Pri 33. letih?
Živjo!
Vse je prav, tudi samski stan!
Vendar če živiš sam, nimaš ogledala, povratnih informacij, ki ti jih dajejo tvoji bližnji ljudje, tisti, ki jih imaš najbolj rad. In ker nimaš ogledala, nimaš povratnih informacij o svojih dejanjih, o svojem življenju, ne izveš, ali si nekaj naredil v redu ali ne – in to na ključnih področjih tvojega življenja, predvsem pri odnosih z ljudmi. Potem pa misliš, da vse delaš v redu in se ti ni treba truditi, da bi kaj izboljšal. Tvoja osebna rast zastane na mestu.
Zato je zelo modro oblikovati si krog ljudi (prijateljev), s katerimi se lahko zelo odkrito pogovarjaš in od katerih dobivaš vsaj del teh povratnih informacij, ki jih nimaš, ker nimaš družine.
Na to temo je pisal Rugelj v svojih debelih knjigah – morda se ti zdi vredno poiskati in prebrati!
Lp
se strinjam z vsem, ampak vse te ‘povratne’ zveze se vzpostavijo le v zrelem in kvalitetnem razmerju, ki ga partnerja konstantno negujeta itditd… če pa tega ni, potem si jasno na boljšem, če si samski, imaš vsaj možnost najti in poiskati novo srečo oz. vsaj uživati v miru brez prepirov.
V glavnem če rangiramo položaje (po Sanji Rozman):
1. najbolje je biti- srečno poročen, potem
2. srečno samski
3. nesrečno samski
najslabše pa 4. nesrečno poročen
Tudi sama sem samska pri 30 in moram reči da mi nič ne manjka, kljub temu, da si zelo želim razmerja (tistega na prvem mestu). Do takrat pa lahko še uživam v svoji neodvisnosti, s prijatelji, delam kar hočem in se sploh ne oziram na to kaj si drugi mislijo. Res je težje najti partnerja pri teh letih, ampak ne samo zato, ker je manjša izbira. Pri teh letih točno veš kaj hočeš in si želiš od partnerja, hitreje ‘prečitaš’ ljudi, takoj vidiš kam se lahko odvijejo stvari…
Samo enkrat se živi, zato je fajn poskrbeti, da se imamo fajn, tudi če se življenje ne odvija tako kot smo si zamislili oz. tako kot nekateri mislijo da mora biti.
Ja, kaj pa vem.. nekaj bo že na tem! Imam par izkušenj s takimi nad 30 in zadeva je sledeča. Če so bili samski ponavadi niso vedeli kaj želijo, to da bi se resneje vezali sploh ne pride v poštev, ker imajo v glavi eno idealno in popolno, ki jo iščejo že celo življenje.. ker z leti postajaš izbirčnejši, ga seveda moti vsaka malenkost. Kakšni so pa taki, ki se preprosto ne želijo vezat, ker jim paše tako življenje-brez obveznosti..
Zdej zelo posplošujem, vem. Ampak take so moje izkušnje. Tisti, ki si želi resne veze, familije, bo verjetno po tridesetem že nekje na tej poti. In načeloma spadam med tiste, ki takoj pomisli-tukaj nekaj ni v redu. Pa ne me razumet narobe. Lahko da je imel fant nesrečo, šel glih narazen s punco, se ločil.. Z vsemi ostalimi pa kanček previdnosti ni odveč.
Ja, in se strinjam z eno ki je napisala, da ste taki najbolj fejst. Mogoče pa ravno zaradi tega 😉
pozdravljen, morda si ti ta klemen po katerem sem dolgo hrepenela,… objekt poželenja je zdaj drugi,… kajti dekleta se naveličamo sanjati,… če si ti srečen prav, če ne pa prisluhni hrepenečim srcem, ki ti utegnejo polepšati pot,… lepo je izkusiti več različnih življenskih obdobij z različnimi vsebinami,… tako se učimo, bogatimo, postajamo modrejši in živimo,… čas se ne ustavi teče,… delaj tako da ti ne bo žal, ko se boš kot starec ozrel nazaj,… to je moje mnenje, kakšna pa je tvoja pot boš videl-živel sam…
l.p.
Meni se ne zdi prav nič čudno, če je nekdo samski pri 33. Jaz jih poznam kar nekaj in so čisto u redu tipi. Večina jih je bila v zvezah in so prekinili.
Mi je pa uganka, če je nekdo še vedno samski pri 46. Znano je, da moški in ženske razmišljamo različno, zato bi rada moško mnenje ali pa mogoče ženske izkušnje.
V oči mi je padel prav tak tip, pa ne vem kaj bi. Nikoli ni bil poročen, tudi za kašno resno zvezo ne vem, da bi jo imel. Kolikor vem, je živel z mamo. Kadar se slučajno srečava, imam občutek, da me z zanimanjem opazuje. Rada bi stopila v stik z njim, pa sem strašno v dvomih. Muči me naslednje. Zakaj je tako dolgo vztrajal sam, ali si sploh želi kakšne zveze, ali ne bi samo rušila njegov ustaljen vsakdan, če bi kaj poskušala, ali ne bi že kaj ukrenil sam, če bi si želel spremembe, ali ni v tem času postal že preveč zakrknjen samec? Mi lahko kdo svetuje? Pozdrav vsem.
Zakaj je tako dolgo vztrajal sam ne vem, ga boš morala sama vprašat, pa še to dvomim, da ti bo povedal po pravici. Možno je vse, tudi to, da ni čisto nič narobe z njim in da samo še ni srečal prave punce, ali pa da je bolj plahe sorte. Naredi ti prvi in še drugi in tretji korak (on ga ne bo) pa boš prišla stvari na čisto. Seveda ni treba bit preveč vsiljiva, ampak se loti zadeve bolj na easy, ker najbrž ni vajen takih situacij in ne bi bilo lepo, da bi se splašil.