Prihodnost in poroka
Pozdravljeni,
prosila bi vas za nasvet – objektiven.
S partnerjem imava oba 30 let, že vrsto let sva zaposlena, finančno stabilna in skupaj živiva v skupnem stanovanju že približno 4 leta. Najino zvezo gradiva na trdnem prijateljstvu in zaupanju glede vsega, no, z izjemo ene stvari o kateri se sploh ne znava pogovarjat oz. se mi zdi da se on izogiba te teme. To je poroka oz. zaroka. Že od začetka najine zveze sva si bila na jasnem, da se želiva poročiti (se pravi nisva ena izmed tistih ki pravijo da je to le “kos papirja”, da jim nič ne pomeni), posebej jaz že vrsto let prosto razglabljam o tem, da mi je poroka pomembna, da je neko okronanje bližine, saj v mojih očeh – jasno ve tudi, da si to absolutno želim pred otroci in ker sem tradicionalna, si želim tudi tipično zaroko s prstanom oz na kolenih. V pogovorih se je vedno strinjal z mano, da tudi on ne bi imel otrok brez poroke, da je to nekaj kar je tudi njemu pomembno in si želi. Od obeh starši so srečno poročeni.
O tem sva se še pogovarjala kako leto, dve leti po skupni vselitvi… potem pa ko sva se bližala 30im, imela vse v življenju poštimano, sem pa začela dajati bolj jasne in direktne namige, da čutim, da je pravi čas. Brez da bi kadarkoli silila ali se kregala z njim – to je zadnja stvar, ki jo hočem in NIKOLI ne bi želela izsiliti prstana, to se mi zdi obupno. No, moji namigi so bili subtilni, ko sva šla mimo draguljarne sem kaj pripomnila, ali pa ko se je kdo zaročil sem kaj pripomnila… njegov odgovor je bil vedno “vse ob svojem času” z nasmeškom, vedno se mi zdi, da je zadevo prelagal na neko nedefinirano obdobje v prihodnosti.
Sčasoma sem bila sita teh odgovorov in sem pustila nasploh temo prihodnosti in poroke…. in dejansko o tej temi ni nič več, jaz pa čutim da sem se od njega odtujila, zelo me je to prizadelo v srce – vsi okoli naju dveh se poročajo, ko se kdo poroči komentira “o kako lepo” – midva – ki pa si oba želiva poroke in imava iste želje glede poroke (in iste ideje glede celotnega dogodka, celo destinacije poročnega potovanja), nisva niti malo blizu zaroki, kaj šele poroki…. in ob tem se sprašujem ali na to še ni pripravljen, ali ne čuti da sem jaz taprava po tolikih letih? Ali zgubljam ves ta čas z njim in čakam za brezveze?
Pri teh letih in po tolikem skupnem času, se mi zdi, da je to dost normalen korak, ki ga, ne vem zakaj, ne narediva, nič se niti premakne ne v tej smeri in to me boli. Čutim, da če sedaj ne vidi mene kot žene in otroke z mano, nikoli ne bo.
To so vsa vprašanja in čustva o katerih se je nemogoče z njim pogovarjat ker bo na vse odgovoril “kr neki, sej se bova poročila ENKRAT, ne vem kaj zdaj zganjaš” in potem zaključil temo. Pred 5. leti je rekel čez dve leti, pred 3. čez dve leti… vedno se prelaga. Jaz samo želim vedet pri čem sem, ker me to partnerstvo duši in ne razumem njegovih razlogov. Brez problema je investiral svoj težko prigarani denar v najino stanovanje in kredit (stanovanje je pisano na oba), kar se mi zdi večja investicija in commitment kot poroka…. zaroka – celo pogovor o tem – pa je ves bav bav. Ko omenim prav vzdihne. Kot da mu gre celotna tema naživce. In ne morem niti več načeti pogovora o tem. Hkrati pa pravi da je to nekaj lepega. In ve kako jaz čutim, da si “želim absolutno poročiti”. Na to vedno odgovori “jaz tudi”. in potem konec debate. če vprašam kdaj, bo odgovoril seveda svoj famozni “vse ob svojem času”.
Če zdaj ni pripravljen, je sploh lahko kdaj?
Zaroka je nekaj kar si res želim kot dokaz najine ljubezni in skupne poti in, če tega ne čuti, želim vedet, da ne zgubljam časa in iluzije o prihodnosti, ker se mi zdi tole prelaganje in prazne obljube (saj bova enkrat) najbolj boleče. In vsak dan me duši v srcu zaradi tega.
Kar izogibam se ga, kar mu potihem prav zamerim, čeprav ne želim priznati in to vpliva na najino zvezo.
Evo, sem se kar precej razpisala kar mi je ležalo na duši, iskreno….. morda še vaši komentarji na opis situcije?
Hvala vam za vase odgovore.
Milena
V zoprn položaj te je spravil oziroma vama je uspelo nekako skupaj. Rekel bi, da si sam ne želi te poroke niti približno tako zelo kot ti oziroma ga ne bremeni in spravlja v tako velik dvom, kot tebe. Ampak govorila si le o poroki. Kje so potem šele otroci, o teh sploh nisi nič omenila, če kaj govorita ali ne. Verjamem, da te lahko vse skupaj spravi v velik dvom.
Je pa tako, da za dvom ni odgovoren le on, temveč tudi ti s svojimi pričakovanji in plani o tem. Planirati nekaj sama je eno, izpolniti ta plan v dvoje, je pa lahko nekaj precej težjega. Temeljito se morata pogovorit o tem, ali si si izbrala pravega človeka, ki ti je pripravljen pri tem slediti. Še prej pa premisliti, koliko si se pripravljena ti prilagoditi njemu. Ali si recimo pripravljena na otroke, preden se poročiš. Kako dolgo si pripravljena še čakati na eno ali drugo? Pri vsem tem pa bosta sedaj očitno morala določit nek časovni rok, saj je jasno, da je tvoje zaupanje v njegove obljube (glede tega) blizu ničle.
Ljudje včasih obljubijo nekaj samo zato, da imajo mir oziroma, ker tako dobijo občutek, da so naredili nekaj koristnega. O posledicah pa takrat ne razmišljajo. Ko je treba obljubo izpolniti, se izgovorijo, da ni bilo časa oziroma, da še ni pravi čas. Pri vama se gre za pomembne stvari in mislim, da on ne razume ali pa noče razumeti, kako pomembne dejansko so. V resnici te on zavaja, ne vem pa, če se tega zaveda. Niti nisem prepričan, da te spoštuje, če ti pri tako pomembnih odločitvah reče “da nekaj zganjaš”. Mogoče pa samo nisi dovolj odločna in vztrajna.
Odločiti se moraš, ali si zaradi tega pripravljena iti svojo pot. Ko si pripravljena na kaj takega, boš tudi precej bolj odločna in resna v njegovih očeh. Res pa je, da te bo spremljal občutek, da si ga v vse to prisilila, česar pa spet ne želiš. Ta občutek bi sicer lahko bil zgolj posledica spremembe pri tebi. Mogoče nisi dovolj odločna in jasna zanj. Če bi to lahko spremenila pri sebi, bi to bilo zate nekaj novega, zanj pa tudi. Posledica tega pa ta zoprn občutek, da ga siliš v nekaj. Saj je odrasel človek in se lahko odloči, ali ti bo ugodil ali ne.
Če bi bila res “tradicionalna” vedva sedaj ne bi živela skupaj ampak vsak na svojem domu, kamor bi te on prišel zaprosit in potem kot ženin po nevesto….itd
To bi bilo tradicionalno.
Vidva pa že vrsto let živita kot zakonca, uživata vse radosti zakonskega življenja, le poročena nista.
Torej vama manjka samo še papir, ker vse drugo sta že naredila mimo vseh pravil, ki jih narekuje tradicija in si zato sedaj sama v tej svoji želji po poroki. On pa v svoji cagavosti nima razloga, da bi se poročil s tabo zato odlaša zadevo v nedogled.
Če želiš, da se poročita boš morala ti njega zaprosit… čeravno to ni tradicionalno. 😛
A te jaz prav zastopim, da je on pravi samo pod pogojem, da se poročita? Če ne bo poroke, ne bo pravi? In si ga samo zaradi poroke pripravljena zapustiti, čeprav vse ostalo štima?
Mogoče, če mu daš priložnost, ti bo povedal, kaj misli in čuti v resnici. Moški so na začetku zveze pripravljeni reči in potrpeti marsikaj. No, tudi ženske. Ne sprašuj, kdaj bo poroka. Vprašaj, ali bo poroka.
Ene ženske ste s to poroko tako tečne, da bi tudi mene minilo, če bi mi kdo tako težil, pa sem ženska, tako mimogrede.
Partnerstvo te duši??? Ja, potem pa sploh ne vem, kaj še delaš s tem tipom skupaj? Komuniciranje vama je tudi neka tujka… Ne vem zakaj potem sploh o neki zaroki in poroki razmišljaš? A zgolj zato, ker se vsi okoli vaju poročajo? Joj, pa to je najbolj beden razlog za se poročit, res.
Pozdravljeni,
Hvala za odgovore.
Mislim da nekateri niste razumeli opisane situacije, tudi veckrat sem napisala, da s tem ne tezim ampak razberem njegovo mnenje in pogovorov, kar me zalosti.
Razumem tudi to, da prakticno sva zakonca samo brez papirja, ampak on tega ne razume. Vceraj mi je rekel, da zeli pocakat “ker je poroka zanjga nekaj ful velikega in resnega in to ne jemlje kar tako”, torej, ga je tega koraka strah oz. se ni pripravljen.
To meni seje dvome glede najine prihodnosti, ker imam ze cez 30 let, z njim sva skupaj prakticno ze cela 20., kupila sva skupno stanovanje ipd… Zalosti me to, da on ne jemlje se tega kot nek naraven korak najine zveze ampak mi skos prodaja to cakanje.
Skupno sva se odlocila, da otrok se ne bova imela.
Problem je tudi mogoce v tem, ker se on, kljub temu da je zelo odgovoren moski, ne pocuti svojih let. Skos govori, da se pocuti kot 20. Letnik in da ne more verjet kam so vsa leta tako hitro sla. Tudi najino zivljenje je tako na free. Mi sicer govori o tem, da se zeli porocit en dan, ampak govori mi kot 15 letnik svoji prvi ljubezni… In ne kot 33 letnik svoji dolgoletni partnerici. Tud ko govori o tem postane zivcen. Naj se povem to da je zelo sramezljiv, morda tudi to igra vlogo, ne vem. To otezuje komunikacijo glede tega ker ko se zelim pogovarjati konkretno, zacne jecljati in prakticno nic vec ne pove.
Po tolkih letih ne naravno zacenja motit, da se najina zveza ne premakne oz me moti njegovo obnasanje. O tem sva se ze pogovarjala in je rekel kar sem ze napisala :”da je poroka zanj ful resna zadeva in da to ne jemlje kar tako”. Ne vem kaj naj si o tem mislim.
Vidva sta oba očitno nekaj let nazaj, ker pri teh letih in po tako dolgi zvezi sklenit, da otrok še ne bo, tudi ni ravno dokaz neke zrelosti. A bosta čakala do 35., 40.?
Poročiš se lahko tudi pri 80., idealna leta za rodit so pa pri tebi že skoraj mimo. Sigurno ti zvenim zaprašeno, ampak čas nič ne opominja, samo teče.
Daj mu možnost povedati, ali si poroke sploh želi. Imam občutek, da te opcije sploh ni nikoli imel, zato se skuša izmakniti drugače …
Hvala za vaše sporočilo.
O vrednotah, poroki in tudi čustvenemu nasilju sem že pisal v temi partnerstvo – pomoč! na povezavi Vaš link
Imam sicer občutek, da je vaš primer nekoliko drugačen. Očitno sta se spoznala pri 15 letih in skoraj 20 let gradila svojo zvezo na osnovi prijateljstva.
Glede na to kako ste napisali svoj prispevek in da ocenjujete, da je vaš partner precej sramežljiv, ocenjujem, da ste vi tisti, ki v večji meri podzavestno diktirate dinamiko odnosa in je vaš partner pretežno pasiven. Tudi, če ga zavestno in verbalno ne silite v poroko, to zagotovo s svojimi pričakovanju počnete subtilno na čustvenem in energetskem nivoju. Njegova obramba je umik v introvertiranost in notranji razkol. Zakaj se pri njemu podzavestno sproži takšen odziv težko rečem, brez da bi se z njim pogovoril, vendar pa sumim, da kljub 33 letom ni sposoben sprejemati odločitev, ki bi bile v skladu z njegovo lastno integriteto (kar nakazujete tudi sami). Možno je, da razvoj njegove integritete vsaj deloma zavira vajin dolgoleten odnos (deloma je za to zagotovo odgovorna vzgoja v otroštvu).
Razumem lahko vaše frustracije, verjamem, da vas moj prispevek ni pomiril, vendar žal nimam čarobnega nasveta. Vajin odnos se je znašel na prelomnici, in situacija glede poroke je samo zunanji pokazatelj tega. Skoraj prepričan sem, da najlepša poroka na tem svetu ne bi veliko spremenila.
Vsaj za vašega partnerja lahko rečem, da potrebuje nevtralno moško osebo s katero se bo lahko pogovoril in našel sebe (sedaj je verjetno izgubljen v vajinem odnosu) ter moškega v sebi. Vam pa priporočam, da se vsaj za 2 leti odpoveste svojim pričakovanjem glede poroke. Morali boste dati času čas in se prepustiti toku dogodkov … brez vsakršne želje po kontroli. V kolikor tega ne zmorete narediti, potem si pomoč poiščite tudi sami.
Naj me vaš partner kontaktira. Morda ni potrebno veliko, da se zadeve premaknejo v pravo smer.
Opcija “neporočitise” je vedno obstajala, vendar se je on ne upa izreč, ker je ona dominantni partner v tej zvezi in se ji on ne upa kontrirat, poleg tega mu je tako čist fino, da ne sprejema odgovornosti (kot moški v tej zvezi) in si pušča vrata priprta, da bo lažje pobegnil (ker ne bo poročen), če mu bo postalo prenaporno…
Je to moški na katerega se lahko ženska zanese, ko bi nekoč postala noseča in kasneje mama? :/
Da si želiš otrok in se zanje ne želiš odločit četudi si že trideset, je tudi malo čudno, ker naravne danosti donosit otroka brez medicinske pomoči, se pri teh letih rapidno zmanjšujejo tako, da ni več kaj za čakat. Nezavedni(?) dvom o še ne imeti otroka/e se lahko skriva tudi v tem, da ženska nima ob sebi moškega ob katerem bi se počutila varno, ker je na njej vsa teža odločanja in sprejemanja odgovornosti v tej zvezi (dominantni partner).
Glede na to , da se on vseskozi izgovarja “da je poroka zanj ful resna zadeva in da to ne jemlje kar tako” bi ga bilo smiselno vprašat, če je ona tista oseba s katero želi naredit to “to resno zadevo” in če je, zakaj potem odlaša s tem?
Zaobljuba dveh za skupno življenje, kar poroka v svojem bistvu je, mora bit želja obeh in če to ni, če se nekdo izmika to, po moje, pomeni, da si z napačnim človekom, neglede na to koliko časa si že z njim, žal.
Opcija “neporočitise” je vedno obstajala, vendar se je on ne upa izreč, ker je ona dominantni partner v tej zvezi in se ji on ne upa kontrirat, poleg tega mu je tako čist fino, da ne sprejema odgovornosti (kot moški v tej zvezi) in si pušča vrata priprta, da bo lažje pobegnil (ker ne bo poročen), če mu bo postalo prenaporno…
Je to moški na katerega se lahko ženska zanese, ko bi nekoč postala noseča in kasneje mama? :/
Da si želiš otrok in se zanje ne želiš odločit četudi si že trideset, je tudi malo čudno, ker naravne danosti donosit otroka brez medicinske pomoči, se pri teh letih rapidno zmanjšujejo tako, da ni več kaj za čakat. Nezavedni(?) dvom o še ne imeti otroka/e se lahko skriva tudi v tem, da ženska nima ob sebi moškega ob katerem bi se počutila varno, ker je na njej vsa teža odločanja in sprejemanja odgovornosti v tej zvezi (dominantni partner).
Glede na to , da se on vseskozi izgovarja “da je poroka zanj ful resna zadeva in da to ne jemlje kar tako” bi ga bilo smiselno vprašat, če je ona tista oseba s katero želi naredit to “to resno zadevo” in če je, zakaj potem odlaša s tem?
Zaobljuba dveh za skupno življenje, kar poroka v svojem bistvu je, mora bit želja obeh in če to ni, če se nekdo izmika to, po moje, pomeni, da si z napačnim človekom, neglede na to koliko časa si že z njim, žal.[/quote]
Ni nujno, da se izmika “poroki” kot odgovornosti, temveč samo poroki kot ceremoniji. In išče izgovore, da lahko odlaša s tem. Vrata je zapahnil in zaklenil, ko je kupil skupno stanovanje, ker zakon razvežeš hitro, tudi če se drugi upira, stanovanja pa ne razdeliš hitro, če ni soglasja …
Težko je presoditi, kaj je bilo prej, kura ali jajce. Kakorkoli že, da oba odlašata s starševstvom, verjetno tudi nekaj pove.
“Poročna ceremonija” je simbolno dejanje, je tudi obveza, pogodba, ki jo skleneta mladoporočenca. Zadeva ima tudi pravne posledice.
Tudi če vstopimo v delovno razmerje z delodajalcem sklenemo pogodbo, ki nas obvezuje, lahko pa delamo tudi brez te “ceremonije”, če si zaupamo ;)[/quote]
Pri njima trenutno veljajo popolnoma enake pravne posledice, kot če bi bila uradno poročena. Edino “ločitev” bi vključevala en uradniški postopek manj.
“Poročna ceremonija” je simbolno dejanje, je tudi obveza, pogodba, ki jo skleneta mladoporočenca. Zadeva ima tudi pravne posledice.
Tudi če vstopimo v delovno razmerje z delodajalcem sklenemo pogodbo, ki nas obvezuje, lahko pa delamo tudi brez te “ceremonije”, če si zaupamo ;)[/quote]
Pri njima trenutno veljajo popolnoma enake pravne posledice, kot če bi bila uradno poročena. Edino “ločitev” bi vključevala en uradniški postopek manj.[/quote]
Ja kaj pa potem ženska sploh komplicira? 😛
Pri njima trenutno veljajo popolnoma enake pravne posledice, kot če bi bila uradno poročena. Edino “ločitev” bi vključevala en uradniški postopek manj.[/quote]
Ja kaj pa potem ženska sploh komplicira? :P[/quote]
Mogoče brcam v temo, ampak imam občutek, da je ne zanima pogodben odnos in pravne posledice le-tega? Res, samo ugibam tako na slepo, na prvo žogo. Hm. Kaj meniš?
Drugače ti pa priporočam v branje zakon o družinskih razmerjih, ker imam občutek, da dvomiš v to, kar sem napisala.
Ja kaj pa potem ženska sploh komplicira? :P[/quote]
Mogoče brcam v temo, ampak imam občutek, da je ne zanima pogodben odnos in pravne posledice le-tega? Res, samo ugibam tako na slepo, na prvo žogo. Hm. Kaj meniš?
Drugače ti pa priporočam v branje zakon o družinskih razmerjih, ker imam občutek, da dvomiš v to, kar sem napisala.[/quote]
Menim, da ne razumeš tistega kar sem napisal zato izpostavljaš pravni vidik zakonske zveze..itd.
Če bi bili ljudje brez čustev, kot roboti, bi držalo tisto kar izpostavljaš, ker pa so v igri čustva in simbolni pomen poroke se pa tega ne da rešit z zakoni in predpisi.
Mogoče brcam v temo, ampak imam občutek, da je ne zanima pogodben odnos in pravne posledice le-tega? Res, samo ugibam tako na slepo, na prvo žogo. Hm. Kaj meniš?
Drugače ti pa priporočam v branje zakon o družinskih razmerjih, ker imam občutek, da dvomiš v to, kar sem napisala.[/quote]
Menim, da ne razumeš tistega kar sem napisal zato izpostavljaš pravni vidik zakonske zveze..itd.
Če bi bili ljudje brez čustev, kot roboti, bi držalo tisto kar izpostavljaš, ker pa so v igri čustva in simbolni pomen poroke se pa tega ne da rešit z zakoni in predpisi.[/quote]
Pravni vidik si prvi izpostavil ti 🙂
Menim, da ne razumeš tistega kar sem napisal zato izpostavljaš pravni vidik zakonske zveze..itd.
Če bi bili ljudje brez čustev, kot roboti, bi držalo tisto kar izpostavljaš, ker pa so v igri čustva in simbolni pomen poroke se pa tega ne da rešit z zakoni in predpisi.[/quote]
Pravni vidik si prvi izpostavil ti :)[/quote]
Ne bi rekel, da sem ga izpostavil, zgolj omenil in še to v precej drugačnem kontekstu kot ga ti izpostavljaš.
Tudi avtorica se ne pritožuje na “pravnimi posledicami” ampak jo mučijo čustva, ki jih njen izbranec kaže do nje v povezavi s poroko.
O poroki sta se najbrž pogovarjala, ko sta bila še zaljubljena in takrat bi tvoj fant še kaj drugega naredil kot pa se samo kazal pred matičarjem. Poznam dosti teh for….,”si mi obljubil, da se boš poročil!” 🙂 Bi rekel, da je 90% porok sforsiranih s strani žensk, ki hočejo neko pozornost in jim je to krona življenja, fantki pa na podlagi čustev podležejo, čeprav si jo ne želijo!
Nekdo zgoraj je zelo dobro zadel, boolje ne bi mogel:
“Če bi bila res “tradicionalna” vedva sedaj ne bi živela skupaj ampak vsak na svojem domu, kamor bi te on prišel zaprosit in potem kot ženin po nevesto….itd
To bi bilo tradicionalno.
Vidva pa že vrsto let živita kot zakonca, uživata vse radosti zakonskega življenja, le poročena nista.
Torej vama manjka samo še papir, ker vse drugo sta že naredila mimo vseh pravil, ki jih narekuje tradicija in si zato sedaj sama v tej svoji želji po poroki. On pa v svoji cagavosti nima razloga, da bi se poročil s tabo zato odlaša zadevo v nedogled.”
Poroka je imela včasih smisel in namen, danes je pa to ena velika farsa. Posebej, ko se gredo neke šrange ali ko ženin pride po nevesto v njeno domačo hišo, medtem ko že vrsto let skupaj spita na drugi lokaciji. Men se meša ob teh posiljenih dogodkih in umetnih vzdihih prisotnih, dasiravno je vse dobesedno zaigrano.
Jaz sem svoji punci, ko še nisva niti hodila, takoj povedal, da mi ni do porok in da jih preziram. Ona je vzela to na znanje in imava glede tega rešeno. In v tem primeru je tako: jaz, ki ne želim poroke, od nje ne zahtevam NIČ, ona, če bi jo želela, pač zahteva veliko. In če meni ne paše…?
Ce ti ne zelis poroke, ona pa, od nje zahtevas tocno toliko, kot zahteva ona od tebe. Ona se zeli porociti, ti pa si zelis ostati neporocen. To sta dve zelji, ki sta si nasprotni in ce si bi one poroke zelela, potem tudi ti od nje “zahtevas” veliko. Ce seveda zeli ostati s teboj.