Nedolgo nazaj je kolegica izrekla nekaj, kar me je zelo prizadelo. V bistvu smo se pogovarjali o znancu, katerega je označila kot sanjača in preveč čustvenega. Izzvenelo je sicer dokaj arogantno, zaničevalno čemur bi se lahko le nasmehnila, a mene je prizadelo.
Prizadel me je zato, ker sem sam takšna in ker se zavedam, da so pri meni čustva močnejša kot razum. Počutila sem se napadeno in ponižano. Zdaj čutim jezo. Pa ne zaradi znanca. Zaradi sebe, ker se tega “problema” že dalj časa zavedam in si ne znam pomagati. Čustva me ovirajo pri delu, učenju, v odnosih do drugih ljudi,…Dejansko sem že sam večkrat slišala opazko, da odreagiram preveč čustveno (užaljeno, jezno, prizadeto…). Navda me val negativnih misli, ki se jih ne morem znebiti. Vsako izrečeno besedo ljudi okoli sebe premlevam do neskončnosti. Ponavadi si določene tako močno “ženem k srcu”, da ne znam v tistem trenutku odgovoriti. Potem doma razmišljam, kaj vse bi lahko odgovorila, povedala na izrečeno, a je to že zdavnaj mimo. Besede mi lahko odzvanjajo v glavi še cel teden.
Najbolj me ta čustvenost moti pri razmišljanju, učenju. Nekako se mi zdi, da me poneumlja. Sama sebi se zdim bedak. Ne znam hitro odreagirat, včasih ne morem povedat kaj bi sploh rada, največkrat mi pa pobere voljo in energijo. Saj se trudim imeti kar se da nabit urnik, da le ne bi premlevala dogodkov in pogovorov, a mi negativne misli in napetost sledijo kot senca.
Zaradi vsega tega sem jezna nase in na svoja čustva. Želim si, da bi bila racionalna in bolj flegmatična, da se ne bi toliko poglabljala v podrobnosti, ki jih drugi niti opazijo ne. Pa ne vem kako to doseči. Razne afirmacije:”to je nepomembno”, “naj si misli, kar hoče”,… mi pa tudi ne pomagajo.
Ima kdo kak nasvet? Prosim.

Si najverjetneje ae na zacetku svoje “custvene” rasti. Custvena inteligenca je sama po sebi izredno zanimiva stvar. Razmisljaj o tem, da ni vsak obdarjen s taksno custveno obcutljivostjo kot si ti. Kot vsaka stvar je to za nekaj slabo, za nekaj pa odlicno. Zanimiva pot te caka v odkrivanju sebe, komunikacije z drugimi …skratka v odkrivanju cudovitega sveta custev. Tudi literature o tem je ogromno.

p.s.
… nasa podzavest se odziva na cuden nacin. Ce si recimo skusamo dopovedati nekaj s stavkom:
– Slasten svez sladoled oblit s cokolado je nepomemben zame!

… kaj se v nasih mozganckih dogaja. Najprej se nam naslika krasen sladoled, zacnejo se nam ze cediti sline … potem pridemo do zadnjega dela stavka “je nePOMEMBEN zame”. Negacijo “ne” podzavest enostavno preskoci … torej deluje ta “afirmacija” ravno nasprotno kot bi zeleli.

Težka bo ta in samo od tebe je odvisen rezultat.

Prva, najpomembnejša in morda celo edina stvar, ki jo moraš narediti je, da zaupaš ljudem. Zaupaš na način, da verjameš, da je bilo izrečeno mišljeno samo in 100% tebi v podporo ali korist na tebi najbolj razumljiv način in da je vse, kar te je prizadelo, le posledica tega, da se sogovornik/ca ne zna dobro izražati. Ali pa, da ti slabo poslušaš. Ali pa morda sploh slišiš le posamezne besede, ne pa vsebine. Na način kot rečejo, da nekdo zaradi dreves ne vidi gozda.

Kaj pa je navsezadnje narobe s tem, da je nekdo preveč čustven in sanjač povrhu? Samo sam ima težave zaradi tega, okolica pa le korist. Če nobene konkretne, pa vsaj imajo koga obirati. Torej, zakaj bi opazka pomenila kaj slabega? Tudi “dober dan” bi potem morala vzeti kot razlog za teden dni trajajoče premlevanje, če bi slučajno ob pozdravu divjala nevihta. In dobro poslušaj, kaj govoriš sama. Morda je bil na podoben način že kdo nezadovoljen tudi nad tvojim mnenjem samo zato, ker si po nerodnosti zamenjala besedni red in je zvenelo sarkastično.

Kar prebiraj literaturo, kot predlaga enx in vedi, da če boš želela manj obremenjeno živeti, boš morala spremeniti sebe, drugih ne moreš.

hvala obema za odgovor. je začetek. obe mi predlagata literaturo-a sta lahko bolj specifični katero knjigo naj vzamem prvo v roke, res jih je ogromno in vem, da ni vsaka knjiga dobra. prosim.

s pisanjem sem se začela zavedati, da je glavni problem v meni in v moji komunikaciji. žal sem bila že od malega navajena, da svoje probleme rešujem sama, da tuhtam in premlevam v svoji glavi. doma so obstajala pravila kaj smem, kaj ne smem, kaj je dobro in kaj slabo. prave komunikacije z argumenti pa nisem doživela. zato sem morala svoje probleme in spoznanja razčiščevati sama s seboj. in nekako tako je še danes. že nekaj ljudi mi je reklo, da imam zelo visok zid okoli sebe. ker ne komuniciram, ker se ne znam prav odpreti se vrtim v začaranem krogu s svojimi mislimi, ki jih sploh ne znam spraviti v red. dejansko imam problem s pisanjem tega, ker si ne zmorem urediti misli, saj ne vem ali to, kar napišem, res to kar bi rada povedala, da bi me razumeli…
vreča smeti pač.

Jaz sem podobna tebi veš. Sem zelo čustvena, vsaka grša beseda me spravi iz tira in sem potem zamorjena in slabe volje cel dan. Kar naprej premlevam o tem in si ženem h srcu. Saj se prepričujem, da nima smisla si grenit življenje zaradi nesramnosti drugih ljudi, ampak kaj hočem, taka sem in težko se bom kdaj spremenila. Mogoče s časom, bom postala tudi sama manj občutljiva, čeprav mislim, da to ni negativna lastnost. Bolj cenim čustvene in občutljive ljudi, ki se zavedajo problemov in grdot, ki se dogajajo na svetu, kot pa hladnokrvne razumske ljudi, ki jih ne kaj dosti gane nič kar se dogaja okrog njih. Saj ni nujno, da so ti ljudje boljši od nas, ne? Lažje pa grejo skozi življenje, to sem prepričana. Ah, bo že boljše…

Ne dam roke v ogenj, da je avtor pravi, zdi se mi, da Thomas Gordon, knjigi pa sta (morda že tudi kaka več) Realitetna terapija in Teorija izbire – primeri iz prakse. Tudi Čustvena inteligenca (sploh ne vem avtorja) je dobra, a je predvsem teorija in fiziologija. Če si po duši psiholog, filozof, sociolog ali pedagog, potem pa je smiselno z zadnjo začeti.

včasih različni avtorji neko stvar različno razlagajo, a to ni tako pomembno, bolj pomembno je, da se naučiš analizirati sebe in svoje reakcije.

Še enkrat pa ti polagam na srce: jemlji ljudi in njihove izjave z najboljše plati. Seveda se bo zgodilo, da boš kdaj razočarana, ker boš opeharjena, a bolje je, da se pri večini motiš, kot pa da nekomu, ki je želel dobro, pripišeš kaj slabega. Zaupaj ljudem, pa čeprav te kdaj kdo pusti na cedilu. Lažje ti bo.

Pozdravljeni!

Ce sebe dozivljate kot pretirano custveno, vam bo lahko v pomoc redno sproscanje (npr. avtogeni trening, globinska sprostitev). Z rednim sproscanjem boste v svoje zivljenje vnesli vec notranjega miru in stabilnosti, kar bo pripomoglo k temu, da vas “custveni valovi” ne bodo tako zlahka preplavili.

Skusajte na vsako stvar pogledati tudi skozi prizmo razuma: potrudite se jasno razmisljati in dokoncati svoje misli. Vcasih je potrebno pustiti, da se “custveni valovi” malo pomirijo, pa kasneje lahko bolj ustrezno vidimo celotno zadevo. Lahko se tudi vprasate: “Kaj imam od tega, da se na vsako stvar odzovem tako custveno? Kaj mi to prinasa – pozitivnega in negativnega? Kako bi se bilo zares ustrezno odzvati?”

Sicer pa o odnosu med custvi in razumom lahko preberete tudi na forumu pri vprasanju Kaj je custvena inteligenca (objavljeno 22. in 23.7.). Vec o tej tematiki najdete tudi v knjigi Od custvene inteligence do modrosti srca (avtorji smo ucitelji Sole custvene inteligence).

Naj vas pri vasih zivljenjskih izzivih spremlja misel: Pot do prave srece je pot ravnovesja med custvi in razumom – pot modrosti srca.

Živjo!

Naj ti najprej priporočim izvrstno knjigo na to temo z naslovom Emocije dr. Zorana Milivojevića, moč jo je dobiti tudi v večini večjih knjigarn. V njej je izvrstno opisano delovanje čustev in njihova logika.

Ena od tez v tej knjigi je tudi ta, da ljudje ne reagiramo na dogodke, ki se nam zgodijo temveč na pomen, ki jih tem dogodkom pripišemo. In ne zgodi se redko, da posameznim dogodkom pripišemo prevelik ali – kot se mi dozdeva v tvojem primeru – preveč oseben pomen. Ko nekdo (lahko tudi malo za šalo malo zares) kritizira neko naše ravnanje mi to razumemo kot napad na našo osebnost in takrat se lahko sproži proces samoizopraševanja: kaj je narobe Z MANO? Zakaj me ta človek ne mara? In tako naprej in tako naprej.

Strinjam se z Boštjanom, da je v takih obdobjih pomembno, da se znamo sprostiti(lahko je to šport, izleti, joga, nekaj kar nas veseli in sprošča) in da nas ta preizpraševanja ne zapeljejo v neke vrtince. Strinjam se tudi s tem, da je tu in tam bolje počakati z reakcijo in jo- kot si ugotovila že sama, da deluje- raje vreči na papir. In strinjam se tudi s tem, da je pomembno, da takim kritikam pozorno prisluhnemo, saj bomo zelo verjetno ugotovili, da ne gre za to, da nas kdo ne mara ali nas hoče za vsako ceno prizadeti, temveč da morda na le nekoliko neroden ali preveč oseben način komunicira, kaj ga pri nas moti. Ali ga moti upravičeno, ali ne, to je pa že druga zgodba…in tudi tu je odločitev na nas samih.

Zdravo!

Zelo te razumem, ker sem bila v mladih letih takšna tudi jaz. Za to je kriv temperament, nebesno znamenje in verjetno še kaj.

Življenje me je brusilo, trpinčilo, vzgajalo in končno umirilo. Tudi jaz sem se zaradi močnih čustev slabo počutila v svoji koži. Mislim, da je za obvladovanje čustev, najvažnejša samokontrola. Z leti sem to veščino osvojila, tako da sedaj s tem nimam nobenih težav. Prebrala sem tudi eno goro knjig o psihologiji, duhovni rasti in podobnem.

Pozdva Muza