Se oproščam, ker ravno ni tema, direktno vezana na starševske probleme z otroci…

Gre namreč za to, da vedno bolj ugotavljam, da se mi ves čas, od srednje šole, faksa do zdaj (27 let) v zvezi z prijateljstvi ponavlja eno in isto – vedno sem jaz tista, ki pokličem prijateljice, ki jih obiščem… če tega ne storim, minejo meseci, predno se kdo spomni name….(po možnosti me takrat nujno potrebuje) Res je, da živimo bolj odmaknjeno, tako da se morajo k nam res namenoma odpraviti na obisk in nas težko obiščejo mimogrede, tako kot jaz obiščem večino prijateljic (ko grem v mesto po nakupih ali z otročkoma na pregled..) vendar imam že prav slab občutek včasih, češ da se komu vsiljujem, čeprav se mi zdi, da se razveselijo, ko jih obiščem ali pokličem…

Po poroki sem se preselila k možu, v tuj kraj, sicer majhen in že skoraj vse poznam, saj so zelo prijazni, ampak manjka mi kakšna dobra prijateljica kje v bližini..

Vem, da moraš prijateljstva negovati in mislim, da to tudi počnem, ampak brez pravega odziva ??

Sem prav vesela, da sem našla tale forum, mi kar malo odleže, čeprav imam ob dveh majhnih otrocih (25 in 4 mesece) bolj malo časa celo za računalnik….

Ali se je vam dogajalo kaj podobnega in kaj ste storili?

Lep vikend in brez predpraznične panike…. Helena

Preprosto sem besedo prijatelj zamenjala z dober znanec. Tako mi ni potrebno biti slabe volje, ko me “prijateljica” pokliče takrat, ko me potrebuje.
Se mi je pa dogajalo podobno. Kljub temu, da sem doma in imam časa 24 ur na dan, si redko lahko privoščim čas za klepete ali nakupovalna potepanje. Sploh zadnje leto, ko sem dobila vnukinjo, rajši zaidem z njo v gozd.

lp

Lepo pozdravljena Helena!

Moram povedat, da mi je ta tema kar poznana, vendar se vidim v drugi vlogi. Sama sem namreč imela tudi zelo veliko “prijateljic”, dokler smo bile vse še brez družin.
Potem pa so prišli otroci. Prva izmed njih sem namreč zanosila in nekako se je pretrgala vez.

Vse je odvisno od otroka. So otroci ki nimajo krčev, drugi jih imajo in s takimi malo težje hodiš naokolli. So otroci ki so zelo malo bolani, morda enkrat na leto, moj je bil vsak mesec bolan teden ali dva, kar naprej na antibiotikih, vsak mesec. Kako naj potem hodiš naokrog?

MOrda potem to ljudje jemljejo kot izgovarjanje, kakor želijo. No minila so leta in tudi prijateljice so postale mamice. Potem so rekle, zdaj vidimo da res ni pravega časa. Obiščemo se sicer zelo poredko, večkrat se slišimo, ponavadi je spomladi in poleti več časa za srečanja.

Potem pa je tu še razdalja. Preseliš se in za obisk rabiš že kar nekaj ur. Eno porabiš za vožno sem in tja, drugo za sam obisk in ker se dolgo ne vidiš ta ura ni nič. Iz službe pa prideš ob 16 če imaš srečo, preden skuhaš kosilo in pospraviš je že tema ura 18. Kam se boš odpravil ob tej uri, otroci pa naj gredo kmalu spat da bodo spočiti ustali. S tem da imajo še nalogo, ki jih pomagaš ta čas ko kuhaš….

Zdaj sicer izpade kot da samo stojim za štedilnikom, niti ne le da je odvisno kako si kdo porazporedi čas. Vsi ga imamo na dan 24 ur, tempo življenja pa je tisti, ki narekuje kako si ga prilagodimo. Zdaj se večinoma srečujemo na klepete s tistimi za katere sami presodimo/zaradi potreb, otrok….

Sama sem namreč črtala obiske pri tistih ki so bili zelo velikodišni z napotki pri vzgoji.. npr moj tega pa ne bi nikoli počel, kako lahko dovoliš kaj takega, otrok te preveč Pazi- vsi ti vsevedi so se sami znašli v istih položajih ko delajo iste napake, ampak to so morali okusiti na isti koži.

zdaj sem že zašla s prave teme. Ne ukvarjaj se preveč z razmišljanjem, delaj kar misliš da je prav, če si želiš pogovora z njimi jih pokliči, če si želiš obiska srečanje se srečajte, morda pa se dogovorite za skupno večerjo v gostilni in tam razčistite vaša morda napačna razmišljanja.

tudi meni se zgodi da koga pokličem takrat ko ga potrebujem, nisem pa huda če kdo tudi mene pokliče ko me rabi, saj poskušam razumeti situcijo. Takrat ko moraš si pač vzameš čas, saj veš kad se mora nije težko.

Pa srečno 2002 A.

Moje prijateljice verjetno mislijo o meni tako kot ti o tvojih. Pa verjemi, da nimate prav.

Tudi jaz imam veliko prijateljic, s katerimi se srečamo predvsem, če pridejo one k meni na obisk. Sem pač tak tip in tako vzgojena, da sem najraje doma. Še kot otrok sem vedno poslušala mamo in babico, češ da mi ”ne hodimo po hišah” in očitno mi je to ostalo v krvi. Včasih si zelo zaželim kavico in klepet s prijateljico, pa se nikakor ne morem odpravit. Takoj pomislim: Kaj, če jih bom motila? in raje ne grem. Zelo se pa razveselim njihovih obiskov.

Ne zameri prijateljicam in ne pretrgaj stikov z njimi.

Nataša

tudi mi smo bili nekako neokretni, pomaga pa, če z otroci vzpostaviš ustaljen urnik, npr. spanje ob osmih. to je edini način, da obdržiš prijatelje, ki še nimajo otrok in tako pridejo na obisk zvečer.

Mi smo preprosto zadevo rešili tako, da imamo urnik napih srečanj – vedno se dobimo večja skupina, tako da če kdo zaradi bolezni ali drugih težav otrok ne pride, smo pač samo v okrnjeni obliki. Dobivamo se vsakih 14 dni do 3 tedne v lokalu, kjer je primerno za nas. Pa še kak Miklavž praznujemo skupaj, pa kdaj pa kdaj kak piknik poleti. Prej (pred porokami in otroci) smo se dobivali vsak teden in tak tempo z otroci res ni bil mogoč. Zdajk smo pa vsi starpi, imamo se veliko za pogovarjat, saj z otroci nikoli ni dolgčas, pa še hiške zidamo in tako ali drugače delamo skupno prihodnost.
Je pa red, da sem “izgubila” stik z dvema zelo dobrima prijateljicama iz srednje šole, s katerimi sem takrat vedno tičala skupaj. Ena je šla v tujino, druga pa živi popolnoma karierno usmerjeno življenje, brez misli na otroke in družino. Nočem zveneti groba, toda z njo se nimam kaj pogovarjati, ker neprestano govori samo o svojem napredovanju in podobno, sama pa imam v mislim igrače, plenice in prve besede. Kaj moreš, vsak ima pač svoj interes, na silo pa ne mislim prijateljevati z nekom, s katerim nimam nič skupnega.
Lp
T