam družbo, je to družba sošolcev (in še s tistimi ki se razumemo ne moremo hodit skupaj vn, ker v šoli smo v LJ, večina nas je pa iz drugih krajev). Pa tudi sama vem da sem predobra.Vedno bi pomagala, ko pa jaz prosim za pomoč, vsi pobegnejo. Ok, izjema je moj fant. In res ne vem zakaj sem tako nezaželjena. Vsi mi govorijo da sem ful uredu punca, zakaj pa jih potem ni ko hočem bit z njimi? Še za rojstni dan, sem jih ful povabila na pijačo(“kolege” iz bližnje okolice) in nihče ni imela časa. Edina ki je vedno z mano je moja mami..Res ne vem kaj naj si mislim.Kje naj iščem družbo???
Tiaa. koliko si pa stara?
no saj nas je kar nekaj z isto težavo kot jo imaš ti tiaa.
jaz sem že 2 leti “sama” . beri: brez prijateljic, tistih pravih, mogoče stalnih.. ampak sem raje sama, kot pa da mi nekdo serje po glavi, me izkorišča, na hinavski način ponižuje in se kratko rečeno dela norca iz mene. ne hvala. sem “zaropotala” in je najboljša prijateljica (kar dolgoletna) zamerila, ker me kot take ni vajena..
medtem je mislila da se bova pobotali, ker je bila vajena da sem jaz vedno popustila, tokrat nisem. po parih poskusih pobotanja se je umirila in jaz imam lepo manjskrbno življenje. pa še to nebi takrat zaropotala če me dragi nebi spodbudil, ker me ni mogel več gledati kako trpim in se puščam nekomu da dela iz mene kar hoče.
veš tiaa, včasih je res boljše biti sam. verjemi mi, ker vem.
saj imaš sošolke za tisti čvek ob kavi, pa tudi fanta imaš ki se dobro zastopita… kaj bi še boljšega? 🙂
uživaj in ne daj se 😉
Morda pa ve, ki trdite da pravih prijateljic ni, tudi same niste tako popolne oziroma se drugim ne zdite prave prijateljice. Jaz namreč imam vsaj 3 res prave prijateljice in par dobrih znank. In to že vrsto let.
Res je moje prepričanje, da prijatelje dobiš ko si mlad in neobremenjen. Jaz sem jih največ dobila v srednji šoli in začetku fakultete. In me zato te izjave zelo čudijo. Se zmeniš pa ne pride…
Meni se to ne zgodi, če pa že, pa je razlog, ki ga sprejmem in spoštujem.
Na tvojem mestu bi najprej razmislila kakšna si ti v odnosu do drugih, potem pa še zakaj misliš, da so nepravi ljudje tvoji prijatelji.
Pogumno, sigurno boš enkrat našla pravo prijateljico!
Pionirka, js absolutno ne trdim, da pravih prijateljic ni!!! Tudi sama nimam problemov s tem, sem pa jih imela in tudi resila.
Jaz sem govorila zase, iz svoje izkusnje, ko sem se s takimi ‘kvazi’ opekla. In se preko tega tudi naucila prepoznavat ljudi in tudi sebe in tako NE ponavljat napak!!
Ne strinjam se s tvojim prepricanjem, da prijatelje dobis ko si mlad in neobremenjen. Neobremenjen kot si najstnik?? Ne vem no… Pa to ni tako vazno, pac tvoja izkusnja je drugacna od moje. Meni se je krog stalnih prijateljev izoblikoval sele v zacetku 20h.
Se pa definitvno zelo strinjam, da je pod drobnogled trebe vzet tudi svoj odnos do drugih. Ko gredo stvari narobe prvic, drugic je sola … da se naucis! Ce se ti pa iste stvari ponavljajo dalje, v istih vzorcih pa ceprav z drugimi ljudmi – je pa definitvno pod analizo treba PRVO vzeti sebe in zakaj dopuscas, da se ti stvari ponavljajo.
LP, Mojca
Če si se v življenju že tako preveč-preveč natrudila za ljudi okoli sebe, je zadnji čas, da se malo odpočiješ po tem iskanju naklonjenosti.
Mogoče ti bo prvič povsem tuje, ko boš šla kam, kamor se tvojim znancem ne bi dalo iti ne prvič, ne drugič, ne tretjič … Življenje gre pa kar naprej … Nikakor ne moremo celo življenje čakati na ljudi, ki bi hoteli z nami spiti kavico, občudovati kakšno posebno lepo pokrajino, si ogledati zanimivo predstavo …
V tem hladu in brezosebnosti, ki ga čutiš, se lahko pojavi še tudi kakšna oseba, ki te bo opogumila in sprejela.
Tiaa ker deliva podobno izkušnjo predvsem glede mamic(vsaj mislim, da si ista tiaa, ki išče medij) in seveda glede prijateljic, ki pa so tako kot pravi špela( beri šle), bi se pa mogoče midve lahko spoznali najprej prek neta in mogoče nato v živo, če si bova seveda všeč.
Koliko pa si stara in od kod si?
Če si za mi pusti mail pa si kaj piševa.
Lep pozdrav vsem,
kar nekaj vas je v odgovorih napisalo, da tudi sami nimate pravih prijateljev, prijateljic. Lahko pa se sorodne “duše” najdete preko foruma – nekateri ste že dali pobudo za izmenjavo e-naslovov in morda se srečate tudi v živo.
Človek je tudi družabno bitje in za srečno življenje so medsebojni odnosi zelo pomembni, saj prinašajo notranjo izpolnjenost, ki jo nobena materialna stvar ne more. Seveda je pomemben tudi odnos do samega sebe. Dragoceno je, da znamo biti sami in čustveno samostojni. Torej da nimamo slabega občutka, če gremo sami na kavo, v kino in podobno … Naučimo se biti tudi sam sebi dobra družba! Vsakdo od nas pa mora seveda sam raziskati, zakaj se mu določeni dogodki pojavljajo in kaj naj bi se iz njih naučil.
Res je tudi, da je današnji način življenja zelo hiter in mnogokrat površen, da dostikrat živimo drug mimo drugega. Pa vendarle: kdo se odloča o tem, kako bomo preživeli svoje življenje? Kdo se odloča o tem, kam bomo vlagali svoj čas, denar in energijo? Ali zares živimo svoje življenje ali živimo zgolj tako, da bomo izpolnili pričakovanja drugih o nas?
Vsekakor je v odnosih pomembno najti pravilno ravnovesje med skrbjo zase in skrbjo za druge ljudi. Če preveč upoštevamo le sebe, bomo izgubili druge, če preveč upoštevamo le druge, bomo izgubili sebe. Zato je smotrno v odnosu z nekom izraziti tudi svoja pričakovanja, želje, pa tudi občutke in čustva, če nas nekdo pusti na cedilu. Seveda ob primernem času in na primeren način.
Prave prijatelje lahko najdemo v vseh življenjskih obdobjih, ne le v mladosti. Mnogokrat nas lahko zbliža skupno zanimanje in skupna dejavnost, na primer tečaj slikanja, prostovoljni delovni tabor … Mnogo ljudi tudi v Šoli čustvene inteligence najde nove prijatelje, saj jih zanima podobna vsebina in so drug drugemu lahko dobri sogovorniki. Vsekakor se je vredno potruditi!
Vsem želim veliko izpolnjujočih odnosov!
