preverjanje znanja – odločba o prilagojenem izvajanju
Imam otroka v zadnji triadi devetletke.
Zanima me, kako lahko poteka preverjanje znanja (kontrolke, spraševanja) pri otroku z odločbo o prilagojenem izvajanju z dodatno strokovno pomočjo. Gre za nemirnega otroka z motnjo koncentracije.
Vem, kaj pravi Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Zanima me, kako se vse to izvaja v praksi.
Lepo prosim tudi mame, naj mi povedo svoje izkušnje. Zelo bom hvaležna.
Lep pozdrav!
Moj piše kontrolke z enako vsebino kot ostali učenci, čas pisanja ima razdeljen na 2 polovici. Piše 20 minut nato odda, drugo polovico piše pri specialni pedagoginji še isti dan naslednjih 20 minut.
Osnova za dobro delo je, da vsi veste kakšna je dolžina otrokove koncentracije. Poznati morate dogovorjen sistem kaj naj otrok naredi, ko mu zbranost pade. Naš je v osnovni šoli zapustil razred in odšel v kabinet za likovni. Zelo ga je umirjala glina in risanje. Čez nekaj časa se je neopazno vrnil k pouku. Preslišano učno snov je prepisal med odmorom ali po pouku pri specialni pedagoginji. Pri večini predmetov je uporabljal miselne vzorce, z njimi je razbil monotonijo pisanja po nareku ( to ga je vrglo z ritma po 10 minutah).
Ustno spraševanje ima ponavadi prvi v razredu. Spraševanje zaradi nemira pri pouku ni bilo dovoljeno.
Zadeva uspešno funkcionira ob sledečih predpostavkah :
– zelo dobro sodelovanje učiteljev, spec.pedagogov
– sodelovanje otroka, ki se mora zavedati svoje drugačnosti
– sodelovanje staršev z otrokom in učitelji.
Mama,
prilagoditve naj bi bile napisane v odločbi, sicer pa so lahko tudi stvar individualiziranega programa.
O oceni 3 smo na forumu že govorili. Če gre za dosego minimalnih standardov, je res najvišja ocena 3. Vendar pa mora bili vsak test in preverjanje sestavljen tako, da otrok »presega« minimalne standarde znanja in lahko dobi tudi višjo oceno.
Lep pozdrav, Petra
1. Učitelji res ne znajo, ne vejo, ne zmorejo. V program integracije otrok s posebnimi potrebami so bili porinjeni z državnega nivoja. Mi smo to vzeli kot izziv. Gradili smo počasi. Učili smo se iz knjig, na seminarjih, z izkušnjami. Ne obupajte !
Še nasvet; tudi učitelji so najbolj veseli pohvale.
2. Sin ima v odločbi napisan enak izobrazbeni standard s prilagojenim izvajanjem – dobiva tudi 4,5. Nenim, da je sicer bolj pomembno koliko otrok zna in predvsem koliko zmore. Naš se je ravno zaradi zmogljivosti kljub prav dobremu uspehu vpisal v program 3 +2. Zadeva uspeva. Ima manj predmetov. ocene so krasne.
Moj moto je: Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi.
Naš se je ravno zaradi zmogljivosti kljub prav dobremu uspehu vpisal v program 3 +2. Zadeva uspeva. Ima manj predmetov. ocene so krasne.
Super! To se mi zdi pozitivno zaradi dveh stvari:
1. otrok bo imel dobro samopodobo, saj ne bo kar naprej dobival slabih ocen in ne bo vedno zadnji v programu, ki bi bil zanj prezahteven.
2. če se bo pokazalo, da ima željo in da zmore tudi kak težji program, ga bo lahko še vedno naredil kasneje, le da z veliko manj stresa, saj bo poklic že imel.
Še enkrat bravo! Današnji trend, ko grejo vsi na gimnazijo, ne glede na sposobnosti, se mi zdi zelo škodljiv in upam, da nas bo kmalu vse skupaj srečala pamet. Ni vsak za na gimnazijo in ni vsak za na fakulteto in ni vsak za doktorski študij. Kaj je narobe s tem, da je nekdo odličen mizar? Kaj ni to bolje kot da bi bil slab uradnik ali celo brezposeln z nedokončano gimazijo? (tole je iz pogovora, ki sem ga lani imela z znanko, ki me je vprašala za mnenje, kam naj se vpiše njen sin. Žal so ga vpisali na gimnazijo.)
Pri nas je tako: podaljšan čas, po potrebi krajši odseki s pauzami, naloge razrezane na posamezne lističe-predvsem pri motnjah koncentracije, pomočnik za branje, pripomočki: kalkulator, stotiček, poštevanka, formule…Odvisno od primera do primera in notranje organizacije. Sicer pa so vse prilagoditve zapisane v individualiziranem programu.
Zapisane so prilagoditve že, zapisane. Če se pa izvajajo, to je pa druga pesem. Jaz eni šoli zelo zamerim slab in grd odnos-do staršev in otroka. Niso vsi učitelji primerni za poklic, ki ga opravljajo, pa čeprav imajo naziv magister in so obiskali vse seminarje, ki so jim bili na voljo. Vse to lahko izkoristijo le za lastno napredovanje in promocijo. So pa učitelji, ki bi si zaslužili, da bi jih zapisali v zlato knjigo, pa čeprav imajo le staro učiteljišče in niso obiskali nobenega seminarja. Sicer pa, vsako stvar je treba delati s srcem, pa gre…