Pozdravljeni.

Imam težavo, s katero se zadnje čase težje ubadam. Gre preprosto za to, da me težave drugih (predsvem družinskih članov) preveč ganejo in bremenijo. Nikakor si ne morem dopovedat, da so to njihove težave oz. izzivi… boli me oz. obremenjuje, ko npr. v šoli pri otrocih ne gre najbolje ali da se njihov trud npr. ne rezultira tako kot so si želeli.

Res imam precej stresa tudi na drugih področjih, ampak tam nekako najdem energijo, da premagam izzive in težave; pri motivaciji meni dragih pa mi počasi zmanjkuje te energije in ko vidim, da je otrok potrt, mu želim pomagat… a seveda ne morem šole delat namesto njega (hihi). Preveč si jemljem k srcu in v podzavesti me mori to, da si enostavno ne morem reči, da se bodo zadeve uredile, če se bom sekirala ali ne…

Naj povem, da si občasno privoščim privoščim barse terapijo in terapevtka največkrat omeni, da je moj notranji mir največja težava.

Ali obstaja kaka tehnika, s katero bi se naučila “samo” poslušat in stat ob strani, brez obremenjevanja mojega lastnega notranjega miru?

Upam, da je moja težava razumljiva in da mi boste znali svetovati. Hvala lepa.

Pozdravljeni!

Vas razumem kaj se vam dogaja. Ljudje smo kompleksna bitja in super bi bilo, če bi imeli nasvet ali čarobno palčko, ki bi nam rešilo naše težave (tudi doživljanje). Žal ni tako.

Ljudje živimo v svetu naše zavesti, kjer pa kraljuje naše nezavedno do katerega nimamo direktnega dostopa in ne moremo kontrolirati kaj doživljamo. Naše anksioznosti lahko skušamo direktno pomiriti (meditacije, preusmeritev misli, joga, dihanje itd.), vendar to ni možno, saj s tem nikoli ne razrešimo vzrokov (razrešitev notranjih konfliktov, morebitnih travm, ozaveščanje potlačenih spominov, tajanje naših psihičnih obramb itd.).

Predlagam vam obisk psihoanalitičnega psihoterapevta, kjer boste lahko skozi osebni proces predelovali nezavedne vsebine, ki vam stojijo na poti. Gre za dolgotrajen proces.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj