PREZGODEN POROD
Drage “žalostne mame”!
Naj vam še jaz povem mojo žalostno zgodbo. Lani sem julija po skoraj dveh letih zanosila. Imela sem že 7-letnega sina in je nosečnost potekala b.p. Seveda sem se te druge in zelo težko pričakovane nosečnosti zelo veselila.Skozi vse te prve dneve in tedne nosečnosti, sem imela nek čuden občutek, kaj pa če ne bo kaj v redu. Ko je 3 mesece minilo, sem si rekla, no saj zdaj pa bo. Vseskozi sem hodila v službo. Ko sem bila ravno 4 mesece noseča sem začelam krvaveti. Takoj na urgenco, nato v porodnišnico. Predčasno sem se odprla in po raznih posvetovanji sem pristala na cerklažo. dva tedna sem ostala v porodnišnici. Nato sem morala vseskozi ležati. dan pred ponovnim pregledom v porodnišnici (22. december), sem dobila popadke. Sicer so mi jih uspešno ustavili, vendar je prišlo do infekta v maternici, bila sem pozitivna na streptokok agalactie, v glavnem vse se je obrnilo proti meni. Zdravniki so rekli, da morajo rešiti mene. Najbolj mi je bilo pri vsem tem, da sem punčko čutila do zadnjega, z njo je bilo vse OK, vsaj na podlagi UZ, NS itd. In so mi potem umetno sprožili porod (23 tednov). Težka je bila 580 g. Grozno mi je bilo, ko sem to dete spravila na svet in ga v trenutku izgubila. Ob vseh travmah, ki jih doživljaš , te potem sprašujejo, kakšen pokop želiš itd. V tistem šoku sem se odločila za park zvončkov. Punčki nisem bila niti sposobna dati imena. Nisem mogla. Noben mi ni niti kakorkoli povedal o napisnih ploščicah v parku. Ko sem zbrala toliko moči, da sem šla v ta park, sem šele videla te ploščice, katere pa ne dajo avtomatično, ampak jih verjetno sam naročiš. Do sedaj to še nisem storila. Ne vem ali je vse to prav ali ne. Nanjo mislim vsak dan, da ta dušica, ki ji ni bilo dano zaživeti, tam počiva. Ravno leto dni je kar smo jo “naročili”, vsak datum v bližnji prihodnosti mi bo nekaj pomenil-kako sem 15. avg. zagledala na testu 2 črtici…. Solze večkrat tečejo, tudi če nehote pomislim na vse to. Preoblem pa je tudi za naslednjo nosečnost, ker imam kratek MV in pa streptokok agalactie. Če mi ne bi naredili cerklaže, bi se verjetno prekmalu odprla in bi nosečnost šla, če pa mi naredijo cerklažo, pa spet pride do infekta in se film ponovi. Iz tega začaranega kroga ne vidim rešitve, zdravniki so deljenih mnenj, odločitev je na meni. Včasih si zaželim kot takrat decembra, ko mi je bilo najbolj hudo, da grem tudi jaz v park zvončkov. Naj bo dovolj. Vse mame lepo pozdravljam in jim želim čimprejšnjo ozdravitev njihovih “duš”.
TARA
Pozdravljena,
ko prebiram tvojo zgodbo se mi dozdeva kot, da bi jo jaz napisala. Jaz sem lani 26. decembra v 32. tednu prezgodaj rodila sina, ki je zaradi okužbe tudi kmalu po porodu umrl.
Trenutno se mi dozdeva, da sem v začaranem krogu glede mnenj zdravnikov in ostalih, kaj narediti za drugo nosečnost. Prišla sem do spoznanja, da je v takšnih primerih pač nekako odvisno od srečem in se najbolje preustiti usodi življenja.
Lep pozdrav
Ja, kot bi brala svojo zgodbo (z izjemo cerklaže). Občutek imam, da bo ta bakterija tudi meni vse živce požrla.
Tara, glede spominske ploščice:
tudi jaz nisem imela pojma o tem in sva nekaj časa kar tako hodila v park zvončkov svečko prižigat, nato pa sem šla v pisarno (na glavnih Žalah), naročila ploščico in že nslednji dan je bila tam.
Zberi to moč in jo pojdni naročit -ko vidiš tam ime svojega sončka, je lažje…ne zdi se ti, da je izgubljen nekje v vesolju.
mislim na ve vas,
maja
Drage mamice,
pred par dnevi sem slučajno zašla na to internetno stran, saj sploh nisem vedela da obstaja. Sama imam dva majhna sončka (3 leta in 5 let) in tudi obe moji nosečnosti sta bili b.p.
Moram povedat da sem bila totalno šokirana, ko sem videla koliko vas je doletela ta kruta usoda. Jaz pa sem vseskozi živela v nekih iluzijah, da če gre 3. mesec mimo, potem je pa vse uredu. Sploh nisem vedela, da pri vsej tej tehniki, ki jo imamo danes, se še vedno lahko zgodi, da ti otroček umre v trebuhu. Pa tudi vse nosečnosti za katere sem vedela, so se končale uredu.
Prvi dan ko sem brala vaše zgodbe sploh nisem mogla nehat jokat. Sploh si ne morem predstavljat, da bi se to zgodilo meni. Zanima pa me nekaj. Kje je Park zvončkov? Enkrat bi rada šla tja prižgat svečke za vaše male sončke.
Upam, da se bo vsem nekoč nasmehnila sreča in boste v naročju držale zdrave male nadebudneže.
Hvala ti Maja!
Tako dobro se počutim, ko preberem odovor kake mame, ki sicer nima tragičnih izkušenj s svojimi nosečnostmi, a je sposobna razumeti oz. sočustvovati z nami in prav to je tisto kar te v teh težkih trenutkih (mesecih!) nekako potolaži. Hvala ti za prižgano svečko in dobre misli. Že, da ti drugi ob tej izgubi otroka izrečejo sožalje je veliko. Že to ne doživiš ravno pogosto. Res dobiš občutek, da se za priznanje otroka, ki je dočakal le nekaj mesecev v tvojem trebuhu, moraš boriti na vsakem koraku in prav tako za pravico do žalovanja za njim.
Upam, da je takih mamic veliko in res sem vesela, da ste “mame”.
Ob Tarini zgodbi pa pomislim na svojega otroka, ki žal ni tehtal 500g in me niti vprašali niso za pokop. Kot da je otrok šele nad 500 g vreden pokopa in priznanja svojega obstoja. Jaz bom v MB ob odprtju Polja belih vrtnic dala pritrditi ploščici z imeni svojih dveh otrok, ker mislim, da si vsaj na pokopališču zaslužita svoje mesto.
Dragi vsi.
Tudi jaz imam 2 zdrava sončka. No eden je še sonček drugi je pa že kar sooonček, ki včasih s svojimi pripombami hudo speče. Zadnjič smo bili na Žalah. Povedala sem jima za park zvončkov. Želela sta, da gremo tja. Spraševala sta me zakaj, kdo in kako je tam pokopan. Glede na to, da sta otroka, eden najstnik, nisem vedela kako naj jima to povem, kako se bosta soočila s smrtjo. Vendar sem jima povedala, da včasih se zgodi da umrejo tudi otročki. Hotela sta vedeti točno kako in zakaj…pa jima nisem znala razložiti na njima primeren način. Vendar, ko smo prišli k parku sta postala mirna, ustavili smo se pred ploščicami..čisto tiho sta si ogledovala igrače, venčke…..tako nežno sta popravila prevrnjenega medvedka….. in priznam, ulile so se mi solze…solze sreče za svoja otroka in solze žalosti za vse ki trpite bolečino izgube…prižgali smo svečko in odšli v tišini, vsak s svojimi mislimi…. Ko smo prišli domov, je mlajši tik pred spanjem pokazal na eno izmed svojih igrač in povedal, da bo to nesel prihodnjič na Žale, da bodo otročki že vedeli, da je to zanje…..
Še bomo šli v park in še bomo v mislih z vami in vašimi zvončki.
Dragi zalujoči starši!
Tudi jaz sem doživela tragediju,ko pri 22 tednih+3 sem rodila mrtvega otroka.Pridružujem se vam,hkrati pozivam vas na pomoč.
Amniocintezu prenesla vredo,katero mi naredile 09.06.2008.Izvide iz MB dobila,da je popolnoma zdrav moški kariotip.Bolana nisem bila,nisem krvavela v glavnom počutila sem se odlično.Nato 26.06.2008 na pregledu ginekolog ugotovil,da srčka ni več videti na UZ.
27.06.2008 so mi sprožili popadke in sem ob 17.50 sem rodila svojega sončka Danya (ker bi mu bilo tako ime).Ker smo z možem zahtevali pokop,in v bolnišnici podatkov za otročička niso popisali,so ga dali na patološki oddelek (da bi odkrili vzrok smrti).Zaključek preiskave trajal do 03.07.08,nato komunala nas obvestila da so ga pripeljali ob 10 uri v mrliško vežico.In nato smo ga ob 14 uri pokopali.
Na patološkem listu,katerega sva dobila je bilo napisano,da so vzroke smrti niso znane.Sam patolog,kateri je delal preiskave je rekel da ni bilo vzroka (to je pomeni da je vse bilo ok).
V petek,kljub žalostnemu dogodku,sva odnesla odpustno pismo na Center za socialjno delo,ker je tam bilo rečeno,da to zadostuje za izdajo odločbe za porodniški dopust(po Zakonu najmanj 42 dni).
A čež 10 dni dobim preporočeno po pošti,odločbu Centra,da nisem opravičena porodniške (42 dni),ker je boljnišnica ne prijavila rojstva otroka na Matični Urad.
Sva doživljava nepopisne trenutke.Vsako jutro “letim” na pokupališče prižgati sveče (komaj čakam da mine noč),ker ne moram spati.Če je pa mož doma ( ni v službi) greva skupaj.
Trenutno sem brez kakršnega koli statusa:porodniške,bolniške,nisem na Zavodu za zaposlovanje (ker od prvega dne nosečnosti sem bila v bolniški).
Vljudno prosim vas,kdo imel podobne primere,na koga se naj obrneva,koga naj “prosiva” v tej “PRAVNI DRŽAVI”,da nam reši to,kar bi naj pripadalo državljanam po zakonu.Prosimo Vas,da nam pišete,sicer se mi bo zmešalo.Vnaprej se Vam zahvaljujeva.
LP Galina in Dani
Dragi zalujoči starši!
Tudi jaz sem doživela tragediju,ko sem pri 22 tednih+3 rodila mrtvega otroka.Pridružujem se Vam,hkrati pa vas pozivam na pomoč.
Amniocintezu sem prenesla vredu,katero so mi naredili 09.06.2008.Izvide iz MB sem dobila,da je popolnoma zdrav moški kariotip.Bolana nisem bila,nisem krvavela v glavnem sem se počutila odlično.Nato 26.06.2008 na pregledu je ginekolog ugotovil,da srčka ni več videti na UZ.
27.06.2008 so mi sprožili popadke in sem ob 17.50 rodila svojega sončka Danya (ker bi mu bilo tako ime).Ker sva z možem zahtevali pokop in v bolnišnici podatkov za otročička niso popisali,so ga dali na patološki oddelek (da bi odkrili vzrok smrti).Zaključek preiskave je trajal do 03.07.08,nato pa nas je komunala obvestila,da so ga pripeljali ob 10 uri v mrliško vežico in nato smo ga ob 14 uri pokopali.
Na patološkem listu,katerega sva dobila je bilo napisano,da vzroki smrti niso znani.Sam patolog,kateri je delal preiskave je rekel, da ni bilo nobenega vzroka (to je pomenilo, da je vse bilo ok).
V petek,kljub žalostnemu dogodku,sva odnesla odpustno pismo na Center za socialno delo,ker je tam bilo rečeno,da to zadostuje za izdajo odločbe za porodniški dopust(po zakonu najmanj 42 dni).
A čež 10 dni sem dobila priporočeno po pošti,odločbu Centra,da nisem opravičena porodniške (42 dni),ker bolnišnica ni prijavila rojstva otroka na Matični Urad.
Sva doživljava nepopisne trenutke.Vsako jutro “letim” na pokopališče prižgati sveče (komaj čakam da mine noč),ker ne morem spati.Če pa je mož doma ( ni v službi) greva skupaj na pokopališče.
Trenutno sem brez kakršnegakoli statusa:porodniške,bolniške,nisem na Zavodu za zaposlovanje (ker sem bila od prvega dne nosečnosti v bolniški).
Vljudno prosim Vas,če bi kdo imel podobne primere,na koga naj se obrneva,koga naj “prosiva” v tej “PRAVNI DRŽAVI”,da nam reši to,kar bi naj pripadalo državljanam po zakonu.Prosimo Vas,da nam pišete,sicer se mi bo zmešalo.Vnaprej se Vam zahvaljujeva.
LP Poldika
Poldika in ostale, moje izkreno sožalje!
Pri nas je tako, da je meja poroda z 22 tedni in 500g teže otroka, vse kar je prej se šteje pod visoki splav.
Tudi pri meni je bilo vse čudno, pisali so porodni list(vem, ker je ena od babic rekla, tukaj ga imate, jaz grem-izmena, srečno gospa, pa pogum, druga pa ga je potem izpolnjevala) Po vseh podatkih sem bila noseča 22 2/7, po nuhalni zadnji dan 22 tedna in to so šteli.Rodila sem 11 ur pred po njihovo izpolnjenim 22 tednom, Bine je bil malo lažji od 500g, vendar živ fantek, z vidnim utripom srčka.Zaspal je po približno eni uri za vedno.Nihče mu ni pomagal, le moje solze in toplota so ga pospremili v nebo.In naslednji dan mi sobna reče:Ja mrtvorojen…..mena je pa kmalu kap….Kako mrtvorojen, če vem da je bil živ….In potem šok:niso pisali porodnega lista, tudi če bi mu pomagali bi bil izzid enak, nebi preživel, in lahko bi razumela, da pri tako “brezupnih” primerih ne pišejo papirjev (ki jih je ogromno:porodni, rojstni, mrliški,…), ker je premalo osebja, ker jim to jemlje čas, potreben za druge žive otroke…..Halo, kaj me briga, moj otrok je pa umrl in si zasluži nekaj stavkov, mar ne?
Babica mi je dala list, podpisala sva za park zvončkov, vzela je mobi številko za obveščanje o pokopu, pa kaj vem kaj še vsa………v glavnem, nikoli naju niso nič obvestili, sploh ne vem kdaj je bil pogreb, če je bil, če ni pristal………ma saj sploh pomislit ne smem.
Minili sta skoraj dve leti in komaj sem dobila obdukcijski list, da vsaj imam nekaj oprijemljivega o njegovem rojstvu.
Sem se razpisala, še bi se lahko, mislim, da nama je bila storjena krivica, a vendar ne morem več ničesar spremenit, razen tega, da se borim za naslednjo nosečnost in pot do poroda živega otroka.Upam, da mi bo še kdaj dana ta sreča!
lp
škratek
Drage mamice!
Velikokrat sem prebirala Vaše zgodbe, a nikoli nisem našla pravih besed, ki bi lahko izkazale vsa občutja ob Vaših izgubah, vse dokler nisem sama v 30. tednu rodila deklico, ki je sicer preživela, a strahu ne bom nikoli pozabila. Nikoli ne bom pozabila besed – vaša deklica je v kritičnem stanju in ne moremo nič obljubiti. Rojstvo, ki bi moralo biti veselo, je postalo žalost in neizmerni “potoki” solz. Sedaj razumem Vaša občutja, Vašo žalost in nemoč, ki jo čuti vsaka mama oz. vsak starš, ki izgubi otroka.
Mamice, vedite, da nas je ogromno, ki sočustvujemo z Vami, čeprav težko najdemo prave besede. Vsako izmed Vas toplo objemam.
Midva sva prvega otroka izgubila v 14. tednu, umrl pa je menda že nekaj tednov prej, vseeno je to najin otrok in nikoli ga ne bova pozabila. Nimam – hvala Bogu!- izkušnje izgube otroka, ki ga že lahko pestuješ, poznam pa strah, tisti hromeči strah, pred izgubo otroka. Spremljal me je skozi nadaljni dve nosečnosti, skozi vsako drugače, privč krvavitve, krči, grozeča preeklampsija, drugič hudo rizična nosečnost zaradi Rh D senzibilizacije. Nato prezgoden porod oz. CR v sili, reševanje otroka, menjava krvi in EINT, kjer sem dan za dnem spremljala borbe za drobcena in dragocena življenja na eni strani, ter nepopisno bolečino ob izgubljenem boju na drugi. Najhujša je seveda bolečina staršev, k upajo do zadnjega, videla pa sem tudi veliko bolečine pri osebju, ki znajde onstran roba svojih moči, pa bi tako radi drugače.
Vedite, da vas občudujem iz dna duše, da čutim z vami, čeprav se je pri nas srečno izteklo, da pa mi je znana vsaj od daleč vaša bolečina. Spoštujem jo in spoštujem vaše angelčke, vsem pa iz srca želim, da bi vam bilo dano objeti, pestovati vaše otročke skozi vse življenje in izživeti tisto materinstvo, ki ga že nosite v sebi. Neverjetne ste!
Ko prebiram vaše žalostne zgodbe ,se mi utrne solza v očeh,spomin se vrne čeprav je že dolgo tega,ko sem izgubila svojega angelčka.Nepopisna želja imeti dva otroka,prva nosečnost b.p.,druga tudi do 13.tedna.Nato šok.Vsi pregledi b.p.,pojavile so se krvavitve in malo življenje se je končalo.Konec.
Tolažba,žal je nisem bila deležna.Mislila sem, da bom prebolela sama.Žal, tudi mož mi ni stal ob strani,razočaranje je bilo toliko hujše. Solze so lile podnevi in ponoči,želja po otroku je bila prevelika.Kako preboleti,komu povedati svojo žalost,nisem imela pravega prijatelja,prijateljice,ki bi to razumel.Zaprla sem se vase,na obraz nadela masko.Svojo žalost sem skrila, pred svetom in živela z njo.Trajalo je 8 let,ko sem se dokončno sprijaznila z izgubo svojega otročička.Nikoli več nisem zanosila,vendar želja po otroku še vedno ostaja.
Zato zelo razumem vaše bolečine in trpljenja za drobcena bitja,ki jim ta svet ne dovoli živeti.
Vsaka beseda,tolažba,se včasih ne da napisat ,niti povedat,a vendar je dobrodošla v takem trenutku ,ko ostaneš sam,izgubljen,ko se ruši svet pred tabo.
Vse najlepše za današnji dan… vsem mamicam,pa tudi tistim ,ki boste to še postale in svojega otročička pestovale,ter pozabile na težke trenuke.