Tole je res žalostno, da te človek, ki je tvoj mož ne najde nobene besede zate, ga ne zanima kako se imaš, kaj si počela čez dan, kaj so počeli otroci,….itd, da se nimata kaj pogovarjat in še tisto, kar bi se lahko razvilo v pogovor zabije z nekim nerazumevanjem, poniževanjem, prezirom…. 🙁
Ti pa iščeš stvari kako bi ga pripravila do tega, da bi bil bolj prijazen, da ne bi bil nejevoljen, kar je na njegovi strani (z njegovim “siromašnim” načinom razmišljanja) razumljeno kot, da on dela vse prav, ker itak ni nobenega odpora s tvoje strani. (Terapevtka mi dopoveduje, da sem “sama kriva” da si to dovolim, oz. da se tako počutim, da se sama mučim z krivdo, nevrednostjo, lenostjo, nesposobnostjo in da zato se on tudi do mene tako obnaša. )
Ma zruši mu ta grad samovšečnosti v katerem prebiva, izgubit itak nimaš kaj, ker tako živet ne moreš (želiš pa živet z njim zaradi xyz razlogov), ne umikaj se mu več, pokaži mu s svojimi besedami, da je bedak, ko se tako obnaša, da nima pojma, da je nesramen, neuvideven, aroganten, hladen…. Bodi tudi ti hladna z njim.
Ne vstajaj ko pride domov in če ti reče, da če samo sediš, ga vprašaj če ne vidi nič drugega, da je pospravljeno, da ima kuhano…. Nadri hudiča že na vratih, ker ni pozdravil z dober dan…

Včeraj po kosilu umijem otroku obraz, umivam roke. Reče: umij mu obraz. Rečem: Saj sem. In ga začnem brisat. On pa: Gluha kur…, sem ti rekel, da mu umij obraz. (nisem videla, da je imel še ostanke hrane)
Tole je tipično zajebantsko obnašanje s katerim te samo ponižuje, otrok je le orodje s katerim si pomaga, da tebe daje v nič.
Lahko bi ti prijazno pripomnil, da je na drugi strani še malo umazan, ampak on raje “gluho kur….” opomni, da naj ga umije čeprav ga je nekaj trenutkov prej umivala…. kot, da ni videl tega… :/
Lahko bi mu pripomnila, da kakšen oče je, da ni sam otroka umil, če je videl da je umazan, zakaj ga ni sam nahranil… Naj se zamisli nad sabo (kot si se ti pri njegovih besedah) kakšen starš je. Sedel je zraven kot štor namesto, da bi preprečil, da bi se otrok umazal (kar se itak ne da preprečit, pa vendar lahko narediš bebca iz njega) Naj raje umakne krožnik in pomije posodo dokler ti rihtaš otroka ali ga naj pa sam opere, preobleče…itd

Tudi ko si za volanom mu ne pusti da te komandira kako voziš. Reci mu, da si sedaj ti za volanom in boš vozila tako kot se tebi zdi prav in varno, če mu pa kaj ne paše pa gre lahko sam vozit ali pa peš.

Reče, če bom naredila XY, povem da bom, ampak kasneje, ko bom imela čas, ker imam drugo delo. Po določenem času, ko se še vedno ukvarjam z svojimi stvarmi. Vpraša če sem že. Rečem, da nisem imela še časa za to. On pa: Saj ti nikoli nimaš časa!, nikdar ne narediš kar ti rečem, vse moram sam, nič se ne sekiraš.
Povej mu da za takšnega kot je (nesramen, neprijazen…) še nimaš časa in ga tudi ne boš imela in naj kar naredi sam (tisto “moram sem, nič se ne sekiraš” izreče zato, da se tebi kao zasmili, pritiska na tvoja čustva, češ kako “nič” ne narediš zanj, nimaš časa-slaba žena..bla,bla,bla… 😉
Sploh pa ko pride k tebi in te nekaj prosi ga odbij z besedami, da če ne vidi, da počneš nekaj drugega in da ne moreš in tudi nočeš, kaj tečnari ob neprimernem času, naj naredi sam, pika.

Odbij vsa njegova poniževanja, ne daj mu veselja, da te gleda kako se obtožuješ zaradi njegovih besed, ne nastrezaj mu v vsem (da bo mir v hiši, ker ga NE BO! na ta način), ker te nima pravice imet za “deklo”, naj se do tebe obnaša bolj spoštljivo in to “spoštljivost” si lahko prislužiš le sama. On te žal ne bo spoštoval ob tem, če se mu ti mečeš pod noge in se on briše vate.
Vse te njegove opazke (neumit otrok, avto, nič narejeno…..) so izrečene z namenom tebe ponižat in nimajo veze s tem, da bi bilo nekaj preslabo opravljeno, da bi kaj izboljšalo stvari, če bi to želel bi jih lahko drugače povedal, pa jih ne, keeeeeeeeeer….. samo pometa s tabo 😉
Ne dovoli mu tega!

…..pa sporoči kako kaj napreduješ….

Zamislila sem se nad vami, sogovorniki, kako je pravzaprav lepo, da je na svetu še takšnih ljudi, ki se tako pozorno posvetijo problemom popolnega tujca. Hvala za mnenja in posvečen čas. Vsak komentar ni je dal nekaj za razmišljat.

Te dni se mi je posvetila ena drobna lučka, nova smer razmišljanja o sebi in ljudem okrog mene. Kot da se preveč bojim ljudi, premalo zaupam vsem nasplošno in se vedno počutim ogroženo. Kdo ve, kako potem drugi in tudi mož vidijo in doživljajo mene.
Po mojem občasnem hudem histeričnem izpadu je potem on par dni čisto drugi človek. Jaz pa iz previdnosti še kar v “obrambni poziciji”. Vse se hitro vrne na stare tire. V redkih trenutkih uspem izvleči iz njega kako iskreno mnenje, čustvo. tako sem v bistvu včeraj začutila, da je tudi njega zelo strah, da nima samozavesti … Vse kar sem delala do sedaj, ni bilo uspešno. Poskušala bom stvari pristopiti iz čisto druge strani, in pogledati skozi njegova očala.
Samo rabim nekaj dni, moram se odločiti, da zaupam in da se ne počutim ogroženo.
In se vse vrne k uvodnemu vprašanju – ZAUPANJE in Kaj pa če je moje zaupanje v svet premajhno?
Kaj bi on povedal o meni, če bi začel govorit, kaj če se počuti in ob meni doživlja povsem enako kot jaz ob njemu, samo da na ro drugače reagira.

Se javim če par dni, Čao

Sem prepričan, da je tako. Vedno je tako. :))

Draga moja, kako vsi govorijo, da on ni zrel….jaz pa mislim, da če bi slišali njegovo plat zgodbe bi razmišljali zelo drugače. Čez celo tvoje pisanje je čutiti tvojo slavno vlogo žrtve, zdi se mi, da sama sebe postavljaš v vlogo gospodinje tam nekje iz 30tih…že meni greš s svojim pisanjem močno na živce, saj obtoževanje kar vije iz njega, kaj šele njemu…Si se kdaj spraševala zakaj gre od doma? Enostavno, ker mu greš na živce..Na živce mu gre to, da mora okoli tebe skos stopati po prstih in izbirati besede da te ne prizadane, na živce mu gre da si cele dneve zamorjena…Meni se zdi tvoj čisto običajen moški, kaj ni lepo da ni alkoholik, te ne vara in ne tepe…Ti pa še vedno iščeš neke detajle in na nek način se mi zdiš kar malo sado mazo oseba (srečna si nesrečna). Ljudje, ki se nimajo radi (kot se očitno nimaš ti) nikoli niso sposobni zdravega odnosa, zato mislim da je problem v tebi (pa brez zamere) Svojega moža pomoje samo odbijaš in beži stran od sebe, po drugi strani pa mu greš s svojim (jaz sem žrtev ki vse dela za druge, perem, likam, pospravljam blablabla) neskončno na živce zato te avtomatično še zabija…Ljudje, ki nam pustijo da hodimo po njih ne bodo v nas vzbudili usmiljenja (kar si ti želiš in to enačiš za ljubezen) ampak bodo v nas vzbudili gnus in še bolj jih bomo hoteli zatreti…ker bomo hoteli odločnost! Kaj pa če bi enkrat za spremebbo pustila čisto razmetano hišo in se malo posvetila sebi (telovadba, frizer, dobra knjiga…blablabla) in namesto da bo prišel v čisto hišo k utrujeni ženi, ki je povrhu vsega še čustvena razvalina, naj pride k spočiti, seksi ženi, ki ima nasmeh na ustih. Vrjemi, da mu bo enkrat vseeno za xy….ko ga boš spet privlačila in bo stabo užival. Jaz verjamem, da te ima res rad, ampak ga očitno vedno bolj odbijaš od sebe, stabo se pogovarjati več noče ker nima enrgije, saj se večino časa počuti krivega, kar pa noben ne mara…Daj malo se spravi v red no, joj oprosti ampak meni si se zazdela taaaaaako naporna ( ne glede na to da likaš, si non stop na nogah…zakaj že?!) da ga razumem zakaj beži stran.. želim ti da se začneš imeti rada, tako boš zapeljiva in ljubljena. Lp A.

To je resnica kar pišeš o njej, vendar sem prepričan, da sta nekako oba v isti godlji, kajti če bi se on sprejemal oziroma imel rad, bi ji lahko pomagal iz takega odnosa, ne pa da to žalost še poglablja z bežanjem od nje. Če bi jo (se) imel resnično rad, bi jo potegnil ven iz tega in ji pokazal kako je treba, ali pa bi se preprosto popolnoma umaknil iz tega odnosa, tako da bi jo zapustil.

acyna, moški so praktični in stvarni, niso čustveni kot me ženske, torej namesto pogovora, besed, joka, kričanja,… potrebuješ ti dejanja. Torej ob naslednji priložnosti ko bo rekel “moram” nekam in potem gremo skupaj, mu reči ok se pravi gremo ob 15 skupaj. Potem počakaš do 15:15, nobenih tel.klicev nič. Če ga ni in če ne sporoči kje je in kdaj pride, spakiraj mulce in pojdi sama. Tako bo moški RAZUMEL tvoje besede. Če bo potem pripravljen karkoli spremeniti super, če ne bo pomeni da ni ničesar med vama več. Pomembno je zgolj dvoje, prvič, da sta dogovorjena za uro kdaj greste, ter drugič, da ko se vrne domov in te pokliče na telefon mirno rečeš: Saj smo rekli, da gremo tja pa tja . Pika na i je, da še vsa vesela in zadovoljna dodaš kako super se imate. Če slučajno se vi vrnete pred njim mu nikar ti ne povej kje ste bili, ti zgolj poskrbi da bodo otroci rekli: “Ati ti ne veš kako fino smo se imel'”,

Sinjenebo,

če bi mi to napisal pred 3 meseci bi na tvoje pisanje verjetno dobila potrditev, da so vsi moški najbolj brezsrčna bitja na vsem planetu (sklepam, da si moški).

Toda v tem času sem se uspela toliko rešiti svojega krutega otroštva, da sem pripravljena sebe videti skozi oči druge osebe.

Vendar, veš, ne uživam v vlogi žrtve, ne želim si tega, in nočem se drugim smiliti. Očitno se bojujem z mlini na veter, strah in ničvrednost, ki je v meni, spreminjata vse bližnje v sovražnike.

Šele sedaj se začenjam zavedati, da živim v iluziji, v lastnem peklu, ki so mi ga zarisali v otroštvu. In da s svojim odzivom prisilim ljudi, da se do mene vedejo tako, da moje trpljene še stopnjujejo. (Vsaj tako pravijo strokovne knjige)

Upam, da bom nekoč spoznala (zaživela) kako živijo ljudje, ki so imeli normalno otroštvo. Dovolj mi je tega.

Tole je vse super in prav, če tega ne bi bilo potrebno odigrat, ampak bi spontano tako izpadlo. Ne morem pa se znebit občutka, da ji svetuješ, naj tole odigra, tudi če tega ne čuti. Kar bi seveda on takoj opazil (saj človek ni neumen) in bi izpadlo, kot da ga ima za bedaka. V tem primeru bi se zadeve le še poslabšale. Čisto drugače pa je, če bi ona to lahko storila brez slabe vesti in z veseljem, tako da bi se tudi otroci dejansko veselili, ne pa da jim bi ona položila besede v usta. Ne vem sicer, zakaj mu ne bi smela povedat, kje so bili. Kakšne otročje igre so to?! Saj on ne “zamuja” namerno, zato da bi njo užalil, ampak iz povsem drugih razlogov. Ker ima težave sam s sabo in jih ne zmore delit z njo oziroma tega nikoli ni znal. Da se greš delat norca iz nekoga, ki že tako ali tako ne prizna napak pri sebi, pa je skrajno nevarno početje, če seveda želiš odnos izboljšat.

Na dobri poti si. Saj ti ni potrebno spoznati, kako živijo, ker si to lahko preprosto predstavljaš. Lahko si tudi predstavljaš, kakšen odnos si želiš sama, vendar moraš poiskati v sebi moč, ideje in rešitve, kako do tega prit. Človek, ki je ob tebi, si te mora želet, mora ga biti (vsaj malo) strah, da te bo izgubil. Da pa to dosežeš, moraš dajati tako sebi, kot drugim, ne le drugim ali pa ne le sebi. Ko to dosežeš, se ti začne vračat. Ko nekoga prepričaš, da si zanj pomembna, da te ni vredno izgubit, se bo tudi on začel trudit zate. Mora vedet, da odnos ni samoumeven, da se mora potrudit zate, da je treba za odnos delat ves čas, da ne umre. Ko nekomu pokažeš koliko si vredna (prišlo bo počasi, morda se sploh ne boš zavedala), se bo zate boril. Če tega ne pokažeš, se seveda ne bo. Zakaj bi se, če si pa vedno na razpolago, ne glede na vse.

S predstavami kako živijo (navzven) drugi nimam problemov. Problem je v mojem čutenju, zaznavanju življenja, ker očitno že ves čas gledam skozi neka očala in vidim drugače. Sprašujem se, kako je lepo živeti brez stalne bolečine, tesnobe, poniževanja, strahu, ujetosti manjvrednosti. Kako naj odstranim ta čustva in zaživim svobodno.
Vsi pravijo, da je potrebno verjeti čustvom, a kaj naj jaz naredim s svojimi čustvi, ki niso na mestu, kako naj jih odstranim? Kako naj zaživim drugače, sploh v mojem primeru, ko imam namesto pomoči in podpore vedno ovire? Kako naj razločim za katero stvar imam “pravico” biti užaljena, jezna, žalostna, … in kdaj ne. Če le razumsko opravičujem dejanja ljudi, ki so mi povzročili bolečino, to zadeve ne spremeni dosti, zaradi dejanj te osebe še vedno trpim. Z razlago si le odvzamem pravico,da bi čutila to kar pač čutim in s tem delam krivico sebi, ker sama sebi odvzemam priznanje do čustev.

Kako pa razumsko opravičuješ dejanja drugih ljudi, ki so ti povzročili bolečino, lahko daš kak primer?

Gledaš skozi očala svojega otroštva, ko so ti vcepili v glavo stalno krivdo (vzgoja s čustvenim izsiljevanjem) in sedaj iščeš te občutke ob katerih si “gor zrasla”. Vsi se (nezavedno) vračamo v tisti čas, ko smo bili deležni starševske ljubezni kakršna koli je že bila, tudi če si ne zasluži tega imena in potem pri odnosih z drugimi sami nekako sproduciramo take občutke, jih podoživljamo, si jih nezavedno želimo, ker so nam domači. Tako si tudi izbrala svojega partnerja, si samo nadaljevala z njim tisto kar si “dobila” v otroštvu.
Sedaj si se tega naveličala in tega se nekako zavedaš, on je še prepričan v svoj prav in ti še ne prihaja nasproti z nekimi predlogi, raje trmari, zato je na tebi da spremeniš vajin odnos. Ti moraš bit tista pogumna (kar tudi si 😉 ki bo naredila prve korake, ti si (zavedno) želiš sprememb.
Zaživi svoje življenje, ne daj da te občutek krivde preganja zato, ker tu in tam nekaj narediš samo zase, nekaj kar te dela posebno, kar ti daje vrednost. In namesto, da se samoobtožuješ raje odbij od sebe obtožbe na svoj račun, ne pusti, da ti nalagajo slabo vest, če veš, da si naredila stvari tako kot je treba, tako kot je prav.
Seveda bo črviček iz otroštva vedno s tabo, kot je z vsakim od nas ;), samo ne daj mu da ima glavno besedo.

Vse v redu in prav! Vse kar praviš je res! Nam je to jasno in kadar vse štima v odnosu, je skoraj samoumevno. Torej, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Mi pa še vedno ne vemo kakšne so povratne informacije, kakšna volja/želja/interes prihaja z njegove strani?(ker še ni povedala nič o tem v kakšno smer se je/če se je kaj premaknilo in če je karkoli poskušala-kakšen je bil odziv) TER ali je sploh sposobna, glede na njeno labilnost kaj premaknit, ker pravi da jo spremljajo negativni vzorci iz otroštva…..

Tole je vse super in prav, če tega ne bi bilo potrebno odigrat, ampak bi spontano tako izpadlo. Ne morem pa se znebit občutka, da ji svetuješ, naj tole odigra, tudi če tega ne čuti. Kar bi seveda on takoj opazil (saj človek ni neumen) in bi izpadlo, kot da ga ima za bedaka. V tem primeru bi se zadeve le še poslabšale. Čisto drugače pa je, če bi ona to lahko storila brez slabe vesti in z veseljem, tako da bi se tudi otroci dejansko veselili, ne pa da jim bi ona položila besede v usta. Ne vem sicer, zakaj mu ne bi smela povedat, kje so bili. Kakšne otročje igre so to?! Saj on ne “zamuja” namerno, zato da bi njo užalil, ampak iz povsem drugih razlogov. Ker ima težave sam s sabo in jih ne zmore delit z njo oziroma tega nikoli ni znal. Da se greš delat norca iz nekoga, ki že tako ali tako ne prizna napak pri sebi, pa je skrajno nevarno početje, če seveda želiš odnos izboljšat.[/quote]
Kje sem pa napisala, da naj odigra???? Če otroke pelje ven ni to odigrati, pač pelješ otroke ven, namesto da so doma. Glede na to da avtorica pravi, da vedno čaka moža, potem so verjetno tudi otroci vedno doma, iz tega lahko sklepamo, da verjetno komaj čakajo, da bi kam šli in mislim, da bi se jih dalo razveseliti s kakšno prav preprosto zadevo kot je tortica, vroča čokolada, popoldne na igralih, mogoče kaka risanka v kinu. In takim otrokom ni treba polagati besed v usta in jih naščuvat, se dejansko veseli, da so nekam šli, nekaj doživeli in verjemi mi, da otroci veselja ne znajo skriti. V končni fazi, pa imaš po svoje tudi prav, če njemu ni treba povedat kam gre, potem tudi njej ni potrebno govoriti kam gre in kje je bila. In še eno stvar se strinjam s tabo Marko, da je skrajno nevarno početje, da se ženska spravi popravljat odnos po 17 ih letih, se strinjam, ker kot opažam je njemu fajn v tem odnosu, in ga ne rabi spreminjat, ona rabi spremembo. Iz svojih izkušenj pa lahko povem, da po svoji spremembi sem bila tudi ločena. Tako, da spreminjanje lahko prinese tudi ločitev zraven, lahko pa tudi izboljšanje odnosov. Seveda dokler avtorica ne naredi vsaj prvega koraka, ne more vedeti kam jo bo pripeljal le-ta.

arabeska nepr. nisi napisala izrecno, naj odigra, ampak lahko bi se tudi tako razumelo. To sem želel preprečit. No, zdaj je jasno. 🙂

ne morem se izognit občutku da je avtorica mogoče odvisna od odnosov.Če odgovornost za svoje počutje polagaš v roke partnerju,oz.si odvisen od njegovih besed,mislih,dejanjih je nekaj hudo narobe s tabo.Ne vem če avtorici sploh ostane kaj časa za ukvarjanjem z otroki,če je tako čustveno preokupirana z odnosom s partnerjem.Nehaj tratiti čas in energijo usmeri kam drugam,njega ne boš spremenila,edino lahko spremeniš svoj odnos do vsega skupaj.
Imam občutek da,tisti čas ko njega ni zraven,ne živiš,ne obstajaš.
Ne vem,problem je mnogo bolj kompleksen kot se zdi na prvi pogled.
V branje ti priporočam knjigo Ženske ki preveč ljubijo ali
Peklenska gugalnica od Sanje Rozman,mogoče boš kje prepoznala svoje vzorce.

Nisem bral vsega in tudi tema je že stara, ampak je zanimivo tole:

ko ti je manjkalo partnerjeve bližine, si le pričakovala in želela kako bosta preživela preostanek dneva in večera. Ko ti je zmanjkalo mleka pa ni bilo problema “stegnit jezik”.

PS: res ne vem, ali če moramo dedci bit za te stvari jasnovodni, zakaj ne bi morali biti še za mleko.