Se zelo strinjam s komentarjem nad menoj.

Katarina, vem da so otroci dokaj nehvalezni, imas pa prav, ce ne gre, ne gre, tu se strinjam.
PRI NAS OBSTAJAJO KREDITI ZA STUDENTE in menda v SLO tudi zacenjajo s tem, torej otroci nepremoznih starsev in vsi lenuharji, naj jemljejo kredite in jih po uspesno koncanem solanju, odplacujejo. To je zame normalen sistem.

Ne pa zivet od mafijskega studentskega dela, jest na bone in ne vem se kaj vse. Ni cudno da vse vec studentov 4 leta povlece v 14 let ;)). Ni lepsega casa kot je studentski, samo tudi bolj lenuharskega casa, ko se samo jaz svojega casa spomnim, meni ni slo nikoli lepse, denarja pa sem imela ko pecke. Samo prehitro se mi je koncalo, popkovnica se je odtgala, haha, se zdaj sem besna in travmatizirana zaradi tega (zezam se), da nisem raje 10 let podaljsala lenuharstvo in “studiranje”.. Taroka sem preigrala tolko, cele noci no, spali cez dan, kaksne vaje smo kupli itd., res je bilo fajn, sam ce se predolgo studira, ne vem ce potem ti ljudje pridejo cisto diht v glavah ven, ne verjamem najbolj, ker poznam nekaj zensk okoli 30, delno z diplomami, delno sred magisterijev – to vse nekam cudno v glavah, brez leta delovne dobe, leno, prav nic ustvarjenega, ampak se lepo zabava in hvali s svojimi papirji. Kdaj se bodo te naucile delat, pa se zivet brez odvisnosti od starsev ter bit odvisne prilagajat se mozu, otrokom – torej druzini, se odpovedovat.. Oh neee, potem je taksen zacetek se tolko tezji, vsaj moje mnenje.

Samo vseeno, tam kjer je denar, naj starsi prezivljajo otroke, sploh ce otroci lepo pridno studirajo. Saj, zato pa pri nas na priznane univerzitete ze raje jemljejo otroke premoznih starsev, se ne cudim…

Pozdravljeni,

Moj 19 letni sin se je odločil, da se bo preselil k babici, moji bivši tašči. Moj bivši mož nakazuje preživnino direktno njemu, že od njegovega osemnajstega leta. Za mlajšega sina pa nakazuje preživnino meni. Sedaj pa nastane problem, ker moj starejši sin in bivši mož zahtevata, da se odpovem preživnine za mlajšega sina in prav tako tudi otroškega dodatka. Pravi, da bo za enega otroka skrbel on in za enega jaz in da mi potem ne rabi plačevati ničesar. Sin pa bo živel pri babici in ne pri njemu. Otroci so ob ločitvi bili dodeljeni meni, sin pa se je sedaj sam odločil da gre živet k babici. Ker tudi stvari še niso dokončne odločene koliko časa bo sin sploh ostal pri babici me zanima, kako je z preživnino za mlajšega sina in otroškim dodatkom. Jaz sem najprej pristala , da starejšemu sinu odstopim njegov delež otroškega dodatka, pa se niso strinjali, moj delež preživnine pa nikakor ne more revalvanten preživnini bivšega moža saj on zasluži veliko več kot jaz. Kaj naj naredim?

Hvala za odgovor.
—

Valsonček, zahteve in predlogi bivšega moža in starejšega sina niso sprejemljivi saj tovrstno “trgovanje” pravno ni možno. Bivši mora še naprej nakazovati preživnino tebi in nikamor drugam, preživnino se namreč nakazuje staršu za mladoletne otroke, ki so tudi dodeljeni skrbniku.

Starejši sin pa je dolžan urediti svoje preživljanje z obema staršema, z vsakim posebej. Gor je že bil en kreg okrog tega kako se lahko preživlja polnoletne otroke, definitivno pa obstaja v zakonu možnost prežviljanja v lastnem gospodinjstvu ali pa v denarju in možnost izbere preživninski zavezanec ne urpavičenec. Menim, da je starejši sin dolžan pristopiti k tebi in se s tabo dogovarjati o vajinih odnosih, saj ima odnose z očetom že urejene, ali pa jih mora tudi z njim urejati na novo. V kolikor se bo odselil v lastno gospodinjstvo kot polnoletna oseba lahko zaprosi za svoj otorški dodatek sam in ga ti seveda ne boš več dobivala. Če do dogovora me dtabo in sinom ne pride te mora on tožiti za preživnino in glede na razmerje dohodkov staršev prav gotovo ne bo iztožil toliko kot dobivaš prežiovnine za maljšega sina. Poleg tega so dosojene preživnine za študente nižje od tistih za srednješolce, saj sodišča upoštevajo, da imajo študentje tudi lastne možnsoti zaslužka in niso več izključno odvisni od staršev. Tudi po ekonomskih izračunih (glej stare revije Moje finance) so študentje za starše cenejši od srednješolcev.

Menim, da moraš bivšemu dat jasno vedet, da je starejši sin polnoleten in da se ne pogovarjata več vi” o njem temveč se mora kot odrasla in odgovorna oseba o svojem pređživljanju samostojno dogovarjati s staršema. Povej mu tudi, da je preživnina za mlajšega sodno določena in ni spremenljiva. S starejšim sinom bi se pa bilo najbrž pametno dogovoriti (ker te ipak lahko toži in bi bilo to malo sintno mar ne?) tako,d a mu pač nekaj prispevaš (daš mu otroškega in kakšno pol manjšo preživnino kot jho dobiva od očeta – to utemelji tudi z višino svojega dohodka in ekonomsko situacijo). Vsekakor pa morata s sinom vajin dogovor zapisati v obliki preživnineksega dogovora, ki ga tudi ovberovita pri notarju v izogiob kakšnim kasnejšim nesporazumom (sem ravno brala na forumu,d a en sin s pomočjo očetovega pdopihovanja toži za rpežvinino mamo pri kateri je faktično živel… tko da..čisti računi – dobir prijatelji)

Sama menim, da otroci, ki imajo doma vse pogoje bivanja in možnosti študija doma ter se kljub temu odločijo za svoje gospodinjstvo pač to gospodinjstvo lahko potem tudi vzdržujejo iz lastnih sredstev. Zasluženih. Starši smo dolžni skrbeti za svoje otroke, vendar v razumnih mejah. Sama sem kupila stanovanje, plačujem zanj posojilo, predvsem zato, da imajo otroci določen komfort in če se bo kdo pri 18 spomnil živeti pri babici, ok, bo dobil ravno toliko kolikor porabim na mesec zanj doma. Oziroma bo to dobila babica, če bo ona plačevala položnice za stroške bivanja ter kupovala hrano.
Me pa vedno znova čudi, ko ljudje npr pri 50 nimajo svojega lastnega stanovanja. In čudi me, da nekateri lahko celo življenje živijo v najemu in o svojem lastnem stanovanju sploh ne razmišljajo. Pa sama ne izviram iz bogate družine, vendar sta moja starša predvsem z lastnim delom in z odpovedovanjem zgradila svojo hišo (ja takrat so bili ti trendi), sama pa sem si postopoma kupila in opremila stanovanje z eno tako povprečno plačo in brez posebno velikih odpovedi (ok, v avstralijo nisem šla, pa v zda tudi še ne).

žalostna:
čudi te, da ljudje celo življenje lahko živijo v najemu? 🙂 če jaz ne bi kupila hiše v prlekiji za 25.000 eur. torej če bi živela v kranju bi bila celo življenje najemnik. zakaj? ker s svojo plačo pač ne morem dobiti 100.000 eur kredita za enosobno stanovanje.

Valsoncek, vidis, to pa je “hvaleznost” od otroka. 18 let ga vzgajas in skrbis zanj, po vecini sama, nakar pride v igro nek oce s svojo mamo in zdaj je sin ze cisto pod vplivom. Meni bi se po mojem kr zmesalo. Se pa strinjam z obema odgovoroma gori: ce ima pri tebi moznost bivanja in se je prostovoljno odselil, nima pravice karkoli zahtevat, razen ce ste vso zivljenje ziveli v nemogocih razmerah. Cesar pa ne verjamem, ker potem ne bi cakal do 19. leta da se odseli, ampak bi se ze prej, kot mladoleten. Zalostno je citat taksne razplete… A so zelo pogosti.

Zalostna, glede lastniskih stanovanj pa jaz gledam cisto drugace, mogoce zato, ker ne zivim v Sloveniji in mogoce za to, ker sem zato dosti bolj fleksibilna in si pod tocko priblizno ne bi mogla predstavljat, bit celo svoje zivljenje vezana na isto stanovanje, isto okolico, isti predel mesta ali celo isto mesto. V nasem velemestu tukaj je okoli 12% lastnikov stanovanj, po vecinii penzionerji. Z vsakim otrokom vecje stanovanje, gledas na okolico, sosede, selitev v blizino firme ce je ta zamenjala sedez ipd. Ce bodo otroci sli studirat drugam, spet selitve v manjsa stanovanja in raje pomoc, otrokom v drugem mestu pri najemninah.
Gre pa za drugo politiko, ki mi je komaj zdaj postala jasna: moj prijatelj 50 letnik je bil direktor firme, sla pred dobrim letom v stecaj, novega dela ne dobi. Tezki casi za njihovo branzo, leta so tu itd. Pred leti kupil veliko lepo 3 sobno stanovanje. Pol leta ze ima odredbo, da stanovanje proda, od drzave ne dobi centa za prezivljanje, ker mu je drzava odlocila, koliko let mora sedaj zivet od denarja ki ga dobi s prodajo stanovanja, plus selit bi se moral v neko pod nivojsko eno ali dvosobno stanovanje, najemnino pa mora placevat sam (max visina najemnine dolocena od drzave). Niti zdravstvenega zav. ne dobi placanega!

V Slo pa obratno, poznam babnico, ki od kaj vem katerega leta, 45. verjetno, brezposelna (ko sle tiste firme v stecaj), zdaj bo stara zenska cez 60 let. Lepo zivi v lastniskem stirisobnem stanovanju (za eno osebo znatno preveliko), dve sobi daje v podnajem, od drzave pa vsa leta vlece socialno, zdravstveno in kaj vem se kaj. Pa ne da bi se selila v enosobno stanovanje npr. in zivela nekaj let z razliko od prodaje, neeee, fina dama. Pa tudi ocitno njen otrok caka na dedovanje. Tukaj ljudje, s kapitalom preko 100.000 eurov NISO socialni primerki in se jim NE pomaga! Nadalje, ker ima ta zenska zaposlenega otroka z dobro placo (zivi v hisi zeninih starsev), bi pri nas zahtevali od otroka, prezivljanje svoje matere. V tem primeru vem, da otrok pomaga mami, seveda prostovoljno, ampak za to bo nekoc, slej kot prej itak podedoval njeno stanovanje! Pri nas bi bil DOLZAN prezivljat mamo v celoti, ji placevat zdravstveno in zivljenje – seveda mu potem na crno sodelovanje vec ne bi slo tako z lahkoto. In sedaj, prakticno ta zenska in njen zaposlen otrok skupaj prefrigata drzavo, verjetno do njene smrti, kar penzije zenska tudi ne bo neke dobivala. Sinek pa bo, po njeni smrti, lepo prisel do stanovanja, ceprav je to stanovanje finansirano in vzdrzevano, uradno, od drzave. Zenska socialni primerek, na dan skadi po dve skatli malboro, jaooo, jaz samo gledam kako je to mogoce! V Slo se grejo prakticno bogatasi socialne primerke..
Plus vse te najemnine na roke.. brez placevanja davka..
In mene cudi, res me cudi to, kar se tebi zdi normalno – bit vso svoje zivljenje kot cek priklopljen na eno mesto, zivet v isti bajti ali istem stanovanju in se ne maknit iz mesta. Grozota, ki bi me ubila. Ocitno sem se premalo umirjena ali sem pa prevec padla not v nase auslendersko zivljenje, ampak sama imam rada spremembe, moji otroci pa se bolj kot jaz, mi se radi selimo, iscemo in opremljamo skupaj nova stanovanja. Ko bom stara, bom pa ostala na enem mestu, ja, takrat bom lena in srecna, da imam mir. Samo ne kapiram pa, zakaj bi sama zivela v trosobnem stanovanju (ki bi ga mogla pucat), zame bo dovolj majhno dvosobno.
Da bi pa jaz delala in sparala vso zivljenje za streho nad glavo, se najlepsa SVOJA leta odpovedovala – hkrati pa dajala banki taksne obresti, mi na kraj pameti ne pade! Zakaj ali za koga? Za otroke? Hahaha, ne ga srat no. Oni si naj sami ustvarijo kvalitetno in financno mocno plat, jaz sem tu da jim omogocim kvalitetno in cim boljse otrostvo in mladost, ne pa financno potuho ko me vec ne bo. Sicer pa, vidis kaj otroci naredijo – zvajznejo od doma in te poznajo se samo, ko rabijo peneze ali pomoc. To ti je realiteta, no ja, malo groba, ampak tako to je. Na stara leta so ljudje osamljeni, otroci imajo, valda, svoja zivljenja in skrbi, veselja, sigurno te pa bolj ne spostujejo, ker bodo nekoc nekaj od tebe dedovali, samo v rit ti pijavke (eni otroci oz. ljudje so taksni ja)zaradi tega lezejo – lazna ljubezenivost.
In tvoji starsi – imajo bajto, pa vso zivljenje suznji te bajte in ker sem sama zivela nekaj let v bajti, grozota, kaksen suzenj pucanja si, urejanja okolice, dobrih odnosov s sosedi, stroski pa itak da dol pades, plus tega – kaj mi bo mega bajta na stara leta??? In ce je vec otrok, se po smrti obeh starsev itak pobijejo glede dedovanja, kolko pa tega v Slo slisim, jaoo.. Ja se metala bom kamne otrokom, da se bodo pobijali, ko me vec ne bo..

Da se zakljucim: sama sem kupila pred kratkim stanovanje, s kesom, v slo, ampak tega nucam za dopuste da imam mir pred mojimi starimi ko pridem na dopust. Zivljenje je res cudo, kajne, kar je za ene edino mozno in normalno, je za druge popolnoma nemogoce in nedojemljivo. In nasa razmisljanja ocitno zelo zavise od okolja, v katerem odrascamo in se gibljemo, politike drzave v kateri zivimo, gospodarske ureditve, sociale, solstva, pogledov na dobrine. Karakterji imajo ocitno v vsem najmanj moznosti fleksibilizma, ker smo se podredili okolici in se prilagajamo.
Tak, grem froce budit – samo spali bi mafija, jaz pa tu cajta za nakladanje v iber.

Imam sicer lastniško, dvosobno stanovanje,ki sem ga kupila po ločitvi,ampak samo zato,ker nisem imela druge opcije.Želela sem dolgoročni, morda doživljenski, najem stanovanja, seveda ne po oderuški ceni, pač pa nekaj takega kot je v tujini. Pri nas enostavno ni ljudi oz. firme, ki bi zgradila blok in ga oddajala v dolgoročni najem.Obstajajo samo privat ponudbe…te pa so nenormalno precenjene.

fak* : se strinjam. sama sem bila v najemu 13 let in bi bila še vedno – sem se že miselno vdala v to opcijo – če mi ne bi od nekod prišla ideja o nakupu hiše 200 km od doma.
dejstvo je, da bi tudi moja starša bila doživljenjsk najemnika, če ne bi prišel vmes jazbinškov zakon. ogromno njune generacije bi bilo pravzaprav takih najemnikov, pa si poceni pršili do stanovanj in so zdaj lastniki in tisti, ki se trkajo po prsih češ nam je uspelo, vam bo tudi.

Realno- garsonjera v Kranju ni 100.000 evrov. Govorimo lahko o 40.000 evrih, če se seveda ne kupuje s polnim komfortom.
Sama imam posojila že vso delovno dobo, imam pa tudi svoje stanovanje, dovolj veliko in komot. Čez dve leti se mi izteče posojilo. Kupila sem ga praktično sama z povprečno plačo.
Meni pač to veliko pomeni. Morda komu ne, zato pa smo si različni. Vsak pač naredi kot misli da je najbolje zanj.
Tudi v najetem sem živela, vendar ni v skladu z mojo miselnostjo da plačujem v prazno 300 e mesečno (enosobno), tako npr 15 let in tako lepo nekomu dam zaslužiti 45.000 evrov, po 15 letih pa sem na tem da nimam ničesar.
Seveda je težko včasih dobiti posojilo, če nimaš službe sploh, vendar bi lahko naši starši npr. vsi imeli svoja stanovanja. Meni lastništvo stanovanja ne pomeni da sem nekje privezana in ne morem živeti kje drugje. Vedno najdeš koga ki bo najel tvoje stanovanje in ti lahko živiš pač kjer želiš. Ja seveda, posojila v banki stanejo in mimogrede kupiš še banki eno stanovanje z plačevanjem obresti, vendar meni ni žal. Vem da imam možnost bivanja v svojem stanovanju brez da me kdo meče ven, brez strahu ali bom imela za plačilo bivanja (no, upam in želim si, da bom vedno imela dovolj za plačilo vseh stroškov).
Ja, čudi me, da so 50 letniki brez stanovanja, službe… Če še spominov nimajo lepih na potovanja….????

Še to. Znanka je kupila garsonjero v Ljubljani, 70.000 evrov, pri plači 800 e mesečno. Ja, krepko bo plačala banki, saj ima hipoteko v celoti, vendar je stanovanje njeno (od banke) in njen interes je da ostane njeno. Njen končni izračun je bil, da je vseeno komu plačuje obrok 300 evrov, banki ali stanodajalcu. Pri banki ima večjo možnost dogovora in na koncu bo stanovanje njeno.

žalostnax: realno enosobno stanovanje 40 m2 v kranju JE 90.000 eur brez konforta v cca 30 let starem bloku. sem živela v njem. sama sem pri plači 900 eur neto dobila “samo” 25.000 eur kredita, pa še to ne vsega stanovanjskega. ne vem v katerem času si ti jemala kredit, jaz sem ga pred nekaj leti (3) in je bilo tako.

zanimivo mi je brat tvoje razmišljanje ki je bilo nedolgo tega podobno mojemu. očitno se mi je nekaj premaknilo v glavi da ne razmišljam več tako. ne sodi drugih po sebi in ne sodi sebe po drugih. ljudje smo si hudo različna bitja.

Ne vem, če si slišala za padanje cen nepremičnin? Za 90 jurjev danes kupiš enosobno stanovanje v LJ in to brez večjega problema. V KR so več kot 80 jurjev samo novogradnje.

http://www.nepremicnine.net/nepremicnine.html?id_regije=3&nep=1&posr=1&tip=35&tip=2&tip=3&lok2=68&cena=70000&offset=30&SID=&lev1=1&lev2=1&id_drzave=&page=detail;klasika=&brez_cene=1&sort=1&f24ur=&ind=&searchstr=&naselje=&odmik=30&last=&dem=EUR&m1=&m2=&agenc=

neugodna: jaz sem kupila hišo pred štirimi leti. kredit imam 600 eur. koliko so bile takrat nepremičnine?
kakorkoli obrneš nihče ki nima nekaj našparanega ne more kupit nerpemičnine v vrednosti 60.000 eur + z eno plačo. ne bo dobil kredita. pa dajte se mal pozanimat no. če je enim uspelo še ne pomeni, da so tisti, ki jim ne vsi po vrsti luzerji. sicer pa je v SLO največji delež lastniških stanovanj po jazbinškovi zaaslugi, ne zato, ker bi narod res imel toliko denarja.

Če imaš lahko obrok 600 evrov, bi tudi kredita lahko dobila krepko več kot 25.000. In pred tremi leti je bilo manj omejitev kot danes. Obrok 600 evrov bi v NLB, ki je menda najmanj ugodna, pomenil slabih 55 evrov kredita na deset let!!!! Kdo pa danes še vzame stanovanjski kredit za “samo” deset let.
Ko že govoriš, da naj se mal pozanimamo, se daj tudi ti – govoriš o 90.000 evrov za staro enosobno stanovanje v KR, in če si pogledala oglase, takšnega stanovanja na prodaj sploh ni, razen novogradenj (po kakšni ceni bodo pa tudi dejansko prodane, je pa drugo vprašanje).

Ne vem nooo, moja prijateljica, ki ima cca jurja plače s prevozom vred, ki se je morala odpokat od ex iz hiše njegovih staršev (ni dobila nobene odpravnine ali delitve premoženja,d a ne bo pomote!!!, brez prihrankov, ker je skoz exa futrala in gospodinjstvo furala), je kupila novo stanovanje za cca 90 jurjev (ne Lj) v celoti na kredit – 25 let, mesečni obrok je cca 450 evrčkov. Tko da..kredit dandanes ni noben problem, pologa pa tud ni treba imet, ker je nepremičnin za prodajo kot listja in trave! (je pa najemanje velikih kreditvo gotovo precejšnje tveganje…)

neugodna: poglej sama kaj si dala kot link
planina III – 85.000 eur enosobno … :))
savska loka 30 m2 – 63.000 eur (v bajti stari cca 60 let, če ne še več, lesena tla, brez centralne, itd. živela tam 8 let).

dej ne me smejat no. in ker sem živela v enosobenm z dvema hčerama 13 let zelo dobor vem koliko “konforta” je v tem luknjah.

Ti o cenah, jaz kontra o cenah, ti nato o komfortu … Takle pingpong se greva lahko enako kot s pravljico o jari kači in steklem polžu.

Za 90 jurjev v kr ni rabljenega enosobnega stanovanja v oglasih. Ampak to itak ni tema te teme, tako da se ne bom spuščala v dokazovanje očitnega.

no, ni za 90.000, je pa za 85.000. jaka razlika. si tudi sicer tako picajzlasta?

KRANJ, LJUBLJANSKA CESTA 30 m2, 1-sobno, adaptirano l. 2005, adaptirano l. 2005, 1. nad., Prodam enosobno stanovanje v prevem nadstropju v izmeri 30m2.Staovanje obsega kuhinjo, WC, dnevno sobo in spalnico.V ceno je vključeno tudi pohištvo, prodamo.
Cena: 45.000,00 EUR

Ravno snela z nepremičnin net. Pa ne reklamiram oglasa. moji krediti segajo v leto 03 in 08, noben ne tako daleč.
Ne pretiravat z cenami. Tale zadeva gor zgleda po slikah sodeč ok.
In Katarina, povem samo kako jaz gledam na stvari, vsak pa se odloči kakor pač se. Ne sodim nikogar, ne obtožujem nikogar, se pa sprašujem kako je pač možno, da se odločaš npr. tako, da si na koncu brez vsega, najbolj žalostno seveda je, če še spominov nimaš ok. Ker konec koncev, na koncu rabimo posteljo in nočno omarico, pa prijazne otroke….

žalostna: izvoli se preselit v 30m2 veliko stanovanje z dvema otrokoma, po možnosti najstnikoma. mimogrede: zakaj bi družina kupovala 30m2? imaš mogoče kakšno predstavo kako veeeliko stanovanje je to in kako ta majhnost vpliva na medsebojne odnose? jaz ga imam in jaz vem.

kot drugo pa … sem ti že zgoraj napisala, da sem padla v podobno mantro kot jo mantraš ti pred letom, dvema. pa se izkopala iz nje. zakaj tudi piše zgoraj. če si ti lahko (a nobena od naju še nima prav svojega stanovanja, še plačujeva kredite in obema se nama lahk ozgodi, da nama banka “svoje” stanovanje vzame) še zdaleč ne pomeni, da lahko ali da želijo vsi. v časih moje mame ni bilo potrebe, so bile najemnine znosne. ni premišljevala da bi kupila stanovanje, pa ga potem je. razlog? jazbinček, seveda.

kar se pa tioče čoveka, ki na stara leta nima nič, kot si opisala primer zgoraj, pa poznam enega. nima nič, niti polne penzije, niti kaj lastnega, nič od nič, ima pa ženo, ki ga po vsem, kar sta imela preživlja in skrbi zanj. moj oče.