prijatelj
Pozdravljeni
kako pomagati kolegu, ki v družbi pogosto izusti nerodne besede, ne da bi se tega sploh zavedal. Ker se že dolgo poznava, mu za nerodno situacijo povem in mu skušam razložiti, da so njegovi stavki zelo nerodno izrečeni in da se mu družba kr malo nasmiha in ga včasih ne vzamejo resno, vendar on tega sploh ne opazi. Mi je škoda, ker je sicer dober človek. Prišla sva do te faze, da bi se on rad tega odvadil, vendar kako?
Hvala lp
Spoštovana ema85,
sprašujete za prijatelja, ki se večkrat v družbi znajde v zadregi in nerodno odreagira. Vam je ob tem neprijetno in čutite sram, ki pa ga prijatelj sploh še ne doživlja. Tudi ostala družba se na to neprijetno situacijo odzove s (po)smehom ali z ignoriranjem, morda tudi s kakimi opazkami in norčevanjem . Vsi začutite (poleg svojega) tudi njegov sram, s katerim kolega ni v stiku. Razlogov za njegov sram oz. nestik s sramom (»odrezanost« od sramu) je lahko zelo veliko, zelo verjetno pa so se njemu kot otroku ali drugim bližnjim članom v njegovi družini dogajale izredno neprijetne situacije polne sramu in sramotenja. Kdo je sramotil in v kakšni vlogi so bili starši in kaj so ali niso storili, koliko so začutili otrokovo (njegovo) stisko ob sramu in ga zaščitili pred tem, kako se je on počutil in kaj bi takrat potreboval, kako daleč nazaj so se lahko že dogajale takšne situacije… – vse to so izjemno globoke stvari, v katere se je dobro spustiti skupaj z relacijskim družinskim terapevtom. Vsekakor je to zelo osebna stvar, za katero se bo moral prijatelj odločiti sam in ko ga bo dovolj motila, se bo morda tudi opogumil in odločil nekaj storiti glede tega. Je pa to nek proces,ki ne gre zgolj na razumski ravni in se ga ne da »znebiti« čez noč. Potrebna pa je njegova osebna odločitev in pripravljenost na sprejem odgovornosti za svoja doživljanja in kaj z njimi stori in če je pripravljen najti nove, bolj funkcionalne načine.
Vaša vloga prijateljice, ki se ob tem sama znajde v zadregi in mu to tudi obzirno in vseeno neposredno pove, je največ kar vi lahko storite zanj. Da mu poveste, da ste se ob njegovih komentarjih počutili neprijetno, da vas je bilo sram in da se tako ne želite počutiti. Da je verjetno njemu tudi zoprno in če mu še ni, da bi bilo res dobro nekaj storiti s svojim (verjetno potlačenim) sramom, sicer se bo vedno večkrat znašel v situacijah, ko se boste morda drugi odločali, da si ne želite biti v njegovi družbi.
Kaj pa vi lahko storite glede sebe in svojega doživljanja povezanega s sramom, je pa že druga zgodba. Sicer pa imamo vsi, vključno z mano, na tem področju še marsikaj za postoriti, če si le dovolimo biti toliko ranljivi.
Vse dobro želim vam in vašemu kolegu.
Ga. terapevtka, mislim, da niste dobro razumeli avtoričine zgodbe. Kolega izusti neprimerne besede, a s tem ne osmeši nje, temveč samega sebe. Ker se družba ob tem smeje njemu, je avtorici nerodno, saj kolega ne dojame, da je rekel nekaj čudnega.
Torej, dobro bi bilo v prvi vrsti raziskati, zakaj avtorico moti, če kolega govori neumnosti in se ostali iz njega norčujejo? Zakaj bi ona želela, da ta kolega neha govoriti neumnosti, čeprav očitno sam s tem, da se mu drugi potem smejijo, nima oz. ni imel problema vse do trenutka, ko je ona njega začela na to opominjat? Kaj je njen “trn v peti”, da je začela na ta problem, ki za kolega sploh ni bil problem, njega opozarjati?
Stvar je lahko namreč zelo preprosta in sicer, da ima ta kolega Aspergerjev sindrom, kjer je znano, da ti ljudje ne dojamejo stvari, ki se nam ostalim zdijo samoumevne in preproste.
Sem poznala nekoga z AS in vem, da z opominjanjem na čudno vedenje in izbiro besed v družbi, narediš še slabše. Človek z AS tisti posmeh ostalih sploh ni dojemal, kot posmeh, dokler se mu ni povedalo, da so si delali norca iz njega, ker je nekaj čudnega rekel. Tako da v končni fazi narediš tej osebi večji problem, kot ga je prej imel.
Spoštovani MordaAS?
Hvala za vaše mnenje.
Sram je tukaj. In ga lahko začutim. Tudi ob tem, ko razpravljamo o sramu. Prebuja pa takšna tema tudi precej jeze.
Seveda drži, da če nisem v stiku s sramom, lahko npr. z neprimernim komuniciranjem, bodisi z besedami, vedenjem ali pa zgolj s telesno govorico (v telesu so »zapisani« tudi vsi spomini povezani s sramotenjem), ta sram izražam. In seveda sramotim sebe. Toda če mene (še) ni sram, bo sram vse druge ob meni, ki bodo ta sram začutili in odreagirali nanj, bodisi s tem, da ga bodo odigravali in bodo sramotili nazaj mene (in sebe), bodisi da ga bodo sprejeli in bo sram ostal na njih ter se bodo sami počutili osramočene (sprejeli bodo še moj sram, ki se bo »nalepil« na njihov lastni sram). Bistveno je, da si bomo sram kar podajali oz. bolje rečeno, da se ga bom sama bolj ali manj uspešno»znebila«, namesto, da bi se z njim soočila in kaj spremenila pri sebi.
To projiciranje in (ne)sprejemanje oz. »preigravanje« čustev strokovno imenujemo projekcijsko-introjekcijska identifikacija (več o tem v knjigah dddr. Christiana Gostečnika), ki je izredno in zelo splošno razširjen mehanizem, ki ga nezavedno uporabljamo prav vsi, in to na področju vseh čustev (ne le sramu).
Kakšne »podlage« in izkušnje v zvezi s sramom imamo kot posamezniki, je v največji meri odraz odnosov v naši preteklosti, zlasti v otroštvu- kako so starši oz. skrbniki ravnali z otrokom (koliko so spoštovali in prepoznali otrokov občutek sramu in kaj so s tem naredili v najrazličnejših situacijah) ter zlasti koliko so se zavedali in kako so ravnali s svojim lastnim in družinskim sramom… Tu se začne proces poglabljanja vase in »dela” na sramu in drugih čustvih – ali pa ne – in sram družinskega sistema neovirano zgolj prehaja na otroke, ki so preplavljeni s sramom…
Sram je namreč eno od temeljnih čustev in se pojavi v prvem letu življenja. Nas zavre, ustavi, blokira oz. nakaže prestopanje meja. Sram je najbolj povezan z omejevanjem otrokovih aktivnosti, z nevarnostmi in vrednotami, s socializacijo, z nadziranjem starševskih in otrokovih impulzov in telesnih stanj ter z (zavestno) izbiro vedenja ipd. Pa tudi z razmejitvami (mejami intimnosti, kršitvijo prostora drugega, varnostjo…), (ne) spoštljivostjo, samopodobo… Skratka zelo široko področje. Da ne govorim koliko je sramu (in nestika s sramom) pri alkoholizmu, nasilju, prevarah in drugih zasvojenostih, pri zlorabah, lahko tudi pri spolnosti, nespoštljivem »hecanju«, prevelikem izpostavljanju in tabu temah v družini…. S tem sramom je »okužen« cel družinski sistem, koncentrira pa se na nekem nosilcu. Pogosto otroku. Lahko bi šli še mnogo širše, na celo našo družbo, zgodovino, vojne, vrednote ipd, na drugi strani pa v osebne zgodbe.
Malo sem skušala razložiti kako sama prepoznavam in razumem kako globoko v naše telo in odnose je zapisan sram (in še druga čustva in doživljanja, ki nam vsem delajo večje ali manjše težave v različnih odnosih). In na kakšen način se meni te globoke teme ( čustev in odnosov in še marsičesa, kar je težko na kratko razložiti tukaj), povežejo s težavami,ki jih uporabniki foruma navajajo običajno bolj na površinskih ravneh.
Da se vrnem k temi avtorice in njenega prijatelja. Kako bi bilo, če bi npr. temu prijatelju morda diagnosticirali Aspergerjev sindrom? Bi bila ta diagnoza potem opravičilo, izgovor, da lahko govori in počne karkoli in da mu zato ni potrebno priti v stik s svojim sramom?
Verjamem, da je osebi, ki ima oz. bi imela takšno diagnozo (pa tudi brez nje) zelo neprijetno in nelagodno in ji ni niti najmanj enostavno nekaj spreminjati. Da ima neke razloge, da je tako. Da pa se da vedno potruditi (tu mislim na odrasle in normalno delovno in psihično sposobne osebe) . Kot ste opisali, bi ta oseba v resnici potem imela večji problem kot ga je imela na začetku, saj bi zdaj sram »pristal« nazaj na njej. In ga ne bi več nosili drugi. S tem »soočenjem« bi ta oseba (šele) dobila možnost, da nekaj s tem sramom v resnici stori (najbolje s strokovno pomočjo terapevta oz. drugih kompetentnih oseb). To bi bila odrasla, aktivna vloga – prevzeti odgovornost zase in začeti »z delom« . Lahko pa bi šla ta oseba tudi v potlačitev, zapiranje vase in občutke nemoči, bi se skrila za obrambne mehanizme ipd., kar bi bilo res škoda. To bi bila otroška, pasivna vloga.
Zato je zelo pomembno, da je avtorica tega pisma kot prijateljica sočutna, razumevajoča in tankočutna na občutke sramu ter obenem pripravljena iskreno in direktno povedati temu prijatelju kaj se mu dogaja in ga spodbujati, da lahko sam na sebi še veliko naredi. Seveda, če se bo sam odločil in zavestno delal na tej temi (oz. širše na svojih čustvih in osebni rasti).
Če tako široko razumemo to področje, kot ga razumem sama, potem se verjetno strinjate, da imamo vsi še precej »dela na sebi« – na sramu, čustvih, odnosih, duhovnosti… Takšen je moj pogled, dopuščam pa, da imate drugi svoja, drugačna mnenja.
Vse dobro želim vsem. In kar pogumno. Da se, ko se odločimo.
Oprostite, ker se bom oddaljila od teme, ampak zdi se mi, da ta pristop kliče po komentarju. Podcenjevanje človeškega intelekta, značilno za kulturo ZDA, se je tam razvilo v želji po demokratizaciji, torej dostopnosti povedanega vsakemu, tudi najpreprostejšemu umu. Verjamem, da je zahodna šola psihoterapije naredila veliko dobrega za človeštvo, vendar dvomim, da jo je potrebno posnemati v vseh podrobnostih. Kar v eni kulturi velja za sprejemljivo in celo zaželeno, v drugi kulturi kaže, da imate sogovornika za intelektualno manj razvitega. Prepričana sem, da Ema85 ve, kaj je povedala, prav tako pa vsi ostali, ki so to prebrali.