Odločila sem se, da zapišem trenutno dogajanje, v katerega sem se ujela. Vedno globlje tonem v svoje vedenjske vzorce in mislim, da potrebujem pravo psihoterapevtsko pomoč, saj že nekaj mesecev delujem na robu svojih duševnih zmogljivosti. A dokler ne obiščem pravega psihoterapevta, mi bo prišla prav tudi podpora tu, morda kakšno mnenje in kakšna zgodba.

Ujela sem se v vrtinec vedenja, da vse kar počnem, počnem za druge in prišla do stopnje, ko ničesar ne počnem več zase, sposobna sem se zanemariti do te mere, da mi bo tudi za obleko vseeno, le da bo čista in ne bo strgana.

Živim po željah svojega moža, potrebah otroka in potrebah službe. Vsake toliko časa obiščem svoje starše, ki pa sem jih razočarala, saj nisem uspela uresničiti pričakovanj, ki so jih gojili do mene. Moreče vzdušje me še bolj prepriča v to, da je zadovoljevanje vsakršnih muh moža in službe pravilno, tako vsaj ne bodo (spet) razočarani nad mano. To so sicer že, saj sem se ob pretiranih psihičnih naporih s katerimi se soočam zadnje leto, začela prenajedati in posledično rediti, s tem pa sem razočarala moža in tudi v službi pričakujejo, da bom za svoj videz bolj poskrbela, da bom fit, vitalna, živahna in nasmejana. Jaz pa ne vem, od kod naj črpam moč, da bi mi uspelo poskrbeti za svoj videz in od kod naj črpam energijo za prepotrebno živahnost.

Žalostna sem predvsem zato, ker vem, da ne zmorem ustreči možu in službi, čeprav si tega neizmerno želim. Po drugi strani pa razmišljam, da nimam prav, da mi ni potrebno ustreči, da se moram najprej sestaviti sama, potem pa naprej graditi skupno zgodbo.

Potrebujem torej time-out. Službeni premor mi že pripada z dopustom, premor od družine pa si moram izboriti sama. Toda najprej moram prepoznati svoje potrebe, želje, življenjske cilje… ali pa je morda tradicionalna podreditev družini pravilna in samo pretiravam. Potem morda potrebujem samo ventil za sprostitev napetosti – šport namesto hrane.

Hm ne vem kaj naj drugega odgovorim kot pa to da si v podrejenem položaju najbrż że od otrostva. So te ze morali tako učiti in to ti je ostalo. Teh vzorcev ce so prevec moteci s psihoterapijo resis.

Pozdravljeni,

se iskreno opravičujem, vendar sem vaše sporočilo spregledal! Upam, da boste to sporočilo vseeno prebrali.

Veliko govorite o razočaranjih drugih nad vami – staršev, moža, v službi. Nekaj vas žene v to, da ustrežete drugim, kar pa vam jemlje veliko energije. Hkrati ste zaradi tega žalostni. Slišati je kot začaran krog.

Zavedate se, da vam ni potrebno ustreči, ampak čustva vas usmerjajo drugače. Velikokrat v glavi vemo kaj je prav, ampak čustvena plat nam ne dopušča spremeniti naših vzorcev. Za razrešitev in ozaveščanje vaše zgodbe, bi bilo smiselno, da si privoščite poglobljeno obliko psihoterapije (npr. psihoanalizo), kjer boste lahko prišli v stik z družinskimi vzorci, notranjimi konflikti in morebitnimi travmami. Temu potem ponavadi sledijo tudi življenjske spremembe, saj smo si sami sebi zares edina prava ovira.

S prijaznimi pozdravi,