Ojla,
sem študentka stara 23 in sem že 8.4. spraševala na forumu Življenje, ah življenje, če bo z enim odnosom, ki sva ga s fantom za deset mesecev prekinila še kaj… No, od 9.4. sva ponovno par in pri tem je vse lepo in prav.
Ampak, hmm dober teden veva, da sem noseča!!! Ne mi pridigat o kontracepciji…, saj vem – a tako kot je je! Saj sva nosečnost že nekako sprejela… Se veseliva tega najinega “prihajčka”. Naju je pa tudi zelo strah. Tako nenačrtovano in pa tako hitro… je do tega prišlo, pa še prej sva se ražšla prav zaradi razhajanja pogledov, jaz sem že začela razmišljati o poroki, otroku, on pa ni bil za oziroma ni bil še pripravljen na to. No, saj zdaj je on nekako bolj srečen kot jaz in se otroka res zelo veseli. Mene je pač še bolj strah kot njega!
Samo zdaj pa cel kup problemov in vprašanj!! Npr. kako zdaj povedati kakšna je situacija obojim domačim??… Saj imava OK starše, a vendar – kako bi vi odreagirali na njihovem mestu??
A, naj se poročiva pred otrokovim rojstvom, govorice, birokracija, pa potem se bo vse vrtelo okoli otročka ion bo še težka še s poroko se ubadat, poroko pa hočeva imeti (tudi zaradi sorodstva…)? Preden sva zvedela, da sem noseča se o poroki nisva nič pogovarjala, saj sta zdaj ravno dva meseca kar sva spet skupaj. Toda itak da imava v načrtu biti skupaj vse življenje. Nimava ravno veliko financ tako, da nama bodo starši najverjetneje morali stati ob strani…, pa tudi zato, če bo poroka bo sorodstvo gotovo naju finančno precej lažje podprlo kot pa sicer…
Čisto sem zmedena pa ful izpitov imava s fantom zdaj oba (sva kolega)… Saj vem, da bova zmogla vse to, ker sva dva in se imava resnično rada tako da si dajeva en drugemu korajžo, podporo… ampak ni pa lahko…
Malo mi pomagajte no!!!
Hvala! Pia

Pia,

vedno se da vse rešiti in pri vsem tem ni potrebno delati velike panike. Življenje teče dalje in preprosto je potrbno sprejeti vsak trenutek tak kot je. Kajti tak kot je, ti je namenjen in samo od tebe je odvisno ali boš srečna ali ne. kakor ga sprejmeš tako bo. Kaj naj rečem, ljubezen je najlepša stvar, kar se lahko komu zgodi v življenjenju. če je resnična ljubezen, potem se nimata kaj bati, sta skupaj, sprejmeta skupaj otroka, gresta do strašev povesta kakšna je situacija, pokažeta da sta vesela in takšna kot bosta vidva, takšni bodo vsi ostali okoli vaju, kakor bosta sprejela vidva, tako bodo sprejeli tudi vsi ostali. Saj druga izbire tudi nimajo.

Življenje je zato, da ga živimo, ne da se sprašujemo zakaj obstaja.

Primož

Sploh ne rabiš pomoči, ker ti očitno vse funkcionira. Le tako naprej, tudi ko bodo malce mučnejše situacije.

Kar pogumno! Ti poskušaj živeti čim bolj normalno, potrudi se in naredi čim več izpitov, če si tik pred koncem pa poskušaj diplomirati. Ena težjih stvari po porodu je nadaljevanje študija – glej da ne bi slučajno vrgla puške v koruzo!!!
Vsak normalen človek se veseli, če bo postal dedek ali babica, jasno pa je, da bojo imeli ob tem veliko skrbi, ki bojo povezane s tvojo eksistenco, poskušaj razumeti tudi ti svoje starše.
Jaz bi poroko preložil na potem. Običajno so načrtovanje in priprave na poroko zelo časovno potratne, med tem časom ne moreš narediti nič pametnega, pa še skregaš se med tem (vsaj s svojo mamo). Glede tega ne popuščaj pritiskom okolice. K*** gleda male gospodinjske aparate, ki bi jih dobila a poroki, normalni starši vama bojo finančno gotovo dovolj pomagali.
Veliko sreče in LP

Ojla, hvala!
Ma, tako nihajoče volje sem, da je prav kriza! Včasih kar optimistična…, spet drugič pa sesuta.
Ja, še vedno zbirava pogum, da poveva. Najverjetneje bo to enkrat med prihajajočim vikendom.
Sicer pa poskusava kar največ energije usmerit v izpite…
Ma, koliko se lahko v življenju dogaja… Človek kar verjel nebi, kar naenkrat so se stvari tako zgostile…
Aha, še eno vprašanje: če se fantu kar meša od veselja, da pričakujeva otroka smem to jemati kot potrditev, da me zares ljubi?
Saj najbrž kompliciram, ampak preden se je zgodilo ni kazal kakega pretiranega navdušenja, da bi imela otroka… zdaj pa kar žari! Me je maloček strah, da bi ga utegnilo navdušenje ob težavah… minit! Ima kdo kake izkušnje?
Ma, ne vem na trenutke me je res strah vsega tega, prihodnosti, pa kako bova lahko poskrbela, da bo ta ” prihajček” :-)zrastel v srečni družini…
Se mi zdi, da res dobim ob svojem pisanju in ob odgovorih kar malo moči: Hvala.

Jaz sem (načrtno) zanosila tik preden sem imela zaključne izpite v srednji šoli. S fantom sva se mela rada, vedela sva, da imava kje stanovati, finance pa tudi niso bile tak problem. Tudi mene je skrbelo, kaj bodo rekli starši, vendar saj si polnoletna. Zdaj sem stara toliko kot ti, in imam zlato punčko in ljubečega fanta. Za poroko se sicer še nisva odločila, sem pa šla na Mačkovo in spremenila priimek in tako vsi mislijo, da sva poročena in nas ne gledajo postrani, tako kot so nas prej. Sedaj hodim v službo in delam fax, pa mi ni nič hudega. Tudi tebi ne bo!

Pozdravljena Pia!

Pred petnajstimi leti … ja, pred petnastimi leti se je isto zgodilo tudi meni. Ista leta, podobna situacija le moj fant je bil že v službi – jaz pa še vedno v študiju (mnogo izpitov). Živela sva iz dneva v dan, brez kakšnih posebnih načrtov – no ja, nekoč v prihodnosti …

In nekega lepega dne je perilo izostalo, v laboratoriju so rekli ‘pozitivno’ – jaz pa sem ostala brez sape, le oči so mi nekoliko izstopile iz jamic. Medicinska sestra je vprašala ‘Boste obdržali?’ – In tisti hip je bila odločitev na dlani. Seveda bom otroka obdržala – definitivno. Tisti trenutek sem postala ‘mati’. Občutek ob zavedanju, da v tebi raste malo bitjece… (žal, moški tega ne boste nikdar vedeli, kako je).

Poklicala sem fanta v službo in povedala. Že čez pol ure sva se dobila v mestu, on s šopkom rož in koledarčkom v roki. Poljubček in nato njegove prve besede ‘Kdaj se vzameva?’ – Brez dvomov, brez odvečnih besed – midva sva vedela! Tudi vidva vesta!!!

O ja, so težave okoli staršev: kaj pa šola, kje pa bosta, kako pa bosta, je res to najbolje, ne bi še malo počakala… Ampak verjemi, vse stvari se nato uredijo, da le vidva vesta da je to to.

Če se želita poročiti, se lahko poleti, ko ni izpitov – čas ni problem. Tudi vse ostale stvari se uredijo same od sebe. Le da imata skupni cilj in začrtano pot.

Vso srečo vama želim na vajini skupni poti.

P.S. Aha, po petnajstih letih sva še vedno skupaj in imava dva čudovita otroka.
Ne skrbi, le življenje zgrabita za roge.

želim vama vso srečo.
Zdaj sta nekako vstopila v svet odraslih (drugačne skrbi, problemi) in kot vidim znata reševati probleme. Brez skrbi, ob vajinem trudu in pomoči staršev se bo samo vse uredilo. Staršem pa le povejta čimprej, npr: Na obisku pozdravi mamo: Živijo, babica! Verjemi, ni večje sreče tudi za starše, ko pričakujejo vnuka! In jaz kot mama raje vidim, da ima moja hči prvega otroka pri 23-letih, kakor pri 32-letih.

Ko tole prebiram, me prelivajo mesani obcutki. Predvsem tista “pavza”, ki sta jo imela in zdaj ta nenadni preobrat po zelji po otroku. Drzim pesti, da boste res srecna druzinica za vedno. Za to pa se bosta morala oba potrudit. Opazila sta ze, da vama vse ne klapa, kot bi si zelela sprva. Ampak mogoce sta pa zdaj res ze dovolj odrasla, da sta se oba pripravljena spoprijeti s kompromisi zivljenja. Drugace pa moje mnenje: ni lepsega kot veselje po novem srcku.

LP Teja

najprej naj vama zaželim vso srečo
Poleg vsega že napisanega bi ti svetoval, da greš v lekarno po tabletke ki vsebujejo folno kislino…predvsem pa živi čimbolj zdravo…ne obremenjuj se preveč zaradi faksa ker to lahko škoduje otroku.

Draga Pia, ravno zadnjic sem svoji 16 letni hceri “priznala”, da ni bila cisto nacrtovana in, da sem se ful presekirala nekaj prvih tednov. Potem pa, ko sem to dejstvo cisto sprejela, totalni preklop. In danes vem, da se ni bilo vredno sekirat niti eno minuto. Ves “zivljenska bilanca” se dela dosti, dosti kasneje.
Pogumno!
Lp, Aleksandra.