Preživninska travma
Pozdravljeni!
Tako mi je težko pri srcu, da moram to izlit iz sebe. Sedaj razumem zakaj se ženske ne odločajo za tožbe za višanje preživnin. Toliko nekega podtikanja, zahrbtnih dejanj, laži,…. Oberejo te do kosti. Za vsak korak se moraš zagovarjat. Počutila sem se kot da sem obtožena. A vse kar sem hotela je da se dogovoriva o stroških oz. kaj želiva nuditi otroku in deliva na pol.
To je mora! Če si zakonit zastopnik ti je naloženo, da poskrbiš za preživnino. A v bistvu to pomeni, da špikaš v osje gnezdo v imenu otroka. Danes in veretno še nekaj dni bom jokala. Spet bom rabila nekaj časa, da pridem k sebi.
Grozno mi je.
Glavo gor! Naredila si edino prav, borila si se za svojega otroka. In ne bodi žalostna zato, ker je tvoj bivši izrojenec, ki špara na lastnih otrocih. Nasmej se in se veseli, da je bivši! To kar si naredila, bi morala narediti dva normalna človeka sporazumno. In ker tvoj bivši ni normalen, je edina pot sodišče. In tam ni nikoli prijetno, vedno je treba dokazovati in nikoli ni čisto pravično, ker so tudi sodniki le ljudje. Pa vendar verjemi, da pravica vedno zmaga in tudi, da ti bo otrok vedno hvaležen za ljubezen, ki mu jo kažeš tudi na ta način, da se boriš, da bo živel bolje.
Draga Preživninska travma!
Razumem vas, da se grozno počutite. Dovolite si občutite v sebi bolečino, prizadetost, žalost, razočaranje … karkoli je v vas. Dovolite, da bolečina skozi jok in solze odteka iz vas. Izrazite svoje doživljanje v pogovoru z dobro prijateljico, prijateljem, napišete še kaj na forum. Pomembno je, da sprejmete svoje občutke in dovolite, da se sprostijo.
Hkrati pa se zavedajte, da so v vas tudi notranja moč, pogum, odločnost, četudi jih morda ta trenutek ne občutite. Prav je, da se postavite zase in za svojega otroka, prav je, da se borite za pravico! Imejte pokončno hrbtenico in ne dovolite, da vas zlomijo. Poizkusite tudi še okrepiti svojo samozavest in občutek lastne vrednosti (sprostitev, meditacija, afirmacije, vizualizacije …). In zavedajte se, da vam dostojanstva in spoštovanja nihče ne more vzeti, če vi tega ne dovolite.
Le pogumno naprej!
Hvala vsem za prijazne besede. Po eni strani se počutim, da delam narobe, ker bomo verjetno vsi občutili posledice. Moj bivši ima očitno preveč časa za razmišljanje kako naj me še bolj potunka. In na mojo veliko žalost misli, da tudi jaz to počnem. Nimam časa za take neumnosti. On vsako mojo napako obesi na velik zvon. Res, še dobro da sem šla od njega. Na žalost, izkorišča otroke tako, da me blati. Prijateljica mi pravi, da naj še jaz njemu težim, kot on meni. Nimam volje in energije. Imam dovolj ostalih, bolj pomembnih stvari za razmišljat.
Če bi imela dobro plačo ne bi zahtevala zvišanja preživnine.
Vem, da še kar nekaj časa ponoči ne bom spala. Kar naprej mi rojijo misli kaj bi vse morala povedat pa nisem, ker sem bila čisto zablokirana. Boli me v prsih. Poskušam biti čim več na zraku, da se nadiham. Verjetno bom potrebovala zelo dolgo časa, da se bom povsem umirila.
In otročki so cvetek, ki ga je treba negovati. Za njiju bi šla na konec sveta…
Ne obupaj,
Morda ti bo moja izkušnja kaj povedala:
Ko sem jaz tožil svojo bivšo za zvišanje preživnine iz 2*15 na 2*30 tisoč, sem dobil točno toliko, kot sem zahteval. Predložil se vse izračune mesečnih stroškov in čas, ki ga ona in jaz preživiva z otrokoma. Sodišče je v sodbi zapisalo, da se mi zahteva odobri, mati pa naj si poišče dodaten vir zaslužka, saj pri svojih 40 letih ne počne ničesar, kot le hodi v službo. Pred 3 leti je imela plače okoli 125 tisoč. Poleg preživnine je imela kredit za avto v višini 30 tisoč, vendar je bilo preživetje otrok postavljeno pred avto. Na sodišče je prinesla tudi stroške za najemnino, pa ji je sodnica rekla, naj se preseli domov k mami, če ji ne znese.
SKRATKA: bori se pošteno in s srcem, pa ti bo uspelo. Pa ne rabiš odvetnika; jaz ga tudi nisem imel. Kako živite, kako ti meče polena pod noge tvoj bivši, kaj vse narediš za otroke in koliko porabiš lahko poveš tudi sama.
SREČNO
“pod navsezadnje ti tudi tožba preostane”
bi dodala, da sama nikoli več ne tožim, ker sem tožila v letu 2001 za neplačano preživnino iz leta 2000……………………pa še vedno ni rešeno na sodišču……..in menda imajo preživnine prednost
v letu 2004 spet ni plačeval, ampak uveljavljal v dohodnini in dobil povrnjeno……………….tako je pač kjer so zakoni naravnani v moško korist………………
Zarja,
Imam tudi te izkušnje. Potrebovala sem cca. 2 leti, da sem dobila dolgujočo preživnino. Sodni mlini so zelo počasni. Jaz sem pisala pritožbe, da naj že pospešijo. Ne spomnem se točno kam sem jih naslovila, mislim da je bila neka nadzorna sodnica. V glavnem je bilo hitreje rešeno, ko so dobili par pritožb. Lahko pa tudi poklličeš v tisto pisarno in povprašaš, če je že rešen tvoj primer. Na žalost dosežeš samo tako, da jih kar naprej gnjaviš.
Tudi moj bivši daje v dohodnino. Eno leto sem morala precej plačat, ker sem pri plači prijavljala oba otroka za olajšavo. Mi ne preostane drugega, kot da prijavim samo enega otroka.
Srečno!