Pozdravljeni vsi in gospa Elena!

Pa je tudi mene doletelo, kar si nisem nikoli mislila, da me bo. Sem zvesta in poštena zato me tako boli, da sem se odločila vam napisati par besed. S partnerjem živiva 13 let skupaj in imava dva majhna otroka 6 in 3 leta. Živim za družino..nikoli nisem pomislila na drugega, ker sem tak tip…čeprav sem že vse sorte snubenja doživela…pokvarjeno.Partner je mlajši 6 let od mene in sem mu bila prva ženska s katero je spal. Vedela sem, da bo prišel dan, ko ga bo zanimalo kako je pa z drugo. Prosim, da me ne obtožujete ali karkoli pač moraš bit v taki situaciji, da se odločiš za tako rešitev. Odločila sem se, da ostanem z njim in da poskušava zaživet na novo ampak kako? Vsak dan imam v glavi, da se bo dobil če ne z njo pa katero drugo, ko že malo pozabim se spet spomnim. Kaj bi po vaše morala narediti? Zelo ga imam rada in on pravi, da je spoznal, da sem edina v katero je zaljubljen in naj ne skrbim, da ga je izučilo. Ne bom pozabila, ko sem se s kom pogovarjala, kaj bi storila, če bi me partner prevaral sem brez premisleka rekla, da bi ga pustila…nagravžno. Ko pa prideš v to situacijo je pa precej drugače. Čisto sem izgubljena, poskušam bit močna zaradi otrok. Vedno sem si želela družino in ne ločene. To kar se danes dogaja je zame preveč..nobenih moralnih vrednot. Žensko s katero je bil poznam in ona mene… ma ne bi mogla jaz to narediti nikoli in nikdar…vse to preziram in sem popolnoma konzervativna glede tega pa rečte kar hočete. Zanima me samo kako naj grem čez vse to? Ali drži to, da ko te moški enkrat prevara te vara skozi? Ali se da tako stvar zakrpat? Rekla sem mu, da bom poskusila…

Spoštovana »vednozvesta«,

v vašem pismu je videti, da vam je trenutno zelo težko in ste v stiski, saj se vam je zgodilo prav tisto kar ste najmanj pričakovali oz. kot ste že sami rekli »kar si nikoli niste mislili da se bo«. Težko vam je, doživljate neprijetna čustva, obenem pa tudi spreminjate pogled na določene stvari oz. življenjske situacije. Sami ste rekli, da sedaj nezvestobo vidite nekoliko drugače. Skozi vaše besede se vidi, da želite razumeti vašega partnerja – zakaj je to storil, kaj je želel s tem doseči, razumeti njegovo napačno dejanje in mu (s časom) najbrž tudi oprostiti. Obenem, pa je vaša stiska najbrž tako močna, da ne vidite poti po kateri bi prišli do rešitve oziroma oproščanja. Temu rečemo notranji konflikt, po eni strani želite oprostiti in pozabiti, po drugi pa vas stiska ob misli na to kar je storil. Predvsem zato, ker se to ne ujema z vašim pogledom oz. kriteriji za kvalitetno zvezo.

Glede na to da pišete, da je partnerju po prevari bilo zelo žal in je dojel da pravzaprav ne potrebuje druge oz. nove ženske, lahko le predvidevam, da je njegovo dejanje najbrž ni pogojeno z nezadovoljstvom z vajino zvezo, temveč z njegovim iskanjem lastne potrditve oz. z njegovim osebnim nezadovoljstvom (ker je doslej bil le z eno žensko). Eden od najbolj pogostih vzrokov za nezvestobo (poleg nezadovoljstva z odnosom, »statusa« in »seksualne potrditve posameznika«) pa je prav ta, da posameznik želi poskusiti nekaj novega, nekaj neznanega, prav to kar je storil vaš partner. Najbrž pa je tukaj vzrok tudi seksualna potrditev, da se je s tem dejanjem želel počutiti »bolj moški«. Seveda, vse to nikakor ni opravičilo za njegovo dejanje, je pa nekoliko lažje za razumevanje problema, ki ga ima oz. ga je imel. Če kljub partnerjevim besedam dvomite v vajino ljubezen, vedite da je zvestoba plod volje in odločitve, ne pa ljubezni. Ljudje ne ostanejo skupaj le zato, ker se ljubijo, temveč predvsem zato, ker so se tako odločili.

Svetujem vama, da se o tem veliko pogovarjata, mu poveste vaša čustva, ki jih doživljate ob vsem tem, delita vse vajine misli glede tega in se skozi to tudi bolj spoznata. Skozi pogovore bosta tudi uvidela kaj vse lahko še naredita za izboljšanje vajine zveze, kaj vama manjka, kaj si želita itn. Poznam dosti parov, ki so bili v enaki oz. podobni situaciji in večina je našla rešitev. Največja bolečina je seveda za tistega, ki je prevaran in v vajinem primeru ste to vi. Če se odnos ne bo izboljšal in bo ob vsem preveč bolečine, ki je ne boste mogli prebroditi, poiščita strokovno pomoč. Lahko se oglasita tudi pri meni.

Želim vama vse najboljše, da prebrodita težave in skozi to slabo izkušnjo izboljšata i utrdita vajin odnos.

Najlepša hvala za vaše besede. Upam, da čas prinese svoje, ker trenutno res boli. Težko mi je, da ne bi vsaj enkrat, če ne dvajsetkrat v dnevu pomislila na to, da je bil intimen z drugo. Zame je to sveto in zato tudi dosti huje…Hkrati pa ga imam rada in najhuje je to ,da sem zelo rada intimna(rada sexsam) in si ga želim kljub vsemu kar je naredil…ker zame je obstajal vedno samo on in nihče drug…

Draga “vedno zvesta”,

verjamem, da vas tako zelo močno boli, saj vam je (kot je videti iz pisma) zvestoba in kvalitetna zveza zelo velika vrednota.

Ob vsaki krizi in notranjem konfliktu (po eni strani vas boli in ste ranjeni, po drugi pa ga imate še vedno neizmerno radi) se stvari lahko spremenijo na boljše. Seveda, če sta oba pripravljena na izboljšanje odnosa, vlaganje v le to. Kriza je lahko tudi odskočna deska za lastno spremembo, za spremembo lastnega pogleda na določena dejanja in ljudi. Kriza zahteva spremembo, kar je najtežje in to je tudi eden od dodatnih vzrokov za trenutno težavnost.

Če bo še naprej zelo hudo in ne boste videli izhoda oziroma ne boste mogli sprejeti tega kar se je zgodilo (POZOR: sprejeti ne pomeni odobravati, temveč se soočiti s tem kar se je zgodilo in iskati skupno rešitev za problem na konstruktiven način), vama priporočam partnersko svetovanje pri terapevtu.

Poleg tega pa vsekakor čim več pogovora brez obtoževanja. Poslušajta in slišita se – vajine občutke, čustva, razmišljanja.

Vse dobro vam želim.

Kot bi poslušal besede svoje partnerke. Zgodilo se je skoraj enako, le da sem jaz tisti, ki je prevaral. In, da partnerka ni moja prva, kar se spolnosti tiče.
Preden bodo začele pisati razočarane sedanje ali že bivše partnerke in začele udrihati po tvojem partnerju in kakšna koza si, da sta še skupaj, saj mislim, da tiste, ki uspejo iti skozi to kalvarijo in živijo srečno skupaj naprej, ne čutijo potrebe, da bi pisale na forum, naj napišem kakšno besedo tudi jaz iz drugega zornega kota.
Zgodilo se je v času, ko sva se nekako odmaknila en od drugega, nastajali so prepiri, kreganja, tudi zaradi brezveznih stvari. Če bi takrat vedel pristopit, se pogovorit, bi bilo danes vse drugače. Ampak ne, mislil sem, da hoče samo, da bo vse po njeno, da se gre samo za to kateri je močnejši. Danes vem, da temu ni tako.
Začelo se je s spogledovanji, nato z maili, nato je bil poljub, na koncu pa še seks, ki je trajal v presledkih, z vmesnimi pavzami nekaj časa. Nekako sem takrat mislil, da imam vse skupaj ločeno, dve življenji, v enem sem imel svojo partnerko še naprej rad, v drugem pa seks z drugo žensko, na katero me niso vezala nobena čustva, v bistvu je bilo tako obojestransko. Vedno po, me je prevzel občutek slabe vesti, ki jo po nekaj časa izpuhtel, deloma tudi zaradi pisanja mailov, preko katerih sva kontaktirala, v katerih me je hvalila in dvigovala moj moški ego, kar je zelo pripomoglo k temu, da sva nadaljevala. Čez čas mi to več ni pomenilo toliko, sam seks je nekako izpuhtel, notranje moči pa vseeno nisem imel, da bi zadevo prekinil, dokler ni prišlo do naključnega odkritja moje nezvestobe.
Moram povedati, da je bilo prvo v meni, da je prišlo do nekakšnega olajšanja, da je prišla zadeva na plan, saj me je vse skupaj že težilo. Sledil je šok zaradi bolečine, katero sem povzročil partnerki, šok, ker sem videl, da sem uničil družino.
Sledili so ure pogovorov, minilo je pol leta, še vedno so pogovori, še sva skupaj, dnevi so težki in malo manj težki, vmes obsijani z žarki upanja. Prejokal sem kot še nikoli v življenju, žal mi je, da sem povzročil toliko bolečine ljubljeni osebi kakor tudi sebi. Vse to ne bi bilo potrebno, če bi se vedel pogovoriti o svojih težavah, znal zaupati, konec koncev je partner naša druga polovica, s katerim si vse deliš in rešuješ težave skupaj.
Danes gledam z drugimi očmi na vse skupaj. Ni mi jasno kako sem to lahko naredil, žalujem vsak dan znova in znova, partnerki bi rad odvzel njeno bolečino, po tistem se je v meni nekaj premaknilo in me spremenilo. Drugače gledam na to, kar se je zgodilo in kako je bilo. Vem kje sem naredil napako, časa pa ne morem zavrteti nazaj, da tega ne bi storil. V teh dnevih bolećine poskušam partnerko prepričati, da začneva znova, vem, da tega ne bom ponovil, da je več ne bom prizadel, saj ta bolečina niti približno ne odtehta tistih nekaj trenutkov navidezne sreče in strasti. Vem, da je izgubljeno zaupanje težko pridobiti nazaj, kako naj mi zaupa, če sem jo pa varal in lagal. Vem samo to, da mi je žal in si želim, da ostaneva skupaj, ne samo skupaj, da ohranimo navidezno družino ampak skupaj v smislu, da se ljubezen sčasoma vrne kakor tudi nasmeh na njena usta.

prevaral- težko je …. in ali misliš, da bo tvoja partnerka lahko to pozabila in šla naprej? sta bila pri terapevtu? in če, je kaj pomagalo? želim ti veliko sreče, ampak iz lastnih izkušenj ti povem, da ko je enkrat vaza razbita, jo težko zalepiš…

Hvala za tvojo zgodbo…kot bi poslušala mojega ampak le da nisem prepričana, da je on razčistil sam pri sebi in, da ne bi več tega naredil…rada bi čimveč govorila o njegovih občutkih in mojih z njim pa se mi ne odpre glede tega in pravi, da se ne bi več pogovarjal o tem…pr men to ne gre ker če probleme potiskaš na stran je samo še slabše…tišči me v sebi in boli…rada bi se znebila tega občutka ampak samo z njegovo pomočjo…ne vem…še vedno je on zame tisti s katerim želim bit…ampak brez zaupanja bo sam kreg in to bi rada rešla z njim pa me ne razume…

Vednozvesta, težko se je soočati s tem, če je on razčistil boš vedela samo ti, pravzaprav boš to čutila, ne glede na njegove besede, ker do zdaj so bile prisotne laži in je težko povrniti zaupanje. Če se pogovarjata o njegovi nezvestobi, kaj, kje in kako je počel, je to zelo težko, oziroma skoraj nemogoče, ker so občutki krivde zelo močni. Zase vem, da mi je žal, da kar boli, tebi pa priporočam, da se pogovarjata o občutkih, ki jih čutita en do drugega. S časoma boš pa začutila kako je prav.

Makarončica- Pozabila sigurno ne bo, tudi sam ne bom pozabil, upam, da mi bo lahko oprostila, jaz sebi ne bom nikoli. Pri terapevtu sva bila, jaz enkrat sam, nisva šla do konca, samo začela sva, pomagalo je toliko, da se mogoče lažje pogovarjava, nekako se nama je zdelo, da bova te pogovore lahko sama nadaljevala.
Prepričan sem pa, da se še tako razbita vaza lahko zalepi, mogoče dobi še en dodaten čar in patino, samo verjeti je treba.

…uh, kot da bi brala najino zgodbo…pravkar je odkoral od doma, ker se je stvar že močno zaostrila. prevaral me je…lani marca sem to naključno ugotovila. sprva neznosna bolečina in šok, ki te ohromi..kar ne dojameš, da se ti to res dogaja. potem trenutek soočenja z njim, jok, pogovori, odkrivanje resnice, miljon vprašanj zakaj in kako,…nato odbobje razumevanja in sprejemanja, odločitev, da nadaljujeva najino zgodbo, saj si drugače sploh ne predstavljava. vse skupaj sem poskušala vzeti kot preizkušnjo zame, da se nekaj naučim, da se pomaknem višje in da spoznam višjo resnico. nekaj časa je ok, potem me spet popadejo temne misli in občutki…pridejo dnevi, ko se mi film prevare kar vrti in vrti, in ko se zavem, da nikoli ne bom mogla tega pozabiti, preveč boli, pe vedno, pa bo že skoraj leto od tega, kar sem izvedela. ljubosumna sem na vsako žensko s katero se pogovarja, ssaj v vsaki vidim potencialno grožnjo…se bo spet zgodilo? ali se že dogaja? ko mu zaupam nekaj časa,se po določenem obdobju začnem spraševati ali nisem preveč popustljiva in razumevajoča? vse druge ženske bi odkorakale iz take zveze, jaz pa še kar vztrajam…kaj to pove o meni?…ampak, zdi se, da se to dogaja očitno večini…torej, kaj naj storim? ne morem kar sprejeti tega, preveč cenim intimo zveze, zaupanje, da bi občasno varanje kar sprejela. partner je že popolnoma naveličan pogovorov o tem, pravi, da mu sedaj moram zaupati in rata alergičen čim zadevo spet privlečem na plan. v tem času sem se vrgla v duhovnost, ker edino to mi lahko pomaga…da verjamem, da je ljubezen edino kar je, da do nobenega ne gojiš jeze, zamere, slabih in negativnih občutkov, da ohranjaš samega sebe. neka gospa je rekla: varanje je vedno povezano z iskanjem sonca v drugi osebi. ampak to ne pomeni, da ti tvoj partner ne daje dovolj sonca in da je njegova krivda. sonce moraš poiskati sam v sebi! lepa in resnična misel. vendar redko kdo to razume in dojema…kako potem živeti čisto in mirno in biti poln ljubezni, če te pa nekdo lahko za hrbtom zabode z nožem?? ne pomeni to, da sem popolnoma naivna?? da grem večkrat na isti led česar še osel ne naredi? težko je ohraniti pozitivne misli in čustva, ker se v moji podzavesti skriva zaznamovanost in strah pred prevaro…tudi če odkorakam iz te zveze, ki jo imam že 8let, bom verjetno odnesla ta strah s seboj. kako se lotiti stvari, kaj narediti??

Mavrica, kot , če bi poslušal svojo ženo, ko berem tvoje besede.
Ta bolečina, ki jo čutiš ti, kakor moja žena in ostale prevarane, to je verjetno bolečina, ki se je ne da opisati. Jaz lahko zase samo povem, da se ta ženina bolečina prenaša tudi name, sam čutim bolečino, ker sem jo tako zelo prizadel, da nisem razmišljal o posledicah in to me danes jezi in boli. Boli, ker vem, da jo lahko že danes izgubim, ker je nisem dovolj cenil in zraven vsega še prevaral. Jezi pa zato, ker v tistih trenutkih navidezne telesne sreče in adrenalina dejansko ni nič drugega in ko danes o tem razmišljam ni ni jasno kako sem lahko to sploh naredil. Nobeno varanje in občutki samo potrditve, da smo še vedno moški ne more prevagati te bolečine, ki nastopi pozneje.
Tudi meni so vmes že ta ponavljajoča vprašanja odveč, ker so vedno isti odgovori in se mi zdi, da se takrat njena bolečina veča. Če nastopi dan, dva, ko je odnos lepši in toplejši, je toliko huje, ko zopet pride žalost, razočaranje in jeza. Kot, da bi se bala, da bi jo ponovno prizadel in se mi ne upa vsaj malo prepustiti. Tako, kot, če bi bila v eni krožnici in samo kroživa. Poskušam ji povedati naj naredi korak naprej in me sprejme takšnega kot sem zdaj, čez čas ji bodo pa občutki povedali, če je naredila prav ali ne. Jaz lahko zase povem samo to, da mi je neizmerno žal in bi naredil vse, da bi bilo drugače. Če bi vedel, da bo srečna brez mene, bi se takoj ločil in jo pustil, da zaživi srečno, saj sem jaz tisti, ki je to povzročil in zadal toliko bolečine. Vendar temu ni tako, prišla bi še kakšna druga bolečina, težko je, prekleto težko. Vem samo to, da ji hočem nuditi ljubezen iz dneva v dan, vem, da sem drugačen, da sem se spremenil, to vidi tudi žena, samo jo preganjajo demoni iz preteklosti.
Jaz sem zdaj našel to sonce v sebi o katerem pišeš. Upam samo, da ni prepozno…..

Čeprav sem že v letih, ko se spogledujem z modrostjo, se še vedno učim. In kaj sem se naučila zadnja leta? O KRIVDI!

Občutki krivde ti povedo, da si nekaj naredil napačno, da si ga polomil, da si morebiti koga prizadel. Rezultat krivde mora biti spoznanje napake in sklep, da se napaka odpravi ali popravi. Največja oslarija pa je, da si krivdo nalagamo še dolgo časa in dovolimo, da nam jo nalagajo drugi in tako odslužimo neko pokoro, ki nikomur ne koristi.

Torej tvoja zgodba. Prevaral si partnerko in ugotovil, da si ga polomil. To je OK. Opravičil si se ji in ji ponudil pomoč pri premagovanju njene hude bolečine. Kar je tudi OK. Da si pa nikoli ne boš oprostil, to pa NI OK.
Naredil si vse kar je potrebno in prišel do točke, ko moraš najprej sebi oprostiti. Ni se treba potlačiti, pohoditi do dna, ker si ga polomil. Še vedno si dober človek, ugotovil pa si tudi že, kaj te je privedlo do prevare. Tisto DO bi še nekako lahko preprečil, ko pa enkrat zdrsneš noter, se pa težko izvlečeš.
Če si ti ne boš odpusti, ti tudi partnerka ne bo. Kljub napaki se moraš ceniti, že zato, ker si veliko pripravljen vložiti, da bo vajina zveza ponovno zaživela. Kljub temu, da bije tvoja partnerka boj z bolečino, je to njena bitka,ne tvoja, kljub temu, da si s svojim ravnanjem izzval bolečino. Premagati jo mora sama, s tvojo oporo. Toda če se boš ti še tako obsojal, njena bolečina zato ne bo nič manjša. Iz te bolečine se more ona sama tudi nekaj naučiti, tudi razmisliti o vajinem dosedanjem odnosu in tudi poskusiti razumeti tebe, kaj te je vodilo v prevaro.
Predvsem pa oba rabita ČAS in vero v to, da zveza lahko ponovno oživi in zaživi. in verjemi, vajin počen pisker je lahko še kako močan!! Zdaj ko že ima izkušnjo, kako je, če se razbije, zna tudi pasti in ostati cel!

@vednozvesta

še tebi bi rada nekaj sporočila. Razumem tvojo stisko in si predstavljam agonijo, ki jo preživljaš.
Če oba vlagata v ponovno izgradnjo odnosa je prav, da se vajina zveza nadaljuje, če je to le tvoja volja, potem malo manj.

Vem kako zgleda situacija prevarane žene. Rada bi izvedela prav vsako podrobnost, ki se je dogajala med prevarantoma. Partnerju bi najraje gledala v možgane, kakšna custva doživlja ob tem, kolikokrat misli nanjo, ali še goji željo po srečanju…. in šele potem, koliko so njegova čustva do tebe iskrena.

NIKAR!

Prav je, oba partnerja analizirata svoj odnos, zakaj je do prevare sploh prišlo, kje je bilo tisto pomanjkanje ali nezadovoljstvo, ki je pripeljalo do zadnjega koraka. Ko si to povesta, ko prevarant pove svojo odločitev in dokaže, da je pripravljen vlagat v zvezo, je čas, da začne prevarana delati na sebi. Se počutiš ugodno, ko zaslišuješ partnerja in ko ti pove resnico, mu sploh verjameš? Ugotovila boš, da si vedno znova vsa ziritirana od odgovorov ali neodgovorov. Pusti stvari pri miru, nekaterih odgovorov pač ne boš dobila, ker jih tudi partner ne ve.

To pomeni obvladovati svoje negativne občutke. Ne gre za to, ali mu verjameš ali ne. Gre za to, da sama sebi izboljšaš svoje počutje in da se ti začne ponovno izboljševati samopodoba, s tem pa se ti bo tudi osredotočenost, ki je trenutno izključno na vajinem odnosu, preusmerila še na druga, bolj kreativna področja. Poskusi ujeti vse svoje negativne občutke in jih transformirati v pozitivne (npr.: kaj če me bo spet prevara…., vem, da mi bo zvest… itd). Živi dan za dnem in ne slikaj prihodnosti, ker ta skozi tvoja očala še ne more biti rožnata… a z vztrajnostjo bo postala.

Prevara – dopustna/nedopustna, opravičljiva/neopravičljiva… Človek, čeprav prevara, še ni slab človek in verjemi “jaz ne bi nikoli” so besede, za katere bi bilo bolje, da jih sploh ne bi izgovorili, pa smo lahko še tako prepričani v lastno moralnost in zvestobo. Morala zna bit huda ovira pri odpuščanju ob prevari.

no pa naj povem… bilo je 5 let nazaj, ko me je prevaral… in sem se trudila 5 let… delala na sebi, se postavila na noge in po 5 letih ugotovila, da si ženske preprosto zaradi nekih norm zatiskamo oči.. ker kako pa to izgleda-kar ločiti se… mati dveh otrok… pa samo prevaral jo je… in so bili terapevti in so bili pogovori… in kaj je zdaj… ko sem ugotovila, da moje telo govori eno, razum pa drugo, sem si rekla.. njet, le zakaj bi se ubadala z mislijo, da mu ne zaupam, da pa mogoče, če te nekdo “izda” (lahko je tudi samo prijatelj, pa če te bo izdal, vprašanje če bo še tvoj prijatelj?), zakaj bi morala živeti/biti z njim… sem mu odpustila, se trudim, da sva prijatelja zaradi otrok… ampak sem mnenja, da se to zgodi, ko ni spoštovanja… in če tega ni, tega nikoli ne bo, tega človek ni sposoben… in živim naprej, polno… sem si pa dala čas, da sem to ugotovila… in vsekakor, zakaj bi moral biti človek z nekom celo življenje, se ubadal z nekimi mislimi, če je lahko vse bolj enostavno… zadovoljna mati – zadovoljni otroci… in ja, “prevaral – težko je”… želim ti, da najdeš čar v tisti razbiti vazi… srečno!

Očitno je takšnih in podobnih zgodb veliko.
Prevaral-težko je, z istimi besedami je moj mož opisoval zadevo, ko sva hodila k terapevtki Dr.Seleševi.
Zdaj je dobro leto od tega. Lahko povem, da naju je afera res še bolj zbližala. Prej sva se zaradi preobilice dela mogoče manj posvečala drug drugemu, zdaj že leto dni počneva vse stvari skupaj, se ogromno pogovarjava (prej sva se npr. veliko manj), delo in službe pa sedaj lahko mirno počakajo. Sebe in najin zakon sva dala na prvo mesto in sedaj veliko bolj ceniva to kar imava in čas, ki ga prebijeva skupaj.
Ni pa enostavno, Tessa je nekje zapisala, da lahko to prebolevanje traja tudi do 2 leti. Pozabiš sigurno ne nikoli, oprostiš težko, najtežje pa je oprostiti sebi, ker si vse verjel in 100% zaupal… Ampak se da, midva greva naprej, najina veza je še bolj trdna, več se ukvarjava drug z drugim, skratka živiva za danes in ne za včeraj ali jutri.

Hvala za vzpodbudne besede prevaral-težko je. Vse se da, če je volja in moralne vrednote ampak to lahko trdim samo zase…nikoli pa ne bom več verjela in popolnoma zaupala..vsaj težko verjamem v to…pustimo času čas.
Mavrica8 moram povedati, da ko sem brala vaše besede kot, da bi izlivala svoje misli in občutke…ne morem verjeti kako sva si podobni in v podobni situaciji. Kako se lotiti stvari in kako naprej ne vem…vem pa samo to, da še enkrat ne bi mogla tega prenesti ali pa prenašati občasno…močno upam, da je tako kot moj pravi(nikoli več)…pustila bom času čas in takoj, ko bom zaslutila, ker to se ne da skriti bom reagirala…kot sama praviš tudi jaz se počutim oslu podobna…nažalost pa ga imam še vedno rada in vem, da ga bom imela kljub vsemu, če nama bo ratalo oz.njemu ali ne. Na žalost je danes tako življenje in velikokrat imam občutek, da ne spadam vanj s svojimi nazori in vrednotami…križajo se eden čez drugega. Saj ni nobenega problema, če zaslutiš, da ti oseba s katero si ne zadostuje ali razmišljaš, da bi bil z drugo osebo zakaj varati…z osebo prekini in se potem razdajaj drugim kolikor se lahko. Problem pa je v tem, ker to očitno ni zanimivo in lažje je prizadeti partnerja, ki te ima rad kot pa imeti “jajca”in trpeti posledice svojih dejanj. Zame so ljudje, ki varajo strahopetci brez hrbtenice ampak to je samo moje mišljenje. Sem oseba, ki vedno pove kar misli in se ne skriva ali laže uh kako naporno mora to bit…ah različni smo in to je samo moje mnenje.Življenje je zelo kratko in sem se odločila oz.delam na tem, da si ga bom naredila čim lepšega in ne bom več zapravljala časa za neumnosti. Boli pa kako boli ampak se mi zdi, da sedaj ,ko vem sm drugačna. Tudi, ko kam gre takoj razmišljam in se vse zopet povrne-kaj pa, če spet laže. Potem se zamotim, da preusmerim misli drugam.Imela sem ga za drugačnega človeka in vedno, ko sva se pogovarjala se je zgražal nad ljudmi, ki varajo. Ne razumem..drugače je zelo dober in rad ima najina otroka vem, da to nima veze z vsem tem ampak na tak način se hrabrim.Takoj , ko ugotovim, da to ni to in, da se zopet kaj dogaja prekinem, ker tak človek me ni več vreden…toliko se pa cenim in marsikateri bi me cenil in spoštoval. Niso vsi isti in nihče mi ne bo rekel tega…obstajajo tudi moški, ki tega ne počnejo(sem bila prepričana, da je on eden izmed njih)…poskušam razumet ampak sprejela pa tega ne bom nikoli.Pogumno naprej…meni dajeta moč moja dva sončka….

Tessa

Vaše besede so me kar ohrabrile in sem dobila večje upanje v vse skupaj. Hvala.

Ženske, oprostite amapk meni ste kar malo … vse skupaj. najprej naj začnem z makarončico in njeno izjavo “kar ločiti se pa samo prevaral te je”…
JAAA normalno, da mene prevara, ja genav se ločim.

Jaz osebno tega da trpiš nekje da si sosedje ne bi kaj mislili ne razumem, kaj njih briga ali se ti ločiš ali ne in zakaj se? Ma daj no… potem po takem lahko vedno živiš samo tako kot drugi hočejo.

Druga stvar pa drage ženske, se mi zdi da vaše može kar malo preveč ujčkate kot otroke! Poglejte, varali so vas in v tistem času (pa naj bo to 1x ali pa par let) niso razmišljali o vas niti o otrocih ne nič, samo nase očitno.
Če jih ne bi dobile, bi varali še dalje. To drži ker drugače sploh začeli ne bi oz. bi že takoj štopali.

In to zaradi tega, ker bi se radi bolj moške počutili? In to je ves izgovor.

Mislim oprostite, ampak ne vem no…. Sedaj pa še ujčkati ker je revček se rabil namočit da se je počutil bolj moško, pa daj zaleti se v tri krasne!
Jaz to ne bi oprostila ne zarad sebe ne zarad otrok še najmanj pa zaradi enih sosedov! Saj nismo v pamtiveku!

Pa kako lahko spite z njimi? mislim ne vem no, verjetno so potem vso krivdo zvalili na tiste ljubice. Dam glavo stran, da jih polovica niti ni vedela da je vaš mož vezan….

pa lep pozdrav.

Ko berem odgovore in mnenja vidim, da sem na dobri poti, vidim, da so občutki varajočih več ali manj enaki, kakor tudi občutki in zgodbe prevaranih. Vidim, da si ljudje nismo toliko različni, kot se zdi na prvi pogled. Da je še vedno tisto prvinsko iz jam nekje globoko zakoreninjeno v naših dušah.
Me pa zanima, kako dolgo so trajale prevare pri vas preden so bile odkrite? Moja je trajala ca. 10 mesecev, z dvema pavzama vmes ( kao da ne bova več, ker ni v redu in enkrat kao svaja, po dva meseca nekje vsaka oziroma mesec in pol, več sam ne vem), “srečanja” na ca 20 dni nekje.
Vem samo, da je danes težko, da mi je žal, da nisem razmišljal drugače, ženo imam rad, v bistvu sem jo imel cel ta čas rad, res, da ne kot bi bilo treba, saj potem tega ne bi naredil, tako težko je to opisati, tako težko ji to povem, niti sam več ne razumem.

@vednozvesta

Seveda bi bilo najbolj pošteno, da prevar ne bi bilo. Da bi zaključili eno zvezo, preden se podamo v drugo. A življenje ne teče pošteno, skoraj nikoli. Za koliko primerov si slišala, da so se sporazumno razšli zaradi naveličanosti, neujemanja…?

Moja spoznanja to takšna: zadovoljni smo v varnem okolju, četudi le to ni takšno, po kakršnem hrepenimo. Zato je malo junakov, ali pa nobenega, da bi zavrgel varno skupnost in tvegal pot v ponovno odkrivanje življenja. Pa vendar nam življenje nameni tudi kakšno skušnjavo, da zdrsnemo vanjo ali se po premisleku odločimo prepričati, ali nam res manjka to, po čemer hrepenimo.

To da te je mož prevaral, še zdaleč ne pomeni, da te ne ljubi, da te ne spoštuje! Če je res tako, da se je v preteklosti nad prevarami zgražal, potem pomeni, da zdaj po dejanju trpi izgubo samospoštovanja, verjetno se tiho obsoja itd., tudi zanj ni najbolj lahko.

Še nekaj bi dodala za vse prevarane: ne pričakujte od varajočega v trenutku njegovih čistih čustev. Če je bil v tretjo osebo zaljubljen, se on ravno tako bojuje z kaotičnimi notranjimi občutki, ki jih mora razčistiti. Pri tem tudi on potrebuje vašo pomoč (kdo bi si mislil) in sicer tako, da mu date nekaj prostora, da to predela in ne silite ga v laž, da ste edina, na katero misli. Iskrena pa je lahko izjava, da vas ljubi, saj je ljubezen povsem nekaj drugega (produkt razuma in čustev, brez vznesenosti) od slepe zaljubljenosti, ki prežame vse telo, žal tudi možgane, kjer običajno razum odpove.

Čas je tu največja dobrina in dovoljenje, da odžalujete, nato pa se lotite (seveda ko to zmorete) z razumom ponovne izgradnje in nadgradnje odnosa, ki zagotovo terja precejšnje spremembe. V tej fazi je vrednota poslušanje drug drugega in neobsojanje, čeprav zelo zelo boli.