Previdnost v treh rešilnih čolnih

Neki duhovnik je sedel pri mizi ob oknu in pripravljal pridigo o božji previdnosti, ko je nenadoma zaslišal eksplozijo. Kmalu je zagledal ljudi, ki so panično tekali sem ter tja in izvedel, da je popustil jez in da evakuirajo ljudi.

Duhovnik je vedel, kako se voda na cesti dviga. Bilo mu je težko potlačiti paniko v sebi, toda rekel si je: “Ravno sedaj pišem knjigo o božji previdnosti, imam toraj priložnost, da prakticiram to, kar pridigam. Ne bom zbežal. Ostal bom tu in zaupal v božjo previdnost, da me bo rešila.”

Ko se je voda dvignila do njegovega okna, je mimo pripeljal čoln in ljudje v njem so mu klicali: “Vstopite, gospod župnik!” “Ah, ne otroci,” je rekel duhovnik, poln zaupanja, ” jaz zaupam v božjo previdnost, Bog me bo rešil.” Vendar pa je splezal na streho in ko se je voda dvignila tudi do tja, je zopet prišel mimo čoln, poln ljudi in ti so župnika silili, naj vstopi. Zopet je odklonil.

Tokrat se je povzpel do zvonika. Ko mu je voda segala do kolen, so poslali policijski motorni čoln, da bi ga rešil. “Ne, hvala,” je rekel duhovnik in se mirno smehljal. “Vidite, zaupam v Boga. On me ne bo pustil na cedilu.”

Ko je duhovnik utonil in prišel v nebesa, se je takoj pritožil pri Bogu: “Zaupal sem ti! Zakaj nisi storil ničesar, da bi me rešil?”

“No, ja,” je odvrnil Bog, “saj sem vendar poslal tri čolne.”

Anthony de Mello