priimki na ič
Namenoma sem napisal na ič in ne na i(mehki)č. To pa zato, ker se ljudje po poreklu iz bivših yu republik podpisujejo (in na dokumentih imajo) priimek originalno napisan, torej na i(mehki)č.
Meni je to nesprejemljivo, kajti slovenska abeceda nima mehkega č-ja. Kako to, da upravne enote (ki izdajajo osebne dokumente) to dopuščajo?
Poglejte npr. Mila Jovovich, John Malkovich…vsi so lahko prevzeli pisavo države, v kateri živijo, le naši exyugoslovani tega “ne morejo” in jim ni treba.
Kaj menite o tem?
Mislim, da NIKAKOR nisem nestrpen, niti k temu ne pozivam, samo slovenci (namerno z malo začetnico) smo se spet nekje izkazali kot riti.
Osebni odnos do tega je pač oseben. Tu ni kaj komentirati, zadeva pa le en segment prebivalstva.
Ne obstaja ne trdi in ne mehki č, obstaja le č. (tisto trdo in mehko je bolj pogovorno)
Slovenska latinična abeceda res ne pozna ć, kot tudi ne npr. å, æ, ç, ñ, œ, q, ß, w, x, y in še mnogih drugih znamenj.
Z Ukrajinko Milo Jovovič, ki je dama, ne bo hudih problemov, ko se bo pa John Malkovich (po očetu – Hrvat iz Ozlja pri Karlovcu) preselil v Slovenijo se bo, po vaše, namesto neki Jovan (Jovo) Malković najbrž pisal Janez ali Džon Malkovič. ;).
Danes vse to ni tak problem, ker obstajajo pisave in sistemi, ki omogočajo izvirne zapise.
Mislim, da je ta izvirni zapis imen in transliteracija v latinico že uveljavljen
npr. v nogometni Ligi prvakov (pardon: Ligi šampionov ali Champions League?) ;))
Eni pa res nimate pametnejšega dela za počet v življenju, kot se pa s takimi bedarijami ukvarjat
Žal, če te to tako moti, nekaj nestrpnosti pa le imaš v sebi. Mene ne moti, če se nekdo piše na iĆ.
Zanimivo pa, da si dal primer z iĆ-em. Le zakaj nisi dal primer, ko starši poimenujejo svoje otroke ty, ali pa se anglež z ipsilonom v priimku preseli v slovenijo
Bolj me motijo spačenke od imen, ki ga še psu nebi dal, ki jih dajejo starši svojim sončkom. Prav slabo mi postane ko vidim alex, ker aleks pač ne more biti. In še po možnosti kakšni y in w v imenu. Se mi otrok prav smili. Da je pa ć namesto č me pa pač malo briga. Saj je njihov priimek. Če lahko dajejo otrokom imena z x,y in w ti bi pa delal paniko za ć. Oni imajo vsaj ponos in ne poznam enega, ki bi dal otroku tuje ime. To spoštujem ne pa slovenčke, ki se nekaj preseravajo in jim je izpod časti dati slovensko ime.
Le kot dopolnilo, da bo groza manjša. ;)))
In v kleni slovenščini, bi ne smel biti ne Türk, ne Turk, pač pa pravilno – Turek. Pa še vedno nismo rešili problema. Historično morda, vsebinsko pa nikakor, Turek, namreč, ne sodi v naš prostor. Zdi se, da je Turek bolj prisoten v Turčiji, pa tudi v Nemčija Turki niso od muh, ker jih je tam res skoraj kot muh (statistični podatki z dne 31.12. 2010: 1.629.480 – po nemški wikipediji: geslo Nemčija oz. Deutschland, v nemščini).
Mene to načeloma ne moti niti ne opazim tega tako zelo.
Samo nekaj bom dodala (če je že taka tema, ki diši po nestrpnosti): sama sem bila zelo liberalna, dokler nisem začela z njimi delati kot študentka precej časa. In si upam trditi, da so oni bolj nestrpni do nas (ne vem, ali imajo večvrednostni ali manjvrednostni kompleks) kot mi do njih.
Tu v Sloveniji jim povečini nič ne paše in skoz jamrajo (pri tem prednjačijo Albanci): ne delo, ne plače, ne ženske (ker ne damo tako kot Nemke in Britanke), ne kraj (kao dolgocvajtn) … Nič.