Pred štirimi leti mi je v prometni nesreči umrl najboljši prijatelj. Povsod smo bili skupaj, tistega usodnega leta celo na morju. Tistega trenutka, ko sem zvedela za njegovo smrt, ne bom nikoli pozabila. Skoraj sem se onesvestila in še kar naprej upala, da so se zmotili, da ne gre za mojega prijatelja. Od začetka je bilo zares hudo. Nič nisem jedla, bila sem jezna na ves svet, predvsem pa na boga, kako je mogel to sploh dopustiti. Kako je mogel k sebi vzeti človeka, ki je bil najbolj prijazna in dobra oseba, ki je vedno priskočila na pomoč. Danes pa, bolj ko razmišljam,se mi zdi, da bog vzame k sebi samo dobre ljudi, da jih obvaruje vsega hudega na tem svetu in da jim prihrani to bedo.

Žal mi je za tvojega prijatelja… ja verjetno imaš prav, samo dobre ljudi jemlje k sebi in upam, da jim je tam res lepo…

Draga nikita,

moje iskrene sožalje. Moram ti reči, da se nikakor ne strinjam z tvojo izjavo, da Bog jemlje k sebi same dobre ljudi. Kaj smo pa potem mi ljudje, ki se celo življenje borimo za obstanek,ki hočemo ljudem najboljše, ki se trudimo da bi blo najboljše,….a nas potem Bog kaznuje tako, da nam vzame ljubljeno osebo? Nikoli nesem storila,želela nikomur žalega, pa sem bla kaznovana z smrtjo svojega fata. Mi pa moramo živati z to bedo, da smo res najslabši. Nevem no, moje mnenje je tako.

Nekateri pravijo, da smo tu zato, da spoznamo tisto, kar moramo spoznati. Da ima vsak svojo lekcijo, ki jo mora osvojiti. Ne vem, jaz nisem “ta pametna”, upam pa, da se z našimi najdražjimi nekoč spet srečamo.

Ko sta mi umrla oče in “bratec” sem tudi jaz razmišljala na način, da bog k sebi pokliče dobre ljudi. Danes sem prepričana, da temu ni tako. Ker jih poznam kar precej dobrih, pa štejejo že tudi precej let… Nekaj njih jih pusti nam, na zemlji, da nam kažejo sončno pot. Nekaj njih pa nam vzame, da kažejo od kod to sonce prihaja…

Srečno.

ja, se čisto striinjam z zadnjim delom, da jim je bilo z zelo hitrim odhodom v večnost (moj mož je imel 32 let) prihranjeno marsikaj hudega in težkega, da je to najlepše darilo, ki jim ga je lahko bog dal, za svojce pa je to težko življenje

Ko mi je pred dvema letoma umrl mož za rakom na pljučih, pred tem pa je leto in pol preživljal muke težkega zdravljenja, z njim pa tudi jaz, sem na začetku, ko sem hodila obiskovati grob, razmišljala, kako more ta svet zapustiti človek, ki je bil tako vesele narave, znal je zabavati vsako družbo, o smrti in bolezni se sploh ni hotel pogovarjati, bil je vedno zdrav, do tiste usodne bolezni. Ko sem tako razmišljala in se v mislih pogovarjala z njim, sem si tudi sama želela, da bi čimprej umrla, saj na koncu nas vse čaka smrt, pa še sama sem ostala. Njemu sem v težkem obdobju vseskozi stala ob strani, hodila z njim k zdravnikom in skrbela, da mu je kljub bolezni čim udobneje. Jaz ne bom imela nikogar, ki bi me vozil k zdravnikom, nikogar ki bi kuhal, pral, me držal za roko, ko me bodo zvijale bolečine in slabost, zato sem še danes po dveh letih enakega mnenja, da je smrt rešiteljica, ne pa ne vem kakšen strah, in da imajo tisti, ki pravočasno umrjejo, določeno milost.

lp

ŽN, kako lepo napisano. To misel si bom zapomnila, pa bom lažje vozila skozi življenje.