Prezrti
15.oktober 2013 – Mednarodni dan spomina na umrle otroke
Dan, ki vsekakor zasluži, da se ga omeni. V osrednjih medijih ga letos namreč niso. Je pa bil omenjen “svetovni” dan (težko tu napišem) poljubljanja. Tako daleč smo zašli, se razčlovečili, da človek skorajda ne more verjeti. Pričakovala bi, da bodo ta dan omenili vsaj tisti, ki se v medijih ukvarjajo z otroškimi zadevami. Veselimi, manj veselimi ali tragičnimi. Pa ga niso. Zakaj? Ker se s tem ukvarja le skupina ljudi, ki ve kaj pomeni smrt otroka, plodu ali kakorkoli malo življenje imenuje stroka? Ker se je to zgodilo njim, zato razumejo? Nihče, ki se odloči za novo življenje ne pomisli na tak izid. Pa se zgodi. Na začetku, sredi ali na koncu nosečnosti.
Razpravljati o tem kdo je bolj prizadet in kdo manj, ni primerno. Starši pestujejo svojo bol, svojo zgodbo, svoje spomine na izbeglo prihodnost svojega umrlega otroka. In tu ni posploševanja in ga ne more biti.
Naše zgodbe niso “statistika”, kamor uvrščajo naše otroke. Vsak od njih je zapustil močan pečat v srcih staršev, starih staršev, bratcev in sestric in tudi ostalih do konca življenja.
Pa ne bi bilo potrebno veliko , da je 15.oktober Mednarodni dan spomina na umrle otroke ali le: PRIŽIGIMO DANES SVEČKE ZA UMRLE OTROKE. To je najmanj, kar si zaslužijo, nič krivi, tako zaželeni , a izgubljeni.
V dnevniku Slovenske novice sem res zasledila zgodbo mamice in njene umrle deklice, v članku , ki se je navezoval na ta dan. Morda je bilo še kje kaj , v osrednjih medijih (kakor bi pričakovala) pa nič.
Med ljudmi, ki urejajo novice in programske sheme so ljudje, ki imajo majhne otroke. In ker se (Bognedaj) to lahko zgodi to tudi njim.
Upam, da bo kdo od odgovornih to prebral in se zamislil.
…. tudi če ga ves preostali svet pozabi, moj otrok NI in NIKOLI NE BO prezrt. Ne potrebujem medije, da pomislim nanj, ker se ga bom vedno spominjala jaz in bližnji. In to mi zadostuje. Ne potrebujem mednarodnega dne, da se spomnim nanj. In svečko mu prižgem takrat, ko mi paše, ne ko mednarodni dan to zapoveduje…
Moj otrok, tvoj otrok… Seveda , ne bo pozabljen. Mednarodni dan spomina se ne nanaša na konkretnega otroka, ampak na vse prezgodaj umrle. In če so ta dan poimenovali, kot so ga, je prav,da se pri vseh mnoštvih banalnih svetovnih in mednarodnih dnevov – omeni. Kajti drugod po svetu ga.
In draga mamica, svečke svojim otrokom prižigamo vsi. Drugi pa se spomnimo tudi otrok, ki jim jih nihče. Osebno se mi zdi to zelo plemenito in etično dejanje.
Mislim, da posplošujete Darja:
https://www.facebook.com/pages/Dru%C5%A1tvo-Solzice/110211435706518?fref=ts (društvo Solzice se je spomnilo).
In res je plemenito, da se spomite tudi na druge… Osebno pa recimo ne vem zakaj imamo ljudje dan mrtvih. Saj se svojih mrtvih menda ja spomnemo v dobrem in slabem in jim prižgemo svečko, se pomenimo z njimi, malo pomeditiramo… Isto je s prezgodaj umrlimi otroci, se jih spomnimo, ni pa tega potrebno objavit na prvi strani Dela, Večera oz. če vam to toliko pomeni pišite v uredništvo, mislim, da ne bodo nič hudi in da vam bodo z veseljem ustregli.
In res. Vem, da se je društvo Solzice spomnilo. V bistvu sploh nisem vedela ničesar o tem društvu, pa spominskem dnevu tudi ne, dokler… In ja, prepričana sem bila, da se nam smrt otroka v tem času, pri tej diagnostiki in vseh pregledih, in sploh pri POPOLNI nosečnosti vseh 9 mesecev , ne more zgoditi. Pa se je. Lansko leto sem se te slovesnosti udeležila, letos ne.
Kar se omembe tiče – ni potrebno da se objavlja na prvih straneh. Če pogledate malo po spletu, vidimo objave za l. 2010, 2011, 2012.. 2013 pa ne.
Naj povem kar iz prve roke. Vsi pač nismo včlanjeni v omenjeno društvo. Člani so bili obveščeni, sem pa srečala v PZ babico in ji omenila, da je naslednji dan spominski dan.ki ga pripravlja omenjeno društvo. Ni vedela, poklicala je JP Žale, pa tudi društvo Solzice, oboji so ji potrdili, da bo 17.uri tega dne. In se je slovesnosti tudi udeležila. Torej? Če nisi član društva,če ne srečaš koga, ki ti po naključju pove, ne veš.
Meni npr. se je zdelo prav, da bi se ta dan omenil, medijem pač ne, pa mnogim od vas tudi ne. Torej, ostanimo vsak pri svojem mnenju.
Vse dobro in pozdravljena.
Spoštovana ga. Darja 1122.
Spoštujem vašo bolečino ob izgubi vnuka, vendar s svojimi posti ne pripomorete, da bi si Vi olajšali bolečino oz., da jo olajšate družini, ki je otroka izgubila. Pa naj bo ta družina vaša, moja…. S pisanjem in pesmicami, vsakič ponovno nasujete sol na rano, ki se kar ne more zaceliti. Niste edini, ki se vam je zgrodila tragedije in še enkrat: spoštujem bolečino! Vendar s svojim pisanjem ne pomagate žalujočim. Naj se sliši še tako zlobo in neprizadeto, treba je živeti dalje, za otroke, ki so nam dani živi in zdravi! Ta teden in mesec je zame in mojo družino boleč. Tudi mi se spopadamo z bolečino ob izgubi otroka, vendar svoje bolečine nisem inne bom skoraj dnevno objavljala na spletu.
S spoštovanjem!
V bistvu me ne briga kaj “vsi mislite”. Tipično šentflorjansko. Preberita kaj pišeta in se zamislita sami nad sabo. Jaz nikogar ne žalim, v vajine poste se ne spuščam, ker bojda raje žalujeta “potiho”. To naj bi bilo najbolj priporočljivo. Ne govoriti, ne pisati navzven. Molčati? Ne se javno spominjati? Ker to nekatere osebke moti? Dajte no. To je vajin vzorec, ki naj bi ga povzeli vsi? Se pa spuščata v moje pisanje. Nevredno in žalostno za mami, ki sta izgubili svoje otroke. Pravijo, da se človek, ki se mu kaj takega pripeti spremeni. Očitno je res tako, kar dokazujeta kar sami. Žal.
Povedati na glas kar človek čuti je mazohistično, javno blatiti ne. Bog vama pomagaj kam sta zašli.
brabra
Nisem še pozabila vašega komentarja na nek moj post. Vaša pripomba pove dovolj in preveč o vas. Predlog: brigajte se zase!
In še enkrat: Pustita me pri miru, preskočita moje poste, nekatere ne ločite niti pesmi od proze in ker kot izgleda nista sposobni empatije, ker vam gremo drugačni ljudje na živce. Vidita le sebe in nikogar drugega. Zaprita se v svoje žalovanje, če smatrata da naj bi to pač tako bilo. Ali pa tračajta naprej. Kakor vama drago.
Jaz bom svojemu vnučku posvetila lepo misel ali verz, kolikorkrat se mi bo to zahotelo. Nikakor in nikdar pa ne mislim podleči vajinemu ali kogarkoli žaljivemu mnenju.
Če smatrata, da s takim odnosom lažje živita – izvolita. Ne dajta se motit!
Odrastita že enkrat. V življenju gresta veselje in žalost z roko v roki. Bosta kdaj to dojeli?
Dajta, da ne bo prepozno!
Na vajine pripombe in umotvore ne mislim več odgovarjati.
Vse dobro.
Pa saj nista žalili, ampak tega ste res napisala toliko, da je tudi zame malo preveč. .. In brez zamere tudi vi ne čutite empatije do drugih, ker sta mami rekle, da njima to ne paše ravno.
Pa tudi DR. Prašnikarju ste na njegovem forumu, pa oprostite izrazu, precej težila, čeprav vam je človek jasno povedal, zakaj se je to zgodilo in da medicina tukaj ni mogla pomagati… In to človeka res spravi ob živce. Otroci umirajo, Darja, vsak dan. Vem, da je hudo, ampak niste edina, ki se ji je to zgodilo.
Nihče nima nič proti, da ste žalostna, da iščete odgovore, vsak bi jih vsaj jaz. Super je, da izražate bolečino, ampak vi jo mogoče res na tak način, da gre ljudem na živce ali pa ljudi to boli. Kar je seveda tudi v redu, ampak potem pričakujte, da vam bodo ljudje to tudi povedali.
Jaz svoje o svoji občutkih pišem. Mene ne zanimajo drugi posti. Sicer jih preberem, pa ne komentiram, ker smatram, da ji pišejo mame iz svojih občutkov in iz dna svojega srca. Moji posti so namenjeni zgolj mojemum vnučku. Vem, njemu ne pomagajo ničesar, meni mnogo… Omenili ste dr.Prašnikarja.???? Ne, nisem “težila” dr. Prašnikarju, pač pa dr. Pušenjaku. In veste kaj? Tudi on ni nezmotljiv! .Dobili smo mnenje neimenovanega strokovnjaka, ki je rekel, DA JE BILO OČITNO NEKAJ SPREGLEDANO!. Ja in to “spregledanost” je plačal naš malček s svojim nedolžnim življenjem! Ne briga me,kaj menite. Vem le to, da bi bil danes star 1 leto in vam ne bi “težila” s svojimi pesmicami in … Kaj lahko storimo? Nič. Ker ni kaj storiti. Odšel je, boril se je, zaman…In to draga (kdorkoli že ste) je najbolj boleče v “NAŠI ZGODBI”.
Kaj je za vas preveč ni moj problem, pač pa vaš. In predno kakšna mama napiše tisto o mazohizmu. bi ji priporočila zgolj… naj napiše naj kaj lepega v spomin na svojega angelskega otročka, če to zmore! Kajti, ko o svojm otroku pišeš in govoriš to potrjuje njegovo prisotnost. Moj vnuček ni z nami, je pa vedno med nami. Ker to čutimo, ker o njem govorimo in ker tako to je!
Ne podajajmo se v vlogo tožnika in sodnika. Ker to ni naše življenjsko poslanstvo!
Veste kdo sem… Sem hči matere, ki ji je umrl otrok… In sem hči matere in očeta, ki se s tem nista zanala spopasti. In biti na drugi strani Darja, je prav tako težko. In ne pojma nimate, kako je stati na grobu otroka in ga v solzah prositi, da, kaj če bi bila tam jaz namesto njega, da naj on pride nazaj.
Ker je bilo s tem oteženo moje življenje in življenje moje sestre, ker sta dva odrasla človeka, no eden je jokal drugi pa pil. Ne ni bila smrt njunega otroka, ampak to, da sta se dva nezrela človeka odločila za otroke in ko je otrok umrl je bilo pravljice konec. Pa nikogar ne krivim, tako pač je bilo. Zdaj sem odrasla in je pač moje življenje v mojih rokah . JAz nisem rekla, da ste mazohist. Jaz sem samo rekla, da s pesmicami in prozo, da je vsega tega preveč in da gre marsikomu na živce in če to pišete, pač pričakujte take odzive. Kar se pa tiče ginekologa, nisem rekala, da ni zmotljiv, rekla sem samo, da vam je človek razložil, pa kar niste nehala.
Ker sem jaz odrugačna in ker menim, da je v redu biti žalosten, ni pa potrebno vsakega na vsakem koraku opozarjati, da si, ker to boli tudi druge ljudi. Ja jasno, da razumeš nekaj časa, pač boli in stojim stoprorocentno ob stani, potem pa ne morem in ne zmorem več.
V redu je, če izražate žalost, sploh na ta žalosten dan. In to je vse in res oprostite draga Draja, če lahko vi izražate svoje občutke jih lahko tudi ljudje okoli vas, jaz, ti dve mamici, kdor koli… In če vam kdo reče, da mu s tem samo povečujete rano je to vredno razmisleka, se vam ne zdi?
Ja veliko prebiram ta forum, ker skušam razumeti in biti empatična do svoje mame. In šele zdaj vidim, koliko hudega je morala tudi ona prestati. S kakšnimi občutki krivde se je morala boriti. Moja uboga mama. Se mi pa zdi, mogoče je samo občutek, da ljudje, ki vas ali pa nas nekaj boli, ne pomislimo, da lahko ta naša bolečina boli tudi tiste, ki nam ali pa vam skušajo stati ob strani. In to je vse, kar sem želela povedati.
Spoštovana
Vse kar sem hotela, ko sem odprla to temo, je bilo opozoriti na mednarodni dan otrok, ki so umrli tik pred, ali kmalu po rojstvu. Dejstvo je, da je to mednarodni dan, katerega tuji mediji vsako leto obeležijo, pri nas pa je bil letošnje leto več ali manj zamolčan, z res redkimi izjemami.
Je pa tema postala točka “obračunavenja” glede mojega oglašanja na forumu. In to se mi ne zdi prav. To je vse, kar sem želela povedati. Smatram namreč, da si nihče ne more privzeti pravice, da odloča kdo, kdaj , kje in kolikokrat se oglasi, dokler je oglašanje spoštljivo, pietetno in z dobrim namenom.
Želim vam vse dobro.