Spoštovani!

Še enkrat se vam oglašam. Nekaj dni po tistem, ko mi je mož zaupal, kaj je storil, je prišel do spoznanja, da mu ni nič lažje, le še težje mu postaja. Posebej, ko vidi mene, kako še zmeraj načrtujem našo skupno prihodnost. In v tistem trenutku je predlagal, da bi bilo zaenkrat najbolje, da se odseli in najde zopet samega sebe. Sama se bojim, da je to konec. Vsak večer ga čakam, ne morem se premagati, da ga včasih ne bi poklicala. Obljubil je, da bo prihajal vsak dan, ker je tu tudi otrok, ki ga pogreša, ne ve pa, da mi z vsakim odhodom še bolj stre srce. Iz dneva v dan sem bolj obupana, nobene volje nimam, nimam se komu zaupati, staršev, niti njegovih niti mojih pa s tem nočem obremenjevati. V vsem času, kar sva skupaj, sem se vedno posvečala le možu, službi in kasneje še otroku, tako da sem izgubila stike z vsemi prijatelji. Ne vem, kam se je odselil, imam občutek, da mi tega niti ne želi povedati, ker bi se mu zdelo, da ga na ta način lahko nadzorujem. Zdi se mi, da se njegova odsotnost pozna tudi otroku, ki je res še premajhen, da bi mu razložila, zakaj njegovega očka ni domov. Naj čakam in upam in s tem, ko ne vem točno, pri čem sem, mučim sebe in s tem še najinega otroka? Ljubim ga in želim, da se vrne. Res ne vidim izhoda. Strah me je večerov, ko sem tako osamljena, da mi po glavi rojijo same neumnosti.
Pozdrav!
Klavdija

Spoštovana Klavdija,

Koncept vašega življenja ne sme biti žrtvovanje za druge in v svojo škodo, saj potem obstaja nevarnost, da preveč izčrpani ne boste mogli ničesar več lotiti. Seveda obstaja možnost, da ima mož drugo, čeprav tega z besedo nikjer ne omenjate. Za to, da boste ohranili samospoštovanje, bo treba ponovno navezati stike s prijatelji, kjer boste lahko preverjali tudi svoje poglede na situacijo, saj kadar tuhtate le sami zase, se v bistvu vrtite v krogu. Položaj vsekakor ni nerešljiv in gre morda le za vprašanje časa, kdaj se bo mož vrnil, takrat pa morate zahtevati zase ustrezen status v družini.

Klavdija,

tudi jaz imam za sabo podobno zgodbo, (pred 5 leti) in verjamem da ti je grozno hudo. Tudi jaz sem vsak dan sproti upala, prosila da bi bila še skupaj, pa nisva bila…. Imel je drugo žensko in zelo, zelo težko sem to prebolela, še sedaj sem sama, ampak…

Ugotovila sem da je krasno če si sam, vsaj toliko, da se lahko posvetiš (končno) samemu sebi, jaz sem veliko razmišljala, brala, pisala o svojih čustvih kar svetujem tudi tebi, vsaj poskusiš lahk. Šele nekaj časa nazaj, mogoče nekaj mesecev nazaj, sem začela razmišljati o tem da bi imela še kakšno razmerje, in pač zdi se mi da sem zdaj pripravljena na to.

Tako da, ti priporočam da se prvo posvetiš sama sebi….. potem pa se bo vse dogajalo tako kot boš ti želela, mogoče kaj v vajinem razmerju ni bilo tudi za te prav, pa bosta to lahko odpravila ali pa ne, kdo ve?

Otročku (ne vem koliko je star) pa lahko vsaj šepetaš, da ga ima očka rad in da pač pančka nekje drugje………..(?) Jaz sem tako naredila že od začetka in postopoma je pač razumela (stara je bila 6 mesecev, ko se je dokončno preselil)

Draga Klavdija!

Samo izkušnja moje sosede…

Mož se je odselil k drugi, ko sta bila otroka stara 2 in 5 let. Naredila je vse, da se je (po 1/2 leta) vrnil domov. Posredovala je celo pri starših ljubice, na vse je pristala. Nekaj let je živela v popolnoma podrejenem položaju.

Danes, po 20 letih, živijo kot srečna družina, dobili so že vnukinjo… Otroka imata starše skupaj, vnukinja stare starše, onadva pa bosta po 50. letu vse bolj rabila drug drugega.

Soseda pravi, da je srečna, ker se je borila. Meni, da se je izplačalo. Bistvo ji pomeni njena družina, ki živi sedaj urejeno življenje skupaj, z vsemi vzponi in padci, kot v povprečni slovenski družini.

Pa še pregovor: “Daleč od oči, daleč od srca”.

Darja

DragI Nives in Darja!

Hvala za besede tolažbe in vzpodbude. Obojega sem v teh trenutkih res potrebna. Res se bom borila kot levinja, čeprav vem, da bo boj težak. Ko sem moža vprašala, če še imamo skupno prihodnost, mi je odgovoril, da ko me ne vidi, da me močno pogreša, ko pa smo skupaj, mu je težko, ker se vedno spomni, kaj mi je naredil. Mislim, da je bila to samo avantura v trenutkih, ko je bil osamljen in ni vedel, kaj počne. Neumno, da ga zagovarjam, po vsem, kar mi je naredil, toda po eni strani ga razumem. Res sama zaradi takega vzroka, pa mogoče še ne vem kakšne osamljenosti ne bi zlezla nekomu drugemu med rjuhe. Močno pa me muči, ker se razen vam na forumu, ne morem zaupati nikomur. Še vedno se tolažim, da se bo kmalu vrnil in da ne bo potrebno nikomur razlagati, kaj je bilo. Konec koncev je to samo najina stvar, ki jo morava razčistiti sama brez kakršnegakoli vmešavanja – razen seveda dobromisleče pomoči ljudi, ki se na to spoznajo in s tem ukvarjajo. Žal mož zaenkrat takšno pomoč odklanja.
Pa lep pozdrav zaenkrat.
Klavdija