Acyna tale tvoj je eno teslo neotesano!

Oprosti ampak ne morem si kaj, da ne bi to napisal…. :/

On se s tabo sploh ne pogovarja ampak te samo izsiljuje in na ta način ti želi “vladat”. To nima nič skupnega z ljubeznijo in mislim, da se niti sam tega ne zaveda. Po moje sploh (še) ni sposoben neke ljubezni in to kar se gre s tabo je nek zgrešen odnos v katerega se je rodil otrok. Ne vem koliko mu je resnično zate glede na to kako se obnaša do tebe. Nobenih čustev…., ti nisi nekdo, ki bi mu povedal kam odhaja (ja kdo pa je, saj živi s tabo???), med družbo in tabo izbere neko družbo, ko je s tabo doma se zabubi nekam (tv) in si zaposli misli, da se ne rabi ukvarjat s tabo in otrokom…. Beži pred tabo. Ohranja svojo “samostojnost”, kot nek fantič, ki misli, da je cel svet njegov in se zemlja vrti zato, ker on stoji na njej……

Razmišljaš kdaj o tem, da bi se ga znebila/zapustila, ker nekako mi ne deluje kot nekdo, ki bi mu bilo kaj mar zate, vsaj ne na način kot si ga ti želiš (in si ga tudi zaslužiš)?
Ali pa da poiščeta nekoga, ki bi vama oz njemu razložil kaj pomeni imet družino, partnerja, otroka….?
🙁 🙁

Njegov primer oziroma pojasnilo je povsem nelogično in nesmiselno, medtem ko tvoje je.
Tvoje razmišljanje je povsem ok, z njegovim pa je res nekaj narobe. Zelo resen problem ima s sprejemanjem tebe. V bistvu te nikoli ni sprejel, zato tebe (in sebe) prepričuje, da bi morala bit drugačna. Tu pa mu ti nisi postavila meje. Zakaj si s takšnim človekom in kaj te je na njemu pritegnilo? Gotovo si z njim z razlogom, da se iz tega kaj naučiš. Morala bi bolj zaupati vase in v svoj način razmišljanja. Mogoče se moraš ravno tega naučit.

Res imaš eno teslo ob sebi, škoda ker tega ne prepoznaš. Vredna si veliko več. Bori se! Znaš se, samo posledic se bojiš. Pri tem se moraš samo odločit, ali želiš tak odnos nadaljevati ali pa si zaslužiš več. Zmoreš več, ker je to razvidno iz tvojega načina razmišljanja. Saj tud on zmore več, ampak tako pač je, da nihče namesto nas ne bo naredil dela, ki ga moramo sami. S tem mislim, dela na sebi.

Ja, najlažje je oditi, a imam en kup razlogov zakaj ne morem, ne zmorem, nočem. Zame je lažje ostati v tem. Me drugim je to že 17 let in 3 sinovi.

Nisem ga želela prikazat v slabi luči, saj drugače je dober človek in res verjamem, da me ima na svoj način rad. Mogoče bi kdo drug na mojem mestu ta odnos doživjal drugače, manj boleče, ampak to meni nič ne pomaga.

Tudi na terapije sva začela hodit, (nisem si niti mislila, da bo na to pristal), zaenkrat še ni čutiti sprememb. Vem da imam svoje komplekse iz otroštva, in tudi on je tako naučeno vedenje prinesel s sabo (kopija njegovega očeta), ni zanalašč tak kot je.
Problem je, da sem se zelo pozno začela zavedati sebe, in zdaj še bolj boli. Dokljer sem samo životarila in ne razmišljala, vzela vse za tako kot pač je, je bilo lažje to prenašat.

Pa ko se izjokam in se bolečina poleže, si rečem: Kar te ne ubije, te okrepi. Mogoče pa je to samo en težak izpit v življenju, ki ga moram pozitivno opravit, ovira, ki jo moram preseč, da zmagam v boju s svojo samopodobo in izpopolnim svoje pomanjkljivosti.

Ne mogoče. To je izpit. Vprašanje je le, kaj zate pomeni opraviti ga. Znaš odgovorit na to? Misliš, da je se opravljanje tega izpita skriva v trpljenju? Je ljubezen trpljenje? Če meniš, da je, potem ga odlično opravljaš že sedaj.

Če se tega oba zavedata, imata odlično izhodišče, da se iz tega začneta učit. Lahko učita drug drugega, kako naj kdo ravna z drugim. Za to ni vedno potreben terapevt. Če oba vesta, da imata težave zaradi priučenih vzorcev iz otroštva (ima jih tako ali tako velika večina ljudi), potem vama naj bo to dokaz, da se vedenja lahko naučimo. Če smo se ga naučili kot otroci, se ga lahko ponovno naučimo tudi kot odrasli (ne pa da na nekem nivoju ostajamo otroci celo življenje). Naj vama bo to za vzpodbudo, za vajino dobro in otrokovo dobro. V bistvu oba samo pridobita.

Če se tega oba zavedata, imata odlično izhodišče, da se iz tega začneta učit. Lahko učita drug drugega, kako naj kdo ravna z drugim. Za to ni vedno potreben terapevt. Če oba vesta, da imata težave zaradi priučenih vzorcev iz otroštva (ima jih tako ali tako velika večina ljudi), potem vama naj bo to dokaz, da se vedenja lahko naučimo. Če smo se ga naučili kot otroci, se ga lahko ponovno naučimo tudi kot odrasli (ne pa da na nekem nivoju ostajamo otroci celo življenje). Naj vama bo to za vzpodbudo, za vajino dobro in otrokovo dobro. V bistvu oba samo pridobita.[/quote] ….za karkoli sta vedno potrebna oba. Se mi pa zdi, da je želja po spremembi dovolj močna le z njene strani, a o tem samo čedalje pogosteje in močneje razmišlja, s problemom se pa ne zna spoprijet in tolerira in se izmika soočenj z možem in se zapira v svoj svet in mu samo kima. Zakaj, ve samo ona? Molčati in si misliti svoje je najlažje, po drugi strani pa pričakovati in slepo upati, da se samo od sebe uredi, je pa kot si ti Marko napisal otročje. Ne vem….je premalo samozavestna, premalo odločna, preveč odvisna od partnerja ali se samo počuti tako, se premalo ceni oz. nima podlage da bi se cenila zaradi….??? Un pa, ki mu je urejeno partnersko življenje, po vsem napisanem sodeč, španska vas, vse to s pridom izkorišča in mu lahko tako stanje kot je čisto ustreza, da lahko s kolegi šfrklja okoli, ta se mu pa ne zna oz. ne želi postaviti po robu, ker ve kakšena bo reakcija. Zato dvomim da bo sama kaj rešila, če ne bo še moža pritegnila k sodelovanju. Težko bo če nista oba 100% zraven….

Vsekakor je naloga neizvedljiva, če nista oba 100% zraven. Lahko je pa dovolj, če je samo eden 100%, ampak tisti se bo moral odcepit od drugega in vzpostavit nov odnos najprej s sabo in potem s kom drugim ali pa kar oboje hkrati. Tudi gre, če veš kaj je potrebno storit.

zivjo 🙂 med telimi odgovori sem zasledila kako moski branijo svojo vrsto ;)..
glede na to, kar si napisala, bi ti svetovlala da zacnes uzivat zivljenje, posvecaj svoj cas otrokom PREDVSEM PA SEBI! izberi si kaksen druzaben sport, pilates, fitnes,jogo .. spoznaj prijateljice, hodi na pijacke 🙂 garas in ponizujes se za njegovo pozornost, a te nikoli ne dobis! nobena zena si ne zasluzi tega!

prvi korak pa je da za teden ali dva odides z otroci , potem bos videla mu je vseeno ali ne . 🙂

No ja, tudi ti svoje nisi ravno obsodila a ne. 😉 Ne bi pa rekel, da ga branimo, prej nasprotno.

Acyna koliko od tega kar si tu napisala je bilo izrečeno tako po nekem prepiru, mogoče sta se že nekaj časa grdo gledala in je potem našel priliko, da te potunka, ti “dokaže tvojo nesposobnost”?
Verjetno od začetka ni bil tako surov, ali pač?

Taki primeri so vsakdanji, ne pa zgolj po nekem prepiru, čeprav je on za prepir v neprestani pripraljenosti,. Poln neke jeze. Seveda se je to razvijalo postopno in na začetku ni bilo tako.

Terapevtka mi dopoveduje, da sem “sama kriva” da si to dovolim, oz. da se tako počutim, da se sama mučim z krivdo, nevrednostjo, lenostjo, nesposobnostjo in da zato se on tudi do mene tako obnaša.

Meni je na razumski ravni vse jasno, samo kako naj to predelam na čustveni ravni. Tega recepta nihče ne zna povedat. Kako naj moj razum prepriča čustva, da imam npr. pravico si vzeti čas zase in brati knjigo, čeprav še nisem pospravila, ko pa od zunaj prejemam očitke o svoji lenobi. (in še prej si tudi sama očitam)
Ali si res delam to, da kar sama o sebi nekje v globini mislim “preberem” v njegovih besedah in dejanjih.

Včeraj sem spet cel popoldan prejokala, vmes poskušala ražložit na način : boli me, žalostna sem, jezna sem. Razumel je: narobe čutiš, “nora si”.
Potem razlagam: ko mi to narediš, se jaz počutim tako. On je odgovarjal: ni res, ne delam ti nič, “narobe” slišiš, vidiš”…
Vem, da moške čustva zmedejo, poskušam ostati mirna, toda on pravi da mu jaz vedno govorim vedno isto in da tega ne more več poslušat, da ga samo obtožujem, da me ne želi prizadet, da ga sovražim, da njegova dejanja vzamem za slabo, čeprav je imel dober namen.
Vedno ko govorim je tišina, izzivam ga na odgovor, da vendar že pove, kaj njemu ni v tem odnosu dobro, da razloži trditve, da sem slaba in nemogoča žena,.
Nikakor iz njega izvleč reakcije, odgovora, njegovega mnenja. V najboljšem primeru reče, da mi ne zna povedat to kar občuti. In vćeraj po mojem dolgem monologu prizna, da sploh ni razumel, kaj in o čem sem govorila.

Mislim, da me je Marko vprašal, kdaj bom začela govorit, tudi terapevtka me je danes vprašala, kdaj mislim začet govorit. Vendar kaj je sploh res, a res ne govorim. Saj bi govorila a kaj ko nimam s kom.

Tako sem zmedena ….

To so dobra vprašanja. Praviš, da očitki prihajajo od zunaj, torej niso v tebi, dokler ti nekdo nekaj ne očita. Zato se bi na tem mestu morala vprašati, zakaj ti nekdo ta očitek izreče, dobro je tudi razumeti druge ljudi, torej da razumeš, zakaj ima nekdo potrebo po tem, da ti karkoli očita. O takih stvareh bi se morala pogovoriti z možem, dobro pa bi bilo prebrati tudi kako knjigo. Vsak očitek ni vedno upravičen, zelo pogosto sploh ni. Velikokrat nastane predvsem zaradi napačnega razumevanja. Mogoče se tvoj mož boji, da ob sebi nima dovolj dobre ženske, če si vzame čas zase, namesto, da bi prej pospravila.
Pred tem pa se moraš vprašati, kako se ti počutiš sama brez teh očitkov, ko si vzameš čas zase, preden pospraviš. Če ti ob tem počutiš udobno, zadovoljno, bi se morala pogovorit z možem (če seveda želiš z njim nadaljevati), ampak se bojim da imaš ob sebi telo težek primerek, zato boš potrebovala veliko volje, preden boš (bosta) prišla do nekih opaznih sprememb.

Praviš, zdaj vidim, da si prej že tudi sama očitaš in mislim, da je problem predvsem v tem. Če si ti ne bi sama očitala in bi verjela, da je tako kot nekaj počneš tudi prav in si v tem zadovoljna, potem bi to tudi znala braniti. Tako pa ne znaš, ker verjameš, da je to, kar ti mož očita tudi res. Torej, najprej se moraš znebit lastnih očitkov sami sebi. Zakaj misliš, da si lenoba, če si vzameš čas zase, preden nekaj pospraviš? Lahko to utemeljiš? Bo kdo za kaj prikrajšan, bo kdo zaradi tega trpel ali slabše živel in podobna vprašanja? Zakaj pa recimo najprej ne pospraviš in si potem vzameš čas zase? A nisi bolj sproščena, ko imaš stvari urejene in veš, da ti ni treba misliti na poznejše opravke?

Pravzaprav bi tole popravil. Tvoj mož se verjetno boji predvsem tega, da ni dovolj dober zate. In v tem strahu naredi veliko neumnosti, zato je tudi resnica, da ni dovolj dober. On to čuti, vendar si tega ne prizna. On to čuti preko tvojih besed dejanj, tako kot ti čutiš preko njegovih besed in dejanj. Če bi razumela, kaj drug drugemu povzročata s svojimi besedami, dejanji, bi lahko to poskusila prekiniti, tako pa seveda ne zmoreta bolje od tega.
Ne moreš pričakovat, da se bo vajin odnos spremenil iz tega, kar imata v neko romantiko v nekem kratkem času. To lahko traja precej let ali pa se sploh nikoli ne popravi. Odvisno je pa vse od vaju, koliko si teh sprememb želita in kaj sta za to pripravljena naredit. Če se bosta zanašala samo na lastne občutke in tudi na občutke drug drugega, ne bo šlo.
Ko mu govoriš o svojih občutkih, bi bilo dobro, da pomisliš tudi na to, kako se on počuti, ko mu o tem govoriš. Seveda bi to moral storiti tudi on. On bi se moral vprašati, kaj lahko stori, da bi se ti počutila drugače. Po drugi strani pa on ni odgovoren za tvoje občutke. Sami smo. In pri tem mu moraš ti pomagati z delom na sebi in raznimi nasveti, kako naj ravna s teboj.
Če praviš, da čutiš nezadovoljstvo v sebi, dvomim, da lahko to samo on spremeni. Seveda pa ti s takšnim vedenjem, kot ga opisuješ prav nič ne pomaga, ampak ti jemlje motivacijo vsakič, ko se skušaš nekako pobrati. In ti jo jemlješ njemu s tem, ko mu ne pomagaš. Vem, da se trudiš, ampak kot vidiš, to ni dovolj. Trudi se tudi on, čeprav se tebi ne zdi, ampak drugače ne zna. Takšnega si ga vzela in on je vzel tebe.

POPRAVLJAM: Če ne bosta pozorna TUDI na občutke drug drugega, ne bo šlo.

Čeprav, če praviš, da imaš svojo terapevtko, poslušaj le njo in razmišljaj o smiselnosti njenih besed, sicer bo zmeda še večja. Dvomim, da ti koristi 10 različnih mnenj, čeprav do sedaj so si tale tu še precej podobna.

Hm, veš, včasih sem vedno samo delala, delala, in še zdaj delam. Tudi zob nisem oprala dokljer ni bilo vse tip- top, potem pa pride domov in vidi nekaj kar ni na svojem mestu in potem zakaj nisem to naredila, ni videl vse kar pa sem. Potem sem se zalotila, da ko slišim da prihaja, če sedim, hitro vstanem in začnem nekaj delat,da zaradi strahu da bom spet posllušala, da nič ne delam (čeprav sem že prej vse)vPotem sem si rekla, zakaj moram vedno poskrbeti za vse drugo, zame mi pa vedno zmanjka časa. In sem spoznala, da včasih si res ne želim ta trenutek pometat ampak najprej se za pol ure usest in narediti nekaj zase. Vendar ta občutek krivde, strahu, lastne nevrednosti in tega da nimam pravico se posvetiti sebi, to ostane. V mislih si govorim, da je prav da delam tudi to, kar si sam ta trenutek želim, potem pa pride on, in mi vse zbije na nulo.
Ni me bolela ta beseda “kaj si cel čas sedela?” , ker vem, da ga je to presenetilo, ker sem ga navadila drugače. Bolelo me je ker me ima za samoumevno, za gospodinjski aparat. Še bolj pa me je bolelo, ko sem rekla: To kar si mi rekel … sem jaz razumel … in se počutila … Pa nisem povedi uspelča dokončat. Me je prekinil, se počutil napadenega?, on dvignil glas, mene obtožil da kričim, in rekel, da ne želi SPET tega poslušat, vedno istega. Da ne more prenašat mojega vedenja in da mi nesme nič več reči – to me je najbolj bolelo.

Zgleda, da si od doma navajena precej hudega, da “lahko” vse to tako dolgo prenašaš. Pa ti ne bi bilo potrebno. Tvoji starši tudi niso storili vsega popolno in bi lahko marsikaj drugače. Je že res, da drugače niso znali, ampak to še ne pomeni, da si ti zaradi tega ne zaslužiš več.

Veš, zmedena sem ker ne vem, komu naj verjamem, svojim čustvom ali razumi, njegovemu vedenju ali besedam.

To kar lahko povem tu, bi se rada pogovarjala s svojim možem, a kaj ko neuspešno. _Kako mučna je tišina, ko sva po 2 uri v kuhinji brez besed, rada bi začela, pa celo večnost razmišljam, katera beseda bo prava, da bom razumljena in da ne povzročim prepira. Tudi on je samo tiho in ne vem, kaj si misli, kaj želi, pa ga ne upam vprašat, pa tudi povedat noče/ne zna. Ta tišina me ubija.

Vse skupaj je potrebno uskladit. Tvoja čustva pa so gotovo na prvem mestu. Prav tako pa ima svoja čustva tudi on. Razlika med vama je v načinu razmišljanja, moški navadno ne upa pokazat svojih šibkosti, posebej takrat ko vso krivdo vali na druge. Takrat lahko zagovoto veš, da je v sebi v resnici zelo krhek, vendar se lahko zgodi, da tega nikoli ne bo priznal, saj ga žene prepričanje, da moški tega ne sme, ker to ni več moško. Moški se brani tako, da napade, ženska pa tako, da se umika. Oba pa k temu žene negotovost, takšna ki jo opisuješ, da ne veš, čemu verjeti. Treba je delat na sebi, treba je razumeti, kako delujemo, kako deluje naš um, kakšne so naše razlike v razmišljanju, da lažje vidiš pravo resnico in nisi tako zmeden(a).

Acyna, jaz še vedno, po vseh tvojih pripovedih in odgovorih vidim, da imaš samozavest na nuli. Sory ampak tako je, zakaj pa ne vem. Ali te tale tvoj mož toliko nadvlada, kar očitno te, da ostaneš popolnoma brez argumentov za pogovor, v strahu pred raznoraznim???? Ne vem, ampak če boš želela, da se stvari spremenijo boš morala spremenit odnos do stvari, kako, ti je že Marko veliko napisal, da se ne bom še jaz ponavljal…Opažam, da se celo sama sebe dojemaš za zmedeno, torej si. Veš zakaj? Ker te toliko mož nadvlada, da še svojega mnenja nimaš …imej ga in če si prepričana da je pravilno, ga zagovarjaj, z argumenti. Bodi odločna, ne dviguj glasu, govori premišjeno in smiselno. Tvoj cilj naj bo boljši odnos in da te mož SPOŠTUJE TAKŠNO KOT SI. Mi ti lahko tule 500 stvari napišemo, a če ne boš sama stvari začela spreminjat pri sebi, se ne bodo premaknile, ampak samo še poglabljale. Preberi si še enkrat vse kar je bilo tu gor napisanega od začetka, mogoče boš videla drugače…

kresničkaaa, a smo v tvoji temi tudi svojo vrsto ščitili? Če bi natančno brala, bi ugotovila da smo zelo nepristranski in kritični do slabega:)lp