Danes sem ugotovila, da imam kar precejšen problem z mojimi bližnjimi in tudi ostalimi (prijatelji itd).
Občutek imam, da mi vsi hočejo določat življenje, vsak dan poslušam vsaj od svoje primarne družine kaj bi morala in kaj ne. Stalno se moram nekaj izgovarjati in “polagati račune”, čeprav živim že 10 let neodvisno samostojno življenje. Taki so samo do mene, medtem ko do starejše sestre ne. Sedaj me to že pošteno moti, saj imam svojega otroka in ko imam kakšne opravke ga čuva moja mama in mora prav za vsak opravek natančno vedeti kje sem in vse podrobnosti. Ker sem se danes malo dlje zadržala, saj sem bila pri zdravniku in ji tega nisem povedala, sem se morala zopet nekaj izmisliti. Pač čisto vsega ji pa res ne morem povedati. Podoben odnos kot domači imajo tudi nekatere prijateljice, čeprav sem v življenju dosegla zelo veliko. Ne vem kaj delam narobe?!

Ne ve, če točno razumem težavo. Glede primera, ki si ga navedla z zdravnikom, ne vidim problema. Pač poveš, da si se zadržala (je bila gužva ali kaj je pač bil vzrok), si ni treba nič izmišljevati, razen če moraš kaj prikrit.
Načeloma je pa tako, da si se očitno šele sedaj začela dovolj zavedati dinamike, ki je okrog tebe že dolgo prisotna. Če te res tako moti, boš pač morala postaviti ljudem okrog sebe meje, kaj se te lahko sprašuje in kaj ne. Pomeni, da jih boš tega morala naučiti. Sicer pa domači itak vedno hočejo pomagat s takimi in onakimi nasveti, če je le družina koliko toliko povezana in ni razbita. Naj svetujejo, kaj potem. Ti imaš še vedno pravico narediti po svoje. Vprašanje je le, ali si prepričana, da je to, kar delaš, tudi prav. Najprej zate in potem tudi za druge. Verjetno ti s tem dajejo občutek, da še vedno nisi dovolj samostojna.

Ko odraščamo, postaja okolje v katerem živimo vedno bolj del nas. Kot neke vrste druga koža. V času pubertete skuša sleherni najstnik najti svojo pot. To iskanje se dogaja intenzivno do konca obdobja adolescence in potem nekoliko počasneje še naprej, lahko tudi po 30 letu.

Okolje (starši, prijatelji, učitelji …) najpogosteje ne spodbuja razvoja pozitivnih aspektov osebnosti neke osebe, ampak jo skuša vedno ukalupiti v skladu lasnim pogledom na svet. Ko smo npr. stari 30 let smo kot osebnosti produkt okolja v katerem smo živeli, genetike in lastne volje. Vaša »odvisnost« od okolja je torej ta trenutek v vas in okolje se ta trenutek odziva na to kar je v vas.

Očitno ste na nek način razširili svoje zavedanje in ugotovili, da vam nadzor pravzaprav ne ustreza, da želite razmišljati s svojo glavo in sprejemati svoje odločitve. Tisti del, ki se tej samostojnosti upira v resnici ta trenutek ne živi zunaj vas, ampak biva v vas, v obliki ponotranjene mame in očeta. Seveda bi zelo pomagalo, če bi sedaj prava mama in oče tudi sama spoznala, da je njuno vedenje napačno in bi »stala« za vašo samostojnostjo.

Žal se to največkrat ne zgodi, saj so starši in prijatelji prepričani, da delajo v vaše dobro. V svoji podzavesti nosijo idejo, da vi brez tega nadzora ne boste mogli dobro živeti. Tako kot vi tudi oni »igrajo« vzorce, ki ste jih vsi igrali celo življenje.

Kaj lahko storite sedaj sami?

Vsekakor bi bilo dobro, da bi sebe utrdili v svoji samozavesti. Kot ste napisali, ste samostojni in znate misliti s svojo glavo. Vsak dan se spomnite tega.

Ko boste polni dobrih občutkov, se pogovorite s starši. Če bo potrebno bodite zelo odločni, razložite jim, da vas njihov nadzor moti in vas dela nemočno. Postavite mejo. Super je, da vam pogajajo pri otroku, narobe je, da usmerjajo vaše življenje.

Če to ne bo pomagalo, vam priporočam, da si poiščete strokovno podporo. Namreč, potrebno se je soočiti s potrebo, ki je v ozadju negativnega užitka, ki biva v ozadju nadzora, ki ste ga deležni.

Bodite dobro.

Imam zelo podoben problem, s tem da nimam otrok, “samo” partnerja. Predvsem mama mi stalno neka ocita: nikoli nimas casa da bi se dobili, cele dneve in vecere se lajhas, med vikendi hoces imeti cas zase…. Partnerja ne mara in to pove ob vsaki priliki (daje mu zaljive nadimke, na kar vedno ogorceno reagiram, vendar ni haska). Stara sem 35 let, imam sluzbo, zivim sama v stanovanju ki je njena last (tudi tu se stalno vmesava v razporeditev pohistva, aparatov, ni da ni), stalno omenja da so pasje dlake povsod… ona oz.njen duh se kar zivi tam! Odnos z njo se mi zdi zelo naporen, veckrat jokam, ker se skregava, skusam postavit mejo, kar vztrajno ignorira. Npr. Povem da si zelim spremembe v stanovanju (cigar stroski so moj strosek, seveda), pa pravi da itak nimam denarja, da mi “tisti klosar” ne bo nic pomagal (cilja na partnerja, a ga sploh ne pozna), da je ona kri scala da si je privoscila to stanovanje, da je nekaj let spala na tleh….Zelo se trudim ohranit mirno kri in ostat v poziciji odraslega, ona pa kar skace na druge teme ki nimajo veze z izhodiscno.
Skusam jo razumet in ji povem da mi je zal da je bila pred 40 leti v taki stiski, a da je zdaj drugace in ji pomagamo glede financ, druzimo se z ozjimi druz.clani in ji skusam razlizit svoj pogled. A zadnje mesece mi je vse odvec, zacne me stiskat v prsih, kot da mi zmanjka sape, kot bi ne mogla v pljuca dovolj vdihniti, zacnem vpit in planem v jok. Z zivci sem ze cisto na koncu.

Nikakor ji ne pridem do konca, vedno postavi nobo vprasanje, nov zakaj,oje oflocitve glede mojega zivlhenja, se ji zdijo povecini brezvezne in nepotrebne, zato sem zacela filtrirat info potem pa vrta in vrta in komentira da ocitno ji ne povem zato, ker njej ni bilo vsec. Zaboga, ze 12 let sem samostojna. Custveno sem v tem odnosu z njo se vedno otrok 🙁

Prosim za kak komentar, ker vec ne vem kdo je tu nor. Nocem se bockat z njo, zelim odkrit odnos kar me stane prevec zivcev. Hvala!

Ljudje se bodo utikali v tvoje zivljenje toliko kolikor jim bos ti dovolila. IN ce jim moras za vsako stvar polagat racune( najvekrat so izgovori) ….Je bolje da zacnes govorit resnico oziroma jim poves da jih nic ne zanima kje si bla in kaj si pocela. In moras tudi stat za tem kar reces ne glede na reakcije drugih.

Prosim ce bi lahko komentirali moj zapis (Se ena s tako izkusnjo), hvala.

Zdravo

Pišeš, da si že 12 let samostojna.
Hrati pišeš, da živiš v maminem stanovanju
in
da pustiš mami, da dela s teboj nesramno, ponižujoče, žaljivo in bi skoraj napisal, da tako kot z otrokom. Samo; da prava mama nikoli ne dela tako z otrokom!

Torej že 12 let misliš, da si samostojna.
in ta ženska, ki naj bi ti bila mama, ampak s takim obnašanjem to ni, gleda in se smeji, ker ta smrklja misli, da je samostojna, jaz jo pa zezam po mili volji in vse pusti.

Resno ti to o samostojnosti?

Samostojna boš, ko boš znala poskrbeti zase. in to je, to da se odstraniš iz nevarnih situacij. In to z mamo je prav to.
Najdi si svoje stanovanje, pošlji jo nekam in opazuj, kako grozno nemočno se boš počutila. Vsa v dvomih, mamice pa res ne morem odpikati, ona je moja mama …
Morda takrat spoznaš, da nisi bila še nikoli samostojna, ker si se preveč obremenjvala z hudobijo te ženske in da je samostojnost lahko prav strašljiva.
Takrat se bo tudi pokazalo, ali je tvoj partner kaj vreden, ali ne.
Še en velik test za pravo samostojnost.

Srečno

Hvala za komentar, joze33, ki je bil prav klofuta 🙂 Bolje kruto in resnicno kot neresnicno in pocukrano.

12 let nazaj sem se iz tega stanovanja, kjer sva ziveli samo z mamo, preselila k prvemu partnerju in potem cez 7 let “prisla nazaj” ko sva se razsla. Dejstvo je da za svoje stanovanje nimam denarja, tu pac ne placujem najemnine, placujem pa vse stroske skupaj z rezervnim skladom in zavarovanjem. Rada bi si po svoje z lastnim denarjem uredila dom, dala not svoje pohistvo in po svoje prerazporedila.
Mama ze teh 5 let oz. se dlje zivi v drugem svojem stanovanju, ki ga je kupila pred 10 leti.

Ne razumem, zakaj ne bi starsi, ce imajo to moznost, ponudili svoje nepremicnine svojim potomcem. Zakaj bi morali cez enako kalvarijo, kot so sli sami. Ne pozabi mi povedat, kako je leta spala na tleh in ce bi jaz tudi, “bi znala cenit, kar imam”. Se zavedam da je to cista manipulacija z njene strani.
Partner zivi v majhbem stanovanju in ce bi se zelela preselit skup, bi morala oddajati obe stanovsnji ali rnega prodati, mama pa noce prepisat stanovanja name. Pravi da bo po njeni smrti itak moje in da bom lahko takrat ven metala “njene stvari” in da noce da bi se ponovila zgodba s prvim in ne bi imela kam it (ce bi prodala to stanovanje in bi se s partnerjem razsla).

Se zavedam da me drzi v sahu in da sem na nek nacin odvisna od nje. Stvari se premikajo na bolje, ampak mi pozre ogromno zivcev.

Tudi ko sem na bolniski, me gnjavi, ce lezim doma (in ne pri partnerju), ce jem dovolj ipd. To je dalec od iskrene skrbi, to je kur* ev nadzor, patologija. Je res edina moznost ra, da jo posljem v PM in prekinem stike? Tadnjic mi je rekla da noce da bi prekinila stike, da ne bo imela za jaj zivet, ce grem ipd.

sam nekaj mi pa ni jasno. Mama kar stanovanje kupi, ti pa živiš v njenem, pa v tem času nisi uspela nič nabaviti zase? Pa živiš brez najemnine? Ne glede na to, da te mama čustveno izsiljuje, si pa ti po drugi strani precej razvajeno bitje? Kaj misliš narediti s svojim življenjem?

Ok, ne poznate celotne zgodbe, zato pac tak odziv. Za drugo stanovanje je 3/4 dal moj foter (obcutek krivde pac ker ga ni bilo zraven med mojim odrascanjem), pisano pa je ma mamo ker ima oce drugo druzino. Kupil ga je zato da bi vsaka imela sbojega, zdaj pa taka kolobocija.

Kje vidis ti mojo razvajenost? Ker si nisem kupla stanovanja? Pa ti ves, kaksne so cene? Imam minimalca, partner tudi.

Zdi se mi preseravanje da nekdo z dvema in pol nepremicninama (ima se pol bajte) sili edinega otroka v kredit, ker je nenormalno custveno navezana na prvo stanovanje. Poleg vsega je rekla da ga lahko uporabljam. Je greh ce si zelim dom uredit po svoje? Saj nikogar ne izsiljujem! Hocem samo ciste racune.

Po drugi strani pa nisem dalec da odrezem to agonijo, samo vem da bi zivela se slabse kot zdaj. Je res vse crno-belo? Kaj pa vse nianse vmes? Zakaj ekstremi in igre moci? Bliznji naj bi se podpirali, ne pa si metali polena pod noge.

Imate prav. Popolnoma nič ni narobe, oz. je celo prav, če starši pomagajo otrokom v zvezi s prvo nepremičnino. In prav je, da to storijo brezpogojno. To kar počne vaša mama kaže na precejšnjo patologijo. Verjetno je v ozadju tudi kakšna od osebnostnih motenj, depresija ali vsaj močno fiksiran značajski vzorec, ki se ga vaša mama ne zaveda, zato živi v prepričanju da dela prav.

Toda tudi za vas velja popolnoma enako kot sem že zapisal nekaj prispevkov nazaj. Kot odrasli se ne smemo več izgovarjati na to kaj starši so in kaj starši niso.

Iz vseh vaših zapisov je mogoče sklepati, da izhajate iz nefunkcionalne družine in da je za vas v večini primerov skrbela mama. Grenkoba preteklih izkušenj se je vsadila v njeno podzavest in telo. Ker v njenem življenju ni bila deležna ljubezni (verjetno niti od njene primarne družine), sama ne ve kako bi to ljubezen delila naprej. Relativno zgodaj se začne energetska popkovna vez med mamo in otrokom nevtralizirati. V vašem primeru se to ni zgodilo. In dokler se to ne zgodi, v resnici ne boste čustveno odrasli in postali avtonomni in samostojni. Za vašo mamo ste še vedno cel njen svet, zato želi narediti vse, da vas ohrani nesamostojno (tega se ne zaveda, to je popolnoma podzavestno). Na takšen način ohranja stik z vami – drugega načina ne pozna.

Lahko mi pošljete svojo sliko (celo telo), da vidim kakšen je vaš značaj in kakšne so posledice vašega odraščanja. Na podlagi tega bom lahko sklepal o vzgojnem vzorcu, ki ste ga bili deležni.

Veliko izbire žal nimate. Škoda je, da oče ni prepisal 3/4 stanovanja direktno na vas. Predlagam vam, da skušate mami jasno in odločno povedati, da želite živeti tako kot želite živeti. Povejte ji, da boste zamenjali ključavnice na vratih, če ne bo spoštovala vaših odločitev. Povejte ji, da ni potrebno da se z vami strinja, vendar pa pričakujete, da spoštuje vaše odločitve. Skušajte ji pokazati nekaj ljubezni. Ko pridete na obisk k njej ji prinesite kakšno majhno darilo, njeno pritoževanje pa ignorirajte, ali pa se jasno in odločno postavite na svojo stran in odidite. Dovolj je da rečete nekaj v smislu: “Sama želim živeti svojo usodo, tako ko si to naredila ti. Dovoli mi živeti. Ne želim, da nadziraš moje življenje in moje odločitve”

V kolikor vam bo nagajala tudi v pravnem smislu, potem se boste mogli odseliti in vsaj začasno prekiniti stik z njo. To bo za njo šok (in tudi za vas) skozi katerega se bo morda vsaj za kraten čas začela zavedati svoje ranljivosti.

Če lahko si poiščite strokovno pomoč. Lažje vam bo doseči stanja avtonomnosti in samozavesti. Bojim se, da boste v nasprotnem primeru enak “odvisniški” vzorec prenesli tudi na svoje otroke, ko jih boste imeli.

Razvajenost vidim v tem, da na vsak način hočeš od mame izsiliti zastonj stanovanje, čeprav ti je že jasno, da ti ga mati pogojuje s čustvenim izsiljevanjem. Matere ne boš mogla spremeniti, to ti mora postati jasno.
To je ravno tako kot bi jaz zahtevala, da mi starši rešijo stanovanjski problem, čeprav nimajo realnih možnosti za to. Jaz pa bi se vseeno metala po tleh in cepetala z nogami.

No, to stanovanje je daleč od brezplačnega, ker ga plačuješ s svojimi živci.
A očitno je ta cena še vedno ugodna, ker vsako drugo možnost zavračaš. Ne vem, kakšno stanovanje ima partner, ampak v našem bloku je štiričlanska družina živela v garsonjeri 22 kvadratov, pa so preživeli. Verjetno se je bilo lažje stiskati in imeti svoj mir kot prenašati kakega takega psihopata, kot je tvoja mama. Tako da če partner ne živi ravno v 15 kvadratov veliki garsonjeri, sta pač razvajena. Prevzemi svoj del odgovornosti za svojo situacijo in si nalij čistega vina.

Taki osebi, kot je tvoja mama, je težko postavit meje … Boštjan sicer dobro svetuje, ampak zelo optimistično. Ne verjamem, da taki tipi ljudi sploh razumejo takšne izjave.

Zapomni si, odrasli ljudje si sami naštimamo svoj pekel. Starši si tudi ne zaslužijo avtomatsko naše ljubezni in spoštovanja, če tega ne dajejo tudi sami. Če se bo mami “zmešalo” brez tebe, je to njen problem. Če te tako zelo potrebuje v svojem življenju, naj se temu primerno obnaša.

Mogoče enostavno deluješ zelo krhka in podredljiva, pa si potem ljudje mislijo, da se lahko tako obnašajo do tebe. To je pravzaprav njihov problem, ker očitno nimajo pri sebi razčiščeno, kaj pomeni prijateljstvo, kaj pomenijo meje, kaj je spoštovanje drugih ljudi.
Poskusi s humorjem. Ko te zaslišujejo, odgovori kaj čim bolj nezaslišanega. Če so kolikor toliko inteligentni, jim bo že kapnilo, da so njihova vprašanja preveč vsiljiva. Kje si bila toliko časa? V seks šopu sem izbirala nov vibrator, pa sem morala vse najprej preizkusiti. Okej, mami ne moreš ravno reči tega, lahko pa se zasmeješ in rečeš, pri ljubčku sem bila, saj veš. In nato dodaš, saj veš, da te imam zelo rada, ampak čisto vsega ti pa tudi ni treba vedeti.
Jaz že 30 let ne živim več doma, pa se včasih še pojavijo taka nadzorstvena vprašanja. Nič ne vem, kaj počneš, kod hodiš …. Ja za boga milega, bodi vesela, da sem na svojem, kot bi moral biti vsak odrasel človek, da imam svoje življenje in svoje opravke, da sem zdrava in se sposobna sama premikat naokrog. A bi raje videla, da sem nepokretna, pri tebi doma in bi dejansko vedela za vsak moj gib?

V resnici niso pomembne besede, ampak to, da “stojimo” za besedami. Mama ne bo razumela besed, če za njimi ne bo jasne odločnosti in samozavesti. In jih bo razumela zelo dobro, če bodo izgovorjene jasno, odločno in samozavestno. Več kot 90% komunikacije je neverbalne. In ta “neverbalni” del je za obe avtorici v tej temi glavni izziv …

Vprašanje torej ni ali je mama sposobna to razumeti, ampak ali je hčerka sposobna opisano narediti na pravi način.

Hvala vsem za komentarje, tudi tistim, ki mi niso vsec. Dobro je videt se kak drug pogled. Odkar pomnim, sem na delavnicah o osebnih odnosih, custvih, vedno veliko predelovala odnos z mamo. Point dela na sebi je, da spremenus sebe, ne druge seveda, ampak vedno sem mislila, da ce mi bo ratala ugotovit, kaj se skriva v ozadju njenega obnasanja, da bom sposobna zacutit socutje in da bom znala reagirst tako, da bo oba zadovoljna, pomirjena. Spoznavam da temu ni tako. Vsak ima svoje notranje rane in lahko je nedolzen komentar ta, ki dvigne bolecino na plano. Ker sva ziveli samo z mami, sem se trudila da bi bila ponosna name, da bi bila vesela in se med odrascanjem nisem baucila, da je okej, ce si kdaj malo ba distanci. V svpjem svetu, da nisi vedno spopan z nekom. Ni bilo osebnih meja, moja soba ni smela biti zaklenjena, redno je pregledovala vsebino mojih predalov, mi komentirala obleke, prijatelje ni bilo prostora za biti sam al bit jezen. Takrat sem mislila da je to ljubezen, da je njena “skrb” upravicena in na mestu.

In ja, prav imate, custvene popkovine se nisem prerezala. Ko sem se pred 12 leti odselila, sem se zato, ker ke bilo ostati doma nevzdrzno. Takratni partner ji ni ustrezal, zacela mi je pogojevat ure prihodov, me zaklepala ven (pustila kljuc na notranji strani in potem kao ni slisala mojega zvonenja), zato sem si zelo hitro poiskala sobico s cimri. Ker normalna komunikacija z njo ni bila mozna, sem za nekaj let prekinila stike z njo. Bilo mi je nepredstavljivo hudo, a sem imela podporo sestre in ocetove druzine, prijatelje, takratnega partnerja…Potem pa sem pocasi zacela vpostavljat nove kontakte in ker je bilo videt da se trudi za boljsi odnos, sva se zaceli vec druzit, in ko sem iskala drugo stanovanje, sem jo prosila ce lahko pridem zivet v eno izmed njenih stanovanj. In je privolila. Dolga leta nisem nicesar spreminjala, bolj malenkosti (umaknila sem kaksen pribor ki ga nisem uporabljala, pospravila kako omarico, kar je zelo zamerila). V casu ko nisva imeli stikov, je v tem stanovanju zivela le obcasno, ni da bi jo jaz vrgla ven sli izselila. Zdaj vidim da je bilo moje razmisljanje takrat precej naivno.

Mislila sem pac, da s tem ko postavljava nove temelje, da bo odnis bolj zrel in manj patolosko-odvisniski. Mislila oz.zelela sem si da bi se kajko normalno fer play pomenili.

Ko sem ji rekla da zelim stanovanje preuredit, se je strinjala, potem pa se je v vse vtaknila. Nic ni dovolj dobro zanjo. Jaz pa namesto da bi furala svoj lajf, se obremenjujem z njenim pocutjem in sem odvisna od njenega potrjevanja. No. Pa sem napisala.

S tem se pa 100 % strinjam. Vazna je energija, odlocenost, brez tega besede izpadejo omledeno in ne cisto zares. Ne predstavljam si namrec, da bi ji bila spodobna izrec tiste vase besede, se mi zdijo precej krute.

Sploh se pa nocem cel lajf obremenjevat z mamo! A nismo za to na svetu, da se mamo fajn in smo di v pomoc, podporo, naklonjenost? Najraje vidim da mi ne bi bilo treba it na noz in da se imamo vsi radi. Res se trudim, da iz tega ne bi delala problema, ampak se mi zdi da je cas da se postavim zase. Ne prek mahinacij, ampak s spostovanjem. Ne prek trupel, ampak s fair playem.

Se vam zdi to naivno?

To je bil njen način izražanja ljubezni, o tem ni dvoma. Veliko večino slabih stvari ljudje delamo na podlagi pozitivnega namena. Vendar, ker je v naši podzavesti veliko destruktivnosti le to projiciramo v okolje brez da vi se zavedali, da je to kar počnemo v resnici škodljivo. Vaša mama je ljubezen povezala z nadzorom, moderni starši pa ljubezen povezujejo s svobodo in pravicami otrok. Oboje je iz objektivnega stališča enako narobe in oboje prinaša praktično nepopravljive travme.

Lahko razumem, da se vam predlagano zdi kruto. Vendar pa so objektivno gledano daleč od krutega. Pravzaprav so zelo spoštljive, nežaljive… Izražajo samo namero po spoštovanju lastnih meja. Seveda pa to kar ste zapisali kaže, da nimate razvitega zavedanja za lastne meje, kar je sicer logično glede na okoliščine, vendar vseeno patološko.

Zdi se mi, da še vedno živite v iluziji, da je mogoče brez spoštovanja lastnih in tujih mej živeti v sožitju. Da boste to dosegli morate okrepiti svoj ego in samozavest. V kasnejši fazi boste morali raziskati tudi vaše lastne strategije za kontroliranje drugih (npr. skozi podrejenost).

In še to. Nisem napisal, da je potrebno popkovino prerezati, napisal sem nevtralizirati. 9 mesecev smo bili neločljivi del mame, tega ni mogoče spremeniti. Prav je, da smo staršem hvaležni, da so nam dali življenje, vendar to ne pomeni, da ne smemo podvomiti in se distancirati od njihovih prepričanj in vedenja.