Ok, prebral. Ne vem kaj naj rečem, je izgleda bolj “tipični nečustveni” moški, ki ne komplicira, ki je hitro zadovoljen in uživa v tem kar ima, živi za danes, v današnjem trenutku, ne za prihodnost.
Če se po vseh predlogih v spolnosti ne ujemata, se ne bosta nikoli. Tako, da na tem področju sprejmi kar dobiš ali pa pojdi stran. Idelane partnerje je izredno težko dobiti, lahko pa poskušaš, samo izbira bo vedno manjša… včasih je morda bolje narediti kak kompromis pri sebi.
Glede prihodnosti pa predlagam, da si napiši, kaj želiš doseči v prihodnje, recimo življenje v dvoje itd… in potem mu pač povej, da bi se rada enkrat v prihodnje preselila skupaj in vse ostalo. Če se ne bo strinjal, potem veš točno, kaj lahko pričakuješ za naprej in bo odločitev lažja.
Samo povedat moram še, da eni moški se ustrašijo, če ženska preveč protiska nanj in jih to odbija. Ker spontan moški razmišlja nekako takole: ok, tale mi je všeč, gremo pogledat kako funkcioniram z njo… potem dolgo nič… potem z njo se imam čisto v redu, rad se družim z njo… potem dolgo nič… prijazna, ne teži, z njo mi ni dolgčas, mogoče bi bila pa več skupaj… potem počasi išče priložnost, da ji omeni, da bi bila skupaj… če ženska potrdi, se stvari premaknejo in gresta skupaj živet… potem spet dolgo nič… če se ženska ne pritožuje, če stvari lavfajo, tudi če samo navidezno v redu, se moški s tem ne bo pretirano ukvarjal, gledal bo, da je vse tako kot mora biti, oziroma kot je bil navajen od svoje primarne družine ali pa kot sam misli, da mora biti…
Hočem rečt, da moški se pol tok ne ukvarjamo z odnosom ali pa sploh ne, ko smo enkrat vpeti noter. Če deluje, deluje. Če se ženska pritožuje, iščemo rešitev, tudi če se ona v resnici sploh ne pritožuje, ampak bi se samo rada “pogovarjala”… zato nam gre skozi eno uho notri skozi drugo ven… delujemo brez čustev itd… pač ne razmišljamo kot ženske, ne delujemo kot ženske. Nisi z žensko, z moškim si. Sicer ne verjamem preveč v knjige, ampak morda ne bi bilo slabo, če bi prebrala kakšno knjigo o razlikah med moškim in žensko. Enostavno ne funkcioniramo in ne razmišljamo enako. Po vsem prebranem, se meni osebno zdi to, kar tebe moti “malenkosti”. Edina velika zadeva pri tem je ali si on želi enkrat zaživeti s tabo, da bosta več skupaj ali ne. To zgoraj je samo moje mnenje in lahko je napačno, ni to “pravilo”. Mislim, da od njega želiš nekaj, kar on nima v sebi in utopično je pričakovati, da se bo nekdo zdaj učil nekaj za tebe, če mu ni do tega.
Drugače pa kot je rekla ena v neki drugi temi, da če je moškemu toliko do tebe, da bo naredil vse za tebe. Ja samo ne spet katerikoli moški. Vsak kot oseba počne samo tisto, kar je enkrat nekje že videl, se naučil in je to del njegove narave.
V uspešnem odnosu moraš sprejeti človeka kot je, ga ne skušati spreminjati, ker že začel si z njim zato ker je bil tak kot je. Če ga spremeniš, ne bo več isti, te bo tako ali tako potem minilo. Se pa moraš znati pogovarjati in sprejemati kompromise. Pogovor mora biti v smislu izmenjave mnenj in počutij, ne sme biti v smislu kaj je kdo naredil narobe in kaj bi moral. To je že spreminjaje…

Komentiram tole: “…ampak tudi spolnost je del tega. V spolnosti se še globlje izraža čustvena povezanost in doživljanje človeka, ali ni tako?”
To sem že slišal nekajkrat, ampak izključno od žensk. To nekaj pomeni ane. Moški ne gledamo tako na spolnost, mogoče obstajajo tudi taki, samo načeloma ne. Ja, seveda se povežem bolj v spolnosti, samo zaradi tega ne bom imel nujno globja čustva. Globja čustva bom imel, če mi bo ženska pokazala spoštovanje, mi izkazala zaupanje, se postavila na mojo stran, sprejema moje hobije in ambicije. Lahko je še tako nor seks, ampak če je čez dan neko pritoževanje in jamranje, me bo slej ko prej minilo… ne bo nobene čustvene povezanosti.

Pozdravljena,
ta naslov teme mi je dal misliti.
V zvezi sem že nekaj let. In vedno (ob nezadovoljstvu) pomislim, da imam prevelika pričakovanja. Glede zavzetosti za pogovor (tak in drugačen), podpore, gospodinjskih opravil, itd. Večkrat pomislim tak je, kaj hočeš. In da sem jaz tista, ki preveč pričakuje. Mogoče pa si nisva kompatibilna? Ampak potem pa pomislim, da je mogoče njegovo obnašanje pač čisto moško. In je ta “nekompatibilnost” enostavno le to, da smo si kot moški in ženske različni. Torej to ni nekompatibilnost…

Ali je pomembno, da gre za previsoka pričakovanja ali nekompatibilnost? V vsakem primeru ima par težavo. Praviloma zaradi neustrezne komunikacije, neustreznega prevzemanja odgovornosti za lastno in skupno srečo ter še česa. Ali je neko obnašanje bolj žensko ali bolj moško je v tem kontekstu nepomembno. Tako kot si par “pogrne tako spi”. Partnerske dinamike praviloma ne moremo reševati samo iz enega konca. Če pa že, gre takšna individualna terapija v smer prevzemanja odgovornosti zase. Če sebe sprejemamo kot odraslo in svobodno bitje, partner ne more biti ‘krivec’ za našo nesrečo / srečo. S partnerjem smo v osnovi zato, ker z njim želimo biti, vsaj tako bi moralo biti.

Seveda je pa res, da se dinamika partnerskega odnosa z leti spreminja, tako kot se spreminjamo tudi sami. Idealno je, da sta se partnerja pripravljena soočati s spremembami, se učiti in prilagajati brez da v tem procesu izgubita sebe. In nekatere spremembe so čisto objektivne narave. Libido že spada v to kategorijo, prav tako naravno staranje in še kaj bi našli.