preveč čustveno reagiranje
Opažam, da v določenih situacijah reagiram preveč čustveno, mogoče me kdaj kaj potre preveč, kot je normalno za nekoga – Govorim predvsem o normalnih, čustveno stabilnih osebah.
Navedeno se mi dogaja predvsem kadar gre ali dobim občutek “zapuščenosti”.
Npr., če me kdo, do katerega čutim kaj več, ne pokliče, ga ni ob dogovorjenem času, se odmika…. popade me neznosna tesnoba in je ne morem razumsko (čeprav seveda poskušam) odgnati.
Slutim, da ta občutek izhaja iz otroštva, ko sem bila kot otrok dana od mame k sorodnikom, vendar sem mislila, da sem to nekako do 50-leta predelala.
Težko mi je živeti s to tesnobo, ki mi povzroča stres in me kar ohromi. rada bi k psihologu, nekomu, ki bi mi pomagal, da se tega za vedno rešim. je kaka rešitev? Kam se naj obrnem?
Najprej opravičilo za neodzivnost.
Vedno znova sem presenečen, kako se naša osebna realnost manifestira. Vaš občutek zapuščenosti o katerem pišete, se kaže tudi na tem forumu. Nobene reakcije, nobenega odziva …
Naša osebna realnost ne manifestira samo stanj v našem telesu, čustvih in mislih, ampak vpliva tudi na okolje. Zakon privlačnosti žal velja 100%. Otrok v katerega se naseli občutek zapuščenosti, s tem občutkom tudi odraste.
V preteklosti je ta občutek predstavljal preživitveno strategijo vašega telesa in podzavesti. Preživitvene strategije imajo samo en cilj, to je narediti vse kar je potrebno, da lahko otrok preživi. Temu se prilagodi metabolizem, živčni sistem, hormonski sistem, različni receptorji, kognitivni in drugi sistemi.
Ne gre se torej samo zato, da nekaj predelamo v svojim mislih in se s tem »pomirimo«. Pomembno je, da začnemo telo in podzavest pozitivno stimuliramo v smeri sprejetosti in odziva okolja.
Klasični kognitivno-vedenjski pristopi, ki jih uporabljajo klinični psihologi (navadni psihologi niso usposobljeni za delo z ljudmi, če niso obiskovali dodatnega šolanja) ali psihoterapevti, je v pretežni meri usmerjajo v um in se telesa »dotaknejo« samo skozi um. Takšen pristop je sicer zelo dober, vendar bi vam osebno priporočal pristop, ki se v večji meri ukvarja s telesom in procesi v telesu.
Takšen pristop uporabljamo tudi v Core Energetics.
Odlična metoda za vas pa bi bila tudi zdravilska metoda dr. Barbare Brennan. V Sloveniji je kar nekaj terapevtov, ki delajo po tej metodi.
Za vas najpomembneje pa je (bolj kot metoda sama), da najdete osebo, ki ji boste lahko zaupali.
Lahko mi pošljete elektronsko sporočilo na moj e-naslov in posredoval vam bom nekaj kontaktov na katere se boste lahko obrnili.
Imejte upanje, in bodite pozorni. Univerzum se bo odzval, tudi mene je poklical, da sem se odzval na več kot mesec dni star prispevek. Tako to deluje, zato ni nikoli prepozno za osebno rast.
Želim vam vse dobro.
Tocno to kar omenja terapevt, se dogaja tudi meni in manifestira povsod.
Tudi sama sem kdaj ze odprla kaksno temo na forumu in preprosto ni bilo nobenega odziva.
Enako je z odnosi med ljudmi, vrstniki. V soli se mi je pogosto dogajalo, da sem v druzbi kaj rekla in preprosto nihce ni nic komentiral, kot da me sploh ni oz. sem zrak, nevidna.
Posledicno dosti lazje funkcioniram v druzbi 1 na 1, kjer imam opravka le z 1 osebo in nic vec.
Imam zelo zelo malo druzbe, le nekaj oseb. V bistvu prave prijateljice sploh nimam. Tako sem druzbo za komunikacijo iskala na internetu. A tukaj se mi je dogajalo podobno. Danes z nekom super sogovorca, se super ujela, a ze jutri me sploh ne pozna vec, ignorira.
Taksno obnasanje ljudi je pri meni pripeljalo do tega, da se mi sploh ni vec za iskati druzbe. Najraje in najbolje se pocutim, ce sem sama. Ne navezem se vec na ljudi, ker preprosto vem, da danes so in ze jutri jih vec ni. Tako potem tudi sploh ne boli, ko odidejo.
Spoznala sem, da sem sama tudi prevec odkrita, ne znam lagat, ne znam biti fejk. Ce meni kaksna stvar ni povseci, to tudi povem. Ampak ljudje se preprosto ne morejo soociti s tem, zato se raje nekam skrijejo, kot da bi mi v obraz povedali, da se v cem ne strinjajo z mano. To pa je konec koncev njihov problem in ne moj. V koncni fazi okoli sebe ne potrebujem ljudi z maskami na obrazu in zato sem dosti raje sama.
Da, to je klasični odziv podzavesti, ki nas želi zaščititi pred bolečino.
Toda, ali je to v resnici tisto kar želite?
Vašo epošto sem prejel, in tudi odgovoril. Upam, da najdete pravega terapevta zase in predvsem, da najdete svoj mir.
Da, to je klasični odziv podzavesti, ki nas želi zaščititi pred bolečino.
Toda, ali je to v resnici tisto kar želite?[/quote]
Morda ni, ampak potem mi povejte, kaj storiti?
Kako prisilis ljudi, da se pogovarjajo s tabo, ce opazis, da se ne zelijo?
Imam za sabo ze izkusnje, ko sem bila v druzbi vec ljudi in sem prav opazila ignoranco z njihove strani. Da so se recimo pogovarjali z vsemi drugimi, a le z mano ne oziroma zelo malo. Ali da me sploh ne gledajo v oci, ko mi kaj recejo. Pa nismo nikoli imeli nikakrsnega konflikta, da bi lahko bili jezni name in zato ne govorili. V bistvu niti toliko ne govorijo z mano, da bi me sploh spoznali.
Kje je potem problem? Pri meni? Pri njih? Smo energetsko tako nekompatibilni, da ne more steci niti osnovna komunikacija?
P.S.
Ce se nekaj dodam.
Najvec problemov imam z ljudmi, ki so moja generacija, medtem ko se z 1x in vec starejsimi ljudmi zelo ujamem in so navduseni nad mano. Nihce ne gleda stran ali ignorira, ampak so prijazni in mi z veseljem povedo kaksno zgodbo iz starih casov. Recimo v bloku, kjer zivim, se pogovarjam samo z nonami in nonoti, z ljudmi mojih let pa prav nobenim.
Zelo težko je na hitro odgovoriti na vaše vprašanje. Lahko si skušate predstavljati, da sta naša osebna realnost (to kar mislimo, čutimo in podzavestno izražamo) in zunanje okolje v neke vrste ravnovesju. Drug drugega potrjujeta in kreirata.
Če je moja osebna realnost npr. “svet je nevaren” bo svet za mene tudi dejansko takšen. In ker na svetu obstaja določen % nevarnih ljudi, je velika verjetnost, da se bom z njimi tudi srečal. Torej bo posledica takšna, da bo sedaj tudi svet kreiral in potrjeval mojo osebno realnost. In če obstaja kritična masa ljudi, kateri imajo za osebno realnost “svet je nevaren”, potem svet dejansko je nevaren, ne samo subjektivno, ampak tudi objektivno, kar dejansko ustvarja pogoje, da ljudje vedno znova in znova doživljajo objektivne situacije, ki jim vedno znova dokažejo, da je “svet nevaren”.
V tem “procesu” niso udeležene samo naše misli, ampak celotno telo z vsem kar spada zraven. Dejansko gre za programiranje naših misli in telesnih odzivov.
Zadevo zapletejo še naši možgani, ki zelo radi popačujejo in posplošujejo. Namreč dogaja se, da začne oseba (recimo ji oseba A), o kateri govorimo zgoraj, svojo realnost projecirati tudi na osebe (oseba B), ki v resnici niso čisto nič nevarne. Tako bo vsak nekoliko bolj odločen nastop osebe B lahko že razumljen kot agresiven, in takšna bo tudi reakcije osebe A. Na reakcijo osebe A se bo odzvala tudi oseba B s protireakcijo, ki bo zopet samo reakcija v skladu z njeno osebno realnostjo. In da je vse skupaj še slabše, se opisani odzivi in “poškodovani” spomini prenašajo iz generacije v generacijo.
Enako velja za vaš primer, in za vse primere in konflikte, ki si jih lahko zamislite.
Jasno je, da iz tega izhaja, da pot iz tega negativnega začaranega kroga ni enostavna. Ravno zato je psihoterapevtski proces tako pomemben, ker skozi njega klientu pomagamo spreminjati osebno realnost in skozi povratno informacijo odzive okolja (ki je v tem primeru terapevt in/ali terapevtska skupina). Da pa se to zgodi, moramo iz pasivnosti najprej vstopiti v aktivnost.
Upam, da sem bil dovolj razumljiv.