Pozdravljeni,

Na vas se obračam s problemom, ki se tiče mojega razpoloženja/motivacije glede zaključevanja študija.
V letošnjem letu zaključujem študij humanistične smeri, ki me v preteklih letih ni pretirano pritegnil. Razloga za to sta po mojem 2. Prvi je ta, da sem imel vedno nek občutek manjvrednosti in nekompetentnosti med samim študijem. Do sebe imam precej visoke zahteve – moje ocene nikoli niso bile izjemno slabe, uvrstil bi se lahko v neko povprečje, ampak bolj me jezi to, da nisem nikoli odkril področja, ki bi me najbolj pritegnilo. Vse sem delal po liniji najmanjšega odpora in čim sem dobil občutek, da ostali stvari zdelujejo brez problemov, sem obupal nad dotičnim področjem.
Drugi razlog, ki pa se posredno povezuje s 1. pa je ta, da sem ves čas intenzivno gradil na drugem področju, svojem hobiju, pri katerem sem zelo uspešen in neizmerno uživam v njem. Z njim bi se tudi rad v življenju ukvarjal, ampak imam stalno nad glavo pritisk v smislu zaključka študija, kot neke stabilne podlage za prihodnost, za neko umirjeno in stabilno življenje. Ker mi je to področje tako zelo všeč, sem se posledično seveda veliko raje ukvarjal z njim in posledično malo zapostavljal študij, nisem se družil s kolegi, se udeleževal prostovoljstev, delavnic, itd. Po drugi strani pa sem dokaj zablestel na področju hobija, kar me izjemno osrečuje.

Problem je v tem, ker se zavedam, da moram končati faks, ker je to edina realna možnost, da bom imel relativno stabilno življenje (s hobijem nimam realnih opcij služenja, sploh v Sloveniji). Zaradi tega notranjega boja med tem, kar si resnično želim in tistim, kar naj bi bilo optimalno za stabilen potek mojega življenja sem precej pod stresom saj nikakor ne najdem nobene motivacije za zaključek študija. Opravil sem že vse izpite, manjka mi le še diploma, pa se mi sanja ne kaj bi izbral za temo, kako bi se lotil in motiviral, da bi se spravil “v red”. Počutim se rahlo izgubljenega in me zanima, če ima kdo kakšen nasvet glede tega, ali pa morda celo podobno izkušnjo?

Hvala za vas čas!

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo in se opravičujem za pozen odgovor.

Kolikor sem vas razumel si želite odgovora od ostalih bralcev. V primeru, da bo kdo odgovoril, bom odobril sporočilo. Jaz vam vseeno pišem.

Izbrali ste študij humanistične smeri, ki pa vas ni pretirano pritegnil. Kako ste se odločili za ta študij? Je bila to vaša želja?

Pravite, da vam študij ni šel, ker ste imeli vedno občutek manjvrednosti in nekompetentnosti. Pri hobiju pa slišim, da nimate teh občutkov in ste se našli. To je lepo slišati – da se ukvarjate z nečem, kar vam ustreza in vas veseli. Ali je vaš hobi lahko tudi vaš poklic?

Ste pa zaznali težavo pri motivaciji za zaključek študija. Opravili ste že vse izpite, manjka vam le še diploma. Kako to, da se vam je ustavilo ravno pred zadnjim korakom, zaključnim dejanjem?

Lep pozdrav,

Hvala vam za tako hiter odgovor!

Vprašanje je bilo v osnovi namenjeno predvsem vam, vendar me je zanimalo če se je še kdo soočal s podobnim problemom ob zaključevanju študija.

Da za boljši vpogled odgovorim na vaša vprašanja:
Za tak študij sem se odločil, ker me je precej zanimala tematika (vključuje veliko dela z ljudmi), vendar pa tekom študija nikoli nisem pretirano “padel notri”. Ne gre toliko za to, da me tematika študija ni zanimala, saj bi lagal samemu sebi, če bi to trdil. V bistvu je bolj problem v mojem hobiju, ki je ves čas prevladal nad mano – ogromno časa in energije je šlo v moj hobi, hkrati pa posledično nisem dosegal nekih presežnih ciljev na akademskem področju. Nihče me torej ni usmeril na izbrano področje, kvečjemu bi bili veseli, če bi izbral kaj bolj “optimalnega” za uspešno zaposlitev v prihodnosti.

Verjetno je problem predvsem v meni, saj sem precej zahteven do sebe. Lahko bi rekel, da če nimam občutka, da sem med “boljšimi” ali vsaj med tistimi, ki obvladajo določeno stvar, se ne počutim dovolj dobrega, da bi deloval na takšnem področju. Delno je po svoje kriva verjetno tudi moja vzgoja (starši so bili od nekdaj zelo zahtevni – uspeh je bil samoumeven, neuspeh pa pretirano poudarjen, grajan in izhodišče za moraliziranje ob najmanjšem znaku, da se neuspeh morda ponovi). Tega vpliva se zavedam, ampak tudi nočem krivde valiti na druge. Res pa je, da sem takšne vzorce nehote ponotranjil, tako da me včasih, ko sem v slabem razpoloženju malce udarijo po glavi in spravljajo v slabo voljo (pretirana negativna ruminacija).

Dilema je v tem, ker bi se resnično rad ukvarjal z mojim hobijem, ampak realno gledano od tega ne bi mogel živeti vsaj še nekaj let. In ker se tako rad ukvarjam s tem področjem, mi mogoče ponuja tudi nek pobeg od realnosti, da se mi ni potrebno ukvarjati s problemi fakultete (npr. raje se ukvarjam s hobijem kot pa se lotim pisanja diplomske naloge).

Hkrati si po svoje želim končati tudi faks, le iskreno rečeno ne vem s katerim področjem bi se najraje ukvarjal, kaj me najbolj privlači. Trenutno poskušam najti nek kompromis med hobijem in fakulteto (temo diplomske naloge, ki bi povezovala obe področji, kar je mogoče), zaradi moje zahtevnosti do sebe pa si nekako ne dovoljujem, da bi tudi to poglavje zaključil brez pretiranega truda. Rad bi oddal kvaliteten izdelek.

Ravno to vprašanje, zakaj se mi je zataknilo sedaj, mi ne da miru. Predvidevam, da zaradi tega konflikta med dvema diametralno nasprotnima si področjema mojega življenja. Vem, da sem sposoben dokončati in izdelati kvalitetno diplomsko nalogo. Vendar pa hkrati ves čas pobegam v svoj hobi in intenzivno delam na tem področju, diplomsko pa kar malo “z veseljem” zanemarim.

Ne vem kako bi se spravil k delu, kako bi se motiviral, da zaključim ta pomemben mejnik. To me pogosto spravlja v slabo voljo in prokrastinacijo.

Hvala vam še enkrat za vas čas!

Z lepimi pozdravi…

Pozdravljeni,

želite končati faks, ampak ne veste s katerim področjem bi se ukvarjali. Hobi vam zaenkrat ne more prinašati preživetja, vendar čez nekaj let pa? To pomeni, da boste lahko vseeno opravljali tisto kar vas veseli, vendar čez nekaj časa pa? Omenjate vzgojo staršev, ki je bila zelo zahtevna, uspeh samoumeven, neuspeh pa pretirano poudarjen. Se vam zdi, da je razlog za nekončanje diplomske naloge ravno ta strah pred neuspehom? Kaj pomeni neuspeh – to, da ste neuspešni pri izdelavi (in zagovoru) diplomske naloge ali to, da ne naredite čimbolj popolno?

Kaj bo za vas pomenilo, ko boste dokončali diplomo? Govorite o pomembnem mejniku. Kaj se bo spremenilo po tem mejniku?

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

Najprej bi se rad opravičil za pozen odgovor – žal prej nisem našel časa.

Res je, morda se bom nekoč lahko ukvarjal s tem kar me najbolj veseli, a nič ni sigurno. Skrbi me predvsem to, da bi si zaradi takšne odločitve (ukvarjanja zgolj s hobijem) zaprl druge poti. Ne bi rad celo življenje životaril, saj sem tak tip človeka, ki mu neka stabilnost in varnost v življenju ogromno pomenita.

Povsem možno je, da me blokira strah pred neuspehom, ampak se mi zdi večji problem v tem, da sploh ne vem kako bi se lotil oziroma se nikakor ne morem disciplinirati, da bi začel, čas pa neusmiljeno teče. Nekako si nisem sposoben vpeljati nekega reda/discipline v svoje življenje ta hip, ki bi mi omogočala boljše načrtovanje dela. Če bi vsaj imel naslov, potem bi bilo vse lažje. Tako pa sem se zataknil v samem štartu. Ni me strah, da ne bi zmogel dokončati diplomske naloge. Sem prepričan, da ko bi enkrat imel izbrano temo, bi mi delo veliko lažje steklo. Ampak sem povsem brez inspiracije in idej, česa bi se lotil.

Morda res malo pretirano poudarjam pomen diplomske naloge v smislu mejnika. Zame je to pomemben mejnik v smislu, da se po tem začne neko resno in predvsem bolj samostojno življenje, v katerega bi se rad podal kar se da pripravljen. Morda zato tudi kompliciram glede teme diplomske, saj nisem prepričan, ali bi delal kaj takega, kar bi mi kasneje koristilo pri delu, ali bi raje kaj takega, kar ni toliko funkcionalno, ampak me zanima z raziskovalnega vidika.

Hvala in lep pozdrav!

Pozdravljeni,

za vas je diplomska naloga mejnik, ki pomeni, da se po tem začne neko resno in predvsem samostojno življenje, v katerega bi se radi podali kar se da pripravljeni.

Verjamem, da je preskok v samostojno življenje težaven korak, verjamem pa tudi, da boste to zmogli – ob svojem času in svojem tempu.

Lep pozdrav,