Imela sem podobno situacijo! Tudi jaz sem kričala,norela,se zaletavala,hotela odgovore… On je samo sedel in poslušal, na momente sem imela celo občutek,da uživa… Potem pa se mi je nekega večera, ko sem bila sama, usulo… Razjokala sem se nad njim, nad sama sabo, nad življenjem, nad vsem… Tako sem zaspala! In ko sem se zjutraj prebudila in zagledala ob sebi njega,smrčečega,s prvimi sivimi lasmi,sem dojela,da do njega ne čutim prav nič. Nič ali nič več! Ne vem! Če sem kaj, je tisto jutro umrlo ali pa je on ubil! In od zdaj naprej je vse drugače! Ne trudim se več za naju, ignoriram ga, se mu umikam… Zdaj pa on tišči vame, sprašuje,se prilizuje… Jaz pa nič! Naj stori, kar hoče! Naj ostane ali odide, meni je vseeno! On naj se s tem obremenjuje, jaz sem se dovolj! Ne bom se trudila ne za združitev, ne za ločitev! On naj! Vem, da lahko delaš ali storiš le tisto,kar čutiš! A verjemi,tudi ti imaš meje svojega ravnanja! Sledi svojim občutkom in sebi in pripeljali te bodo na pravo pot! Upam,da sem bila razumljiva,lahko bi napisala več,pa ni časa. L.p.

elca, hvala za vse tvoje občutke in besede,…
sej točno to se “bojim”, da se bo zgodilo,..ker vsi imamo nek določen prag tolerance in kar naenkrat ti v sebi nekaj poči in takrat ni več poti nazaj,…
zakaj se tega ne zaveda, če mu je kaj do naju,…

vidim, da če “rinem” vanj sama sebi jamo kopljem, ker sem potem jaz “tista”,….bom mogla se na silo skulirat in it naprej, da vidim kaj bo,..sej bo čas vse pokazal,.. koliko je iskren,…

sem se odločla, da mu bom dala mir (pa čeprav je to zame včasih ful težko, to so take bitke v meni, ker bi se rada pogovarjala o tem, da zgubim tisti občutek nesigurnosti…ni da mu to pokažem, kako se počutim), naj se sam “zravna”, odloči,…ker mam že kar občutek kot da “prosim” za ljubezen,…pa ga je on zasral, ne jaz,…
potem vaju več ni,….zakaj ne odideš zaprav,..ne vem, če se da spet nazaj zgradit, to kar je sam uničil?

hvala ti!!!!
imej lep dan,
mateja

Jaz te povsem razumem! Mogoče smo ženske tako narejene,da želimo stvari razčistiti, imeti urejene odnose, življenje… Ker potem lahko funkcioniramo tudi na drugih področjih… Zase vem, da v tistem obdobju nisem bila za nobeno rabo in če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da mu je to odgovarjalo… Sama sem pridna, priljubljena oseba,ki vsem rada pomagam… Takrat pa sem postala sitna, zadirčna, tudi prijatelji so se me začeli izogibati… Njemu pa ni bilo mar ali pa kot sem rekla,zdelo se mi je,da uživa v mojem propadanju on pa se dviga… Sicer ne vem kam,ampak tako se je zdelo. Ampak zdaj je res vse drugače! Upam,da se bo tvoj zbudil prej, preden bo prepozno! Za mojega vem,da bi storil zdaj vse,da bi dobil nazaj svojo “sitnobo”! Jaz pa ne vem,če je to še mogoče! Se mi je že parkrat zgodilo,da sem ujela pogled z nekom!

Tudi tebi lep dan in vso srečo!

pa sej glih to je absurd, da sem se spremenila v nekaj kar sploh nisem,,…po naravi sem sonček, skozi se smejem, se rada pogovarjam, rada ljubim, se predam, uživam v iskrenosti, prijateljstvu,…
in on se je v to zaljubil,…s tem kar pa je počel, sem pa ratala, tako kot praviš ti, “temna”, sumničava,…tečna,…

take se ne prepoznam in nočem biti taka, a kaj ko čutim in to je moja raekcija na tako veliko razočaranje in na tako, na videz, neizhoden položaj,…

tudi jaz opazim, da če ne tečnarim je vse kul in skače okoli mene,…a moram res svoje občutke zadržat?? jih ne “očistit”? kaj ni on tisti, eni in edini, ki bi me mogel poznat, z mano doživljat, debatirat, reševat, …rast,…

pa očitno temu ni tako,…očitno smo res vsi ratali samo eni veliki solisti,….
žalostno!!!
🙁

piši mi še kaj,…
se mi zdi, da imava zeloooo podobne občutke, čustovanje in svet doživljanj in želj,…

danes je sonček, naj bo tako tudi najino srce,
mateja

TUDI JAZ SEM DOŽIVELA ISTO IN KER JE ISTIH LET KOT MOJ, ME ZANIMA DA NI SLUČAJNO TO KAKŠEN TOMAŽ H. IZ LJUBLJANE?

PIŠI

LP

ne, ni tomaž h., poznam pa enega drugega tomaza h. iz lj, samo je mlajši, star je ene 32 let,…
a si še z njim? povej malo več kaj se je zgodilo in kaj si se odločila,….
imej lep dan…
mateja

Svet se mi je sesul, ampak če gledam nazaj ti lahko povem da sem po enem tednu čutla neko veliko olajšanje, praznino, nobene notranje napetosti ni blo več. Sreča je bila da nisva imela otrok niti skupnega stanovanja. Naredla sem tako da sem v enem dopoldnevu vzela dopust, spokala stvari in šla nazaj domov. Mama in ata nista nič vprašala in drezala. On tega ni tko razumel da odhajam zaradi njega ampak da se mi je zmešal al pa da imam drugega. Ja seveda mi teži in še vedno kliče ampak ti povem da teli njegovi klici in teženje me niti slučajno ne ganejo da bi šla nazaj. Sej jokam kdaj zvečer ampak to ni tist jok da bi ga želela nazaj. V sebi mam mir, v službi sem bolj zbrana, frendice mi pa tud stojijo ob strani. Spremenla sem se pravijo, rada si privoščim stvari za kupit ki mi jih je on prej branil al se pa zarad njega nisem upala, grem zvečer kdaj s katero na klepet, upam se celo noč brati tole in ugotavlam da nisem edina, tu sem našla nekaj sorodnih duš, eden zna prov te stvari dobr napisat. Mislim da bom te duše tudi kontaktirala. prej sem v tistm razmerju z njim bla izolirana, zdej sem bol mirna in prosta v svoji duši.

Ti moram zaupat da zato ker je postal tak si nisem niti seksa z njim več želela in ko me je ene parkrat vzel skoraj proti moji volji in ga ni zanimal kako se počutm mi je prekipel. Nekoč sem si rekla da ga noro ljubim in bi zanga šla tud na konc sveta, zadna leta sva pa bila sam še v sobivanju jaz pa tud podrejena in tud za vse kriva v tem razmerju.
Ne želim da bi tud ti isto doživela.

hm,…

sej vem, da bi bilo najboljše da bi odšla,…ker mi to moja podzavest govori, a naslednjo sekundo vidim, kako znava bit srečna,…ali pač ne?! sej na koncu več ne veš kam spada tvoje razmerje,…
…a še nimam te moči,….ne vem zakaj,…ne vem čega se tako bojim,…nimava otrok, ne skupnega stanovanja,….

moti me, ker me je spremenil v nekaj kar nisem, ker me je “opremil” s strahovi, ki jih nikoli nisem mela, ker se mirkam kaj delam, kaj povem, kako se obnašam,…in kljub temu, da to vse vem, sem še z njim,…bomo vidli kako se bo vse spremenilo,….
vem, da se bo nekaj zgodilo,..v to ali ono smer,…čustva te pripeljejo do tega,…

vem kaj misliš,..ti si živela njegovo življenje, se mu podredila,…in enkrat si mela vsega dovolj,..bravo, da si odšla,…

želim ti polno čustvenih, lepih, nepozabnih trenutkov s osebo, ki se te bo zaslužila

imej lep sončen dan,
mateja

Živjo!

Za mano je nekaj težkih in čustveno nabitih dni,…
Imela sem/sva srečanje z njo (čisto slučajno… obakrat) in obakrat sem samo spremenila obraz, ostala tiho, okamenela in vidno pokazala z izrazom na obrazu svojo hladno jezo,….
Obakrat, ni upala pristopiti blizu,…ostala je oddaljena (in se hihitala – kao da je vse ok) kjub temu, da je bila del družbe, ki je pristopila k nama in smo se zabavali skupaj,…
Če ima človek čisto vest, bi pristopil zraven in kaj rekel, kajne?! moj partner je ostal tiho, je ni nagovoril,…a me je tolažil,..mi dat vedet, da je vse ok, da me ma rad, da je tistega konec, da tega ni več, da vidim, da nimata stikov, če ne bi vedel, da bo danes tam,…(to je res-obakrat)

In po drugem srečanju, pa mi je spet 100 krat rekel, da me ma rad in mi je na vsak način hotel pokazat kaka K je, koliko je nič vredna,…patetična in »lahka«,…pa sem mu postavila vprašanje: »da če je vse to res in si to misli o njej, potem zakaj se je še prej družil z njo in je potem 1 leto to počel ob mojem boku ?« to mi ne gre skupaj,…..
A res tako misli in se mu je končalo določeno obdobje, ali je to samo način preusmeritve pozornosti in blatenja drugega, zato da bo on lažje »šel skozi«,…
NO, TO ME BEGA,…kaj hoče s tem dosežt????? Zakaj jo sedaj tako vneto blati in mi hoče s tem na vsak način pokazat, da ni vredna njegove pozornosti in pravi, da sem jaz »zmagala«,…a je bila to tekma?? Sem ga vprašala, pa je rekel, da itak da ne,…da je bila samo vse samo zafrkancija,…

Pristopila je k moji prijateljici (ko sva se oddaljila za par minut) in ji začela razlagat, da sem jaz čudna, da ne ve kaj mi je, da se z njo ne pogovarjam,…da je ona bila že pred mano z njim prijateljica in da ne upa niti blizu,…vglavnem kaj je z mano??? Še vedno laže naprej, namesto, da bi bila tiho, če že ne more drugače svojega imena »oprat«,…ker tisti, ki me majo radi vejo vso zgodbo,….

Prosim, povejte mi kaj si mislite o zgornjem,…
Lep začetek delovnega tedna….

si še z njim?
Čisto zares se vprašaj. Zakaj hudiča rabiš vse to?

jaz menim, da sigurno ni več z njo,čeprav ni fer od njega, da pa jo zdaj tako blati pred teboj. ali pa jo ravno zato,ker ti ne more na drugačen način dopovedati, da je tam konec. jaz ti svetujem, da skušaj na vse skupaj pozabiti. če je blo, je pač blo in sedaj več ni. seveda le v primeru, da ga imaš še rada, drugače pa odidi. no iz tvojega pisma se vidi da še nekaj čutiš do njega, zato pozabi, bo teško ampak vedi, če nič nebi čutil do tebe sigurno nebi bil z teboj ampak z njo. torej res je, ne glede na vse skupaj: SI TI ZMAGALA :)))))
lep dan!

najlepša hvala za napisano,…res je, v teh dneh se mi je posvetilo nekaj podobnih stvari,..zgodilo se je še par dodatnih stvari, ki mi pravijo da je tako,…dejmo zaenkrat vse dat za sabo in poskusit zaživet z mirnim, odprtim srcem,…
lep sončen dan,
mateja

Meni se je dogajalo podobno, le v hujši obliki, ker sem bila še noseča…on pa je imel krizo …
ravno tako se ni hotel pogovarjati in sem samo jaz imela probleme in še danes nisem dosegla, da bi se pogovorila in pustila vse za sabo. Njemu je to brezveze se o tem pogovarjati. Tudi nje nikoli ne omeni, oz. se mi zdi, da je zavestno noče niti omeniti, da ne bi jaz bila spet depresivna. Nekako sem se naučila živeti s tem kaj se je dogajalo in dlje ko je, bolje se počutim in manj težim. Čas je zaveznik. Seveda pridejo situacije, ko privrejo čustva spet na dan in takrat se le težko brzdam. Vendar je bilo to pri meni veliko hujše zaradi nosečnosti in hormonov…
Toliko od mene – da se živeti lepo, vendar nikoli ni več kot je bilo.

Ce si razsistila s partnerjem vse o prevaranju, mu lahko odpustis in verjeti moras v njega in on v tebe. Graditi treba na zaupanju, povedati si morata cim vec.
Moje mnjenje glede prevaranja je taksno: verjetno nekaj ni uredu, drugace ne bi prislo do tega. Mogoce je prisotno tezenje, posesivnost,…
Ce se poglobimo v sebe, najdemo resitev.

Ljuba dušca!
Saj te po svoje razumem, veš.
Ampak jaz bi ALI odšla, ALI pa že ZDAVNAJ nehala. Ker takole ne vodi nikamor.
Glej, od takrat je minilo nekako pol leta in v tem času bi že morala vedet, kako in kaj. Kar počneš zdaj je TRPINČENJE, in to obeh od vaju.
Meni po opisanem deluje, da te ima on grozno rad, če ne, bi ti že ušel.
NAMREČ, kot prvo JA, NAPAKA je bila NJEGOVA, to vemo vsi, kot drugo, kar TI počneš zdaj, je že rahlo bolno. Saj sploh ne more več normalno dihat poleg tebe. Mene kar stiska, če pomislim na takšno partnerstvo.
Brez zamere, razmisli tudi o tej plati!
Saj ne moreš celo življenje tako živet. Spremeni to, če sta še na istih frekvencah, bodo zadeve postale lepe šele, ko boš končno enkrat nehala drezat vanj. To ga po moje ubija. Nehaj ga nadzirat in zasliševat, pa se ti bo spet odprl. Če ti ni do tega, odidi. Mučiš vaju! Poudarjam, vem, on je zasral! Če si šla preko tega, je skrajni čas, da nehaš z zategovanjem zanke!!!
Vso srečo vama želim!

sej vem, da je to vse napisano res,…in mu ne težim,..res,..vse kar vam pravim, pišem se dogaja samo v moji glavi,..to so moje intimne, interne bitke,….je pa res,…vse res, se 10000 strinjam, da mu ne smem težit, ker kar je je in je potrebno od tukaj naprej delat,..predvsem na sebi,..zato sedaj delam na sebi,…vem, da je od tukaj naprej moja odgovornost,….ful hvala za te besede,…mislim, da mi ne bi bolj mogel nekdo pomagati, kot prav s temi besedami,….

lep začetek delovnega tedna,
m

Živjo,
draga moja, problem ni v tebi in prosim ne se izmozgat in brskat po sebi.
Normalno je,da mu ne zaupaš, saj je te prevaral (pa tudi če ne čisto dobesedno). Tudi jaz sem imela tako zvezo in veš, kaj sem storila? Sprva sem se mučila in tuhtala in brala vse mogoče, ker sem hotela odkriti problem v sebi in tudi partner mi je dejal, da je problem v meni (to mi je stalno dopovedoval), naredil pa ni za moje zaupanje nič, vsaj rekel bi lahko kaj, a nič! Tako mi je bilo nekega dne dovolj in sem spoznala svojo sorodno dušico, ki se močno ljubiva in zaupava.
svetujem ti, da se začenjaš raje spraševati, kaj je narobe z NJIM, ker je narobe samo z njim. naj ima 100 izgovorov, to naj te ne briga, on ima probleme, ne ti! in še zelo je nesramen, da ti prikriva svojo intimo. lepo te prosim!! če si dva popolnoma zaupata, ne rabita nobene intime skrivat. pomeni le, da nekaj skriva pred teboj. če nekaj skriva, ve, da je to narobe in ve, da dela narobe in ti bi mu to povedala, če bi vedela, zato tega tudi ne želi. Če bi bil odkrit do tebe, bi ti vse zaupal, tudi t.i. intimo.
Svetujem ti, da zahtevaš odkrit pogovor in ga postaviš pred dejstvo. Kajti življenje ni igračkanje s čustvi drugih! pa še to – upam, da je star manj kot 25 let, potem ima vsaj nekaj možnosti, da še odraste.
tebi pa želim vse lepo in prosim NE IŠČI PROBLEMA V SEBI, KER GA NI!!!

Kako se motiš, Mateja, ko misliš, da je problem tvoj in odgovornost tvoja in ko praviš, da je, kar je in da moraš ti (??!!) delati na sebi.
Problem je vajin, predvsem pa njegov. On je tisti, ki mora za nazaj popraviti tebi storjeno bolečino in te za sedaj in za naprej prepričati, da se kaj takšnega ne more več zgoditi. To mora početi vsak dan – z besedami in dejanji in sicer tako dolgo, dokler ne boš prepričana in ozdravljena. To so dejanja ljubezni, to ti je dolžan, pa če traja še tako dolgo.
Smeš mu težiti, zakaj pa ne? Počel je grde stvari za tvojim hrbtom in lagal ti je. Če boš samo tiho in v sebi trpela in se mrcvarila, ker mu ne smeš (???!!) težiti, boš še zbolela.
Če si hoče spet pridobiti tvoje zaupanje, se mora zelo zelo potruditi.
On, ne ti, draga Mateja.

she,

sem že cela zmešana in zmedena,…sploh ne vem več kaj je prav in kaj ne,…
delam na sebi zato, ker vem, da je to zame dobro, da se zavem svojih čustev, razmišljanja,…
a še vedno trpim, se ne morem pomirit,…kaj naj,…vsi mi govorijo, pa dej pozabi, dej za sabo,..bla,bla,bla,..lahko rečt, če ne doživiš tega,…vem pa da se sedaj trudi in mi poskuša dokazati ljubezen, a po drugi strani se ne sekira preveč za to kar je blo, sploh se ne počuti krivega,..pravi se je pač zgodilo, “sem rabil čas, da se odločim, da je bilo brez veze…”bla, bla, bla,…to me mori s kako lahkoto je to delal in da nima niti malo slabe vesti,…se pa ful trudi in tudi dosti bolj miren je, če se o temu pogovarjava,…pa ko jo srečava je ful razumevajoč,…zmedena sem ker je tolikokrat kontradiktoren …to je to,…

sej bomo vidli kaj bo,…sam ve, da je na preizkušnji in da zelo tehtam najin odnos, da samo opazujem, da sem se spremenila, da sem ratala “siva” in da ne morem ven iz te žalosti,…da bi rad, da sem nazaj sonček, v tistega ki se je on zaljubil,…da naj poiščem strokovno pomoč za vse te moje strahove, če sama ne zmorem, da se razžiram, maltretiram,…da se preveč časa to že vleče,…

mah,…nisem si mislila, da se mi bo to kdaj zgodilo,…
hvala še enkrat za vse besede in pomoč, podporo,..mi ful pomeni in pomaga,…

lpm