Do varanja nikoli ne pride tako, slučajno. Vedno so tu nameni po potešitvi neke potrebe, ki ima lahko realno osnovo, lahko pa je čisto fiktivna in zraste v prevarantovi glavi.
Moram pa stopiti avtorici v bran, ker sem mnenja, da oseba, ki ne zmore dojeti, da se ti nekdo ne more vedno in vsakič, ko se ti zahoče 100% posvetiti, pač ni zrela oseba. Taka nezrela oseba bo v primerih, ko se bo počutila zapostavljeno, to dojela kot ne-ljubezen, kot zavračanje pa je resnica lahko zelo daleč od tega. Večina “metuljčkarjev” tako dojame materino ali očetovo skrb za otroke in takrat ne začno razmišljat v smeri izboljšanja stanja v družini, kar lahko dosežejo skozi pogovor, ampak se potegnejo vase in premlevajo o tem, kako jih partner/partnerka zapostavlja.
Potem si na najbolj egoistične način možen vzamejo čas za to, da najdejo nekoga, pri katerem dobijo občutek, da so sprejeti, oboževani, čeprav je to le za nekaj ur na teden. Ne zmorejo pa dojeti, da se jim to isto dogaja tudi doma v družini po tem, ko so otroci popedenani in ima partner/partnerka čas tudi zanj/zanjo.
Po ločitvi in vključitvi v “novo družino” pride do bridkega spoznanja, da v bistvu ni nič drugače kot je bilo prej, v prejšnji družini. Eni to dojamejo in se nato oklenejo nove družine, drugi pa čez nekaj časa spet “lovijo metuljčke”.
Ljudje ne odrastejo sami od sebe. To dosežejo skozi serijo storjenih napak, analize le-teh in premisleka o možnostih drugačnega, boljšega ravnanja. Eni potrebujejo za katarzo in učenje lastne napake, drugi se znajo pri sebi predelati napake drugih. Tisti redki, ki pa z gotovostjo vedo kaj bi od življenja radi pa v meandre življenja take vrste niti ne vstopijo. Tisti zgradijo mostove čez okljuke, a brez jasno določenih ciljev to ni mogoče.
[/quote]

To se vse strinjam, ampak 10 minut na dan lahko vzame vsak za svojega partnerja. Sploh če vidišš da te pogreša. Kdor išče izgovore v otrocih si partnerja ne zasluži. Pač vsak zrel moški razume, da pač ne more biti tako kot je bilo, ko pride otrok. Ampak nihče pa ni tako neumen, da bo to stanje prenašal večno. In če žena tega ni sposobna, potem lahko predvidi kaj se bo zgodilo. Ponudbe in povpraševanja je več kot dovolj.

Hm, glede treh otrok. Poznam nekaj zelo angažiranih očetov, ki so zelo nasprotovali še drugemu, tretjemu itd. otroku, ker so se prekleto dobro zavedali, kaj to pomeni in da imeti otroka ni samo prijeten hobi za takrat, ko imaš ravno 15 minut časa. In obratno, kar nekaj fičfiričev ima kupe otrok, ampak zanje 90-procentno skrbijo ženske. Tako da ta želja ni pokazatelj ničesar.

Kar se tiče desetih minut, je pa verjetno res. Ampak če se imaš rad, to absolutno sploh ni problem. Partnerja, ki se imata rada, se smehljata drug drugemu, se poljubita, pobožata, se pogovarjata … za to ne rabiš ekstra časa, marsikaj lahko pokažeš mimogrede. In potem je tudi ostalo mnogo lažje. Če sta odtujena, pa morata vnesti pozornost na urnik, da, kot obveznost.

BTDT je odlično povedal. V bistvu ti partner takrat, ko ima čas in je vse ostalo postorjeno, nameni enako časa in pozornosti kot ljubimec/ljubimka. Samo cepetat ne smeš. To je pa potem tista zrelost, ki je eni nikoli ne dosežejo.
[/quote]

Ni čist tako kot ti praviš. Pač 3 otroci so velik zalogaj, pa služba pa to in nekak se sploh ne vidiš veliko. Vem kako je bilo pri nama z mojo sedaj že pokojno ženo. Je bil otrok bolan, je imel kar nekaj problemov, sem ji pomagal po najboljših močeh. Zjutraj sem jaz prevzemal otroka, da je lahko spala. Dejansko sva drug drugemu namenila bolj malo časa. In nam nikoli pozabil ko pride po dveh dneh sms, kdaj greš jutri v službo, bom vstala in ti bom skuhala kavo, dolgo se žže nisva pogovarjala v tišini. KO dobiš tak sms si srečen še cel mesec. In je vstala, tistih 10 minut je bilo kot da bi se cel dan pogovarjala. In veliko je pomenilo. Vidim pri bratu. Sta imela hude probleme ko je prišel drugi otrok. Je prišla snaha do mene in mi vse povedala. Poznam tamalga kot svoj žep. Sem ji samo rekel, saj veš kateri trenutki so vajini, veš kaj zjutraj ima najraje. Pa kdaj ga pozdravi ko pride iz službe. In res, v enem tednu kot da ne bi bila ista človeka. Razumemo moški, da ootrok zadeve spremeni. Ampak vseeno malce občutka do moža, partnerja pa vseeno lahko obdržite. Čisto malo, ne rabimo veliko.

To se vse strinjam, ampak 10 minut na dan lahko vzame vsak za svojega partnerja. Sploh če vidišš da te pogreša. Kdor išče izgovore v otrocih si partnerja ne zasluži. Pač vsak zrel moški razume, da pač ne more biti tako kot je bilo, ko pride otrok. Ampak nihče pa ni tako neumen, da bo to stanje prenašal večno. In če žena tega ni sposobna, potem lahko predvidi kaj se bo zgodilo. Ponudbe in povpraševanja je več kot dovolj.
[/quote]

Točno tako.
Ampak nedorasli egoistični osebi 10 minut ni dovolj. Tudi ena ura ne.
…in še preveč dobro se zavedajo, da je trg odprt, le na otroke in njihove težave po ločitvi radi pozabijo. 😉

Mojemu mozu je bilo posvecenih vec kot 10 min na dan. Organizirala sem tudi ( sicer res ene triktar na leto) dvodnevne solo pobege… Ob posebmih dneh vecerjice… Tudi s kolegi sva sla ven… Res pa da so punce potrebovsla kar dosti casa. Moja mama pa ni neka super stara mama kar se cuvanja otrok
tice:)). Torej, vedno sem mu govorila, naj zdrzi se malo pa bo lazje… Zdej ze je, samo da ln v svoji evforicni glavi spoladi ko je bil se doma tega splih ni opazil. V bistvu sele zdej posveca cas puncam ko pride ob sobotah ponje.

Ni čist tako kot ti praviš. Pač 3 otroci so velik zalogaj, pa služba pa to in nekak se sploh ne vidiš veliko. Vem kako je bilo pri nama z mojo sedaj že pokojno ženo. Je bil otrok bolan, je imel kar nekaj problemov, sem ji pomagal po najboljših močeh. Zjutraj sem jaz prevzemal otroka, da je lahko spala. Dejansko sva drug drugemu namenila bolj malo časa. In nam nikoli pozabil ko pride po dveh dneh sms, kdaj greš jutri v službo, bom vstala in ti bom skuhala kavo, dolgo se žže nisva pogovarjala v tišini. KO dobiš tak sms si srečen še cel mesec. In je vstala, tistih 10 minut je bilo kot da bi se cel dan pogovarjala. In veliko je pomenilo. Vidim pri bratu. Sta imela hude probleme ko je prišel drugi otrok. Je prišla snaha do mene in mi vse povedala. Poznam tamalga kot svoj žep. Sem ji samo rekel, saj veš kateri trenutki so vajini, veš kaj zjutraj ima najraje. Pa kdaj ga pozdravi ko pride iz službe. In res, v enem tednu kot da ne bi bila ista človeka. Razumemo moški, da ootrok zadeve spremeni. Ampak vseeno malce občutka do moža, partnerja pa vseeno lahko obdržite. Čisto malo, ne rabimo veliko.
[/quote]

ti skrb za svoje lastne otroke smatraš zgolj kot pomoč ženi? Ravno to je bistvo problema.
Ko si moški zamislijo familijo s tremi otroci, delo z njimi je pa v celoti ženska domena in potem se logično smatrajo za prikrajšane. Razen če žena a priori ne da absolutne prednosti enemu otroku – možu, vse drugo pa je povsem postranskega pomena.

To kar pišeš je tipično za “attention junkie” tip človeka. Ko se zaradi malenkosti in reale življenja začne dolgočasiti, zanj napoči čas iskanja nečesa novega. Zmeda v glavi, manjko moralnih vrednot in bolestna želja po izstopanju v družbi pa jih požene v vedno nove avanture. Poprečen, zdravo razmišljujoč moški, se v takem primeru loti kakega športa ali hobija, če pa manjka moralnih vrednot in spoštovanja do partnerke pa bo najprej iskal novo občudovalko.
Mislim, da ti bo bolje brez njega, vsaj na čustvenem nivoju, ker bo manj pretresov.

Vidim ogromno kontrole, načrtovanja. Ne vidim spontanosti. To pa je začutil. Sploh pa ti ne verjamem, čisto po pravici.

Verjameš ali ne… Jaz vem, da je bilo tako. In to ve tudi moj bivši… Pred 14 dnevi mi je po telefonu v jezi rekel, da sedaj se bo pa res ločil, sedaj pa res.. Jaz na papirje v bistvu čakam že pol leta… Rekel mi je, da je vrgel prstan v travo… sedaj ga ima spet na roki. Jaz tega preprosto ne razumem… Razume kdo od vas???? Ko pa pride po punce domov, pa je totalno vzvišen, nedostopen, kot da ga ne briga popolnoma nič… Ko pa so punce kdaj pri njem v lj, pa mi po sms – su pošilja njihove fotke?? Ne razumem!!!!

Bivši ima precejšnje težave z odnosom do tebe. Morda sem motim, toda mislim, da boš odgovore našla tule: Vaš link

uf…tu si me pa malo izgubila…bi se skorajda raje postavila na njegovo stran…
In se imaš za žrtev? Zakaj? Ker imata 3 otroke? Sem 100%, da mu pri skrbi za otroke nisi pustila blizu in da si ena tistih, ki raje vse naredi sama, ker drugi itak ne znajo, pol pa si vsem jokala, kako si za vse sama…
Sam je prosil za tvojo pozornost , pa si se raje oklepala otrok in se smilila sama sebi…
Sami izgovori…nimam 3 otroke imam pa 2…Vedno, ampak vedno sva si vzela vsaj 1x na teden čas za naju…pa čeprav za 3 ure. In čeprav sem tiste 3 ure v mislih imela samo otroke, sem rada bila z njim sama…
Kaj ti sedaj pomaga, da si igrala popolno mamo in popolno gospodinjo?
Ostala si sama…tako kot si očitno želela. V čem je torej sploh problem?
Otrok nikoli ne sme biti razlig, da je partner na stranskem tiru…

Pozdrav, no ene tri ure na teden sem tudi jaz imela čas za svojega moža. To pomeni po tisto uro in pol na večer… Ker otrok enostavno nisva imala kam dat… če to pomeni, da si sam s partnerjem. In ne nisem popolna mama, niti popolna gospodinja. Sem pa dala vse od sebe, da sem poleg svoje službe, treh malih otrok furala še gospodinjstvo in šolske obveznosti hčera. Ne poznate me. Tisti, ki pa me, da me vedno, ko izpostavim dejstvo, da sem se mogoče malo premalo posvečala možu to zanikajo. Večerje, svečke, romantika, lepo perilo… vse to je bilo zajeto v moj zakon. On pač enostavno ni znal fural vloge očeta… Z mano je bil dober, pozoren… le do otrok…. brezbrižen. Kar ne pomeni, da jih nima rad… samo ni pokazal nobene energije ne do njih ne do najinega doma. On bi rad samo užival. No na prvem mestu pa je seveda njegova kariera. Tu smo bili pa vsi na stranskem tiru.

V svojem še ne tako dolgem življenju sem glede zvez dojela eno stvar. To je ta, da za uspešno zvezo mora kot prvo biti moški 10x bolj nor na žensko, kot ona nanj. V premnogih zgodbah se mi je to tudi potrdilo. Ženske, ki so pripravljene za dedca narediti VSE in plazijo za njim, podpirajo 4 vogale pri hiši, gledajo, da mu v vsem ustrežejo ter popedenajo,… no, te ženske na koncu takratko potegnejo. Kot avtorica.
Sama dolgoročno srečnih parov poznam zelo malo, ampak vsem je skupno to, da je on bolj “nor” nanjo, kot ona nanj. Če je kje obratno, se prej ali slej vse skupaj zalomi in gre v franže.

Hehe… jaz imam nasprotno izkušnjo. Kaj pa če bi začeli s prijateljstvom? Najprej to potem pa vse ostalo? A to je pa pretežko?

Tako očitno kot on hrepeni po pozornosti že težko. Nekdo, ki je noro zaljubljen v novo, bi se že zdavnaj ločil. Tudi ne bi ti govoril, da je prstan vrgel v travo. To samo nakazuje da te hoče prizadeti, da ga boš vsaj enkrat v življenju slišala. Pa ga ne, prepričana v svoj prav. Potem pa bodi. Če bi se res toliko posvečala njemu, kot govoriš, močno dvomim, da bi šel. Zelo močno, ampak ti si itak prepričana da si vse storila prav, zato ne razumem kaj sedaj hočeš. Ja boga si, šel je od tebe. Al kaj bi rada. Če iz njegovega obnašanja, ne opaziš krik po pozornosti, potem ti pa več nič ne more pomagati. Zakaj ti pošilja slike hčerk? ja najbrž je končno v življenju lahko sam z njima. Ti si ga že proglasila za slabega očeta, da se za nič ni brigal itd. Ampak slab oče, bi plačeval preživnino pa stikov ne bi imel. Zakaj je tak ko se vidita. Ja zato, ker ve, da če popusti bo prišel nazaj. Varanja in neodločnosti mu pač ne morem odpustiti. Ampak tako očitno kot on išče tvojo pozornost pa že težko. Najbrž ni bil nič vreden, polno očitkov, žaljivk itd. Ne pričakujem da boš sploh priznala vse to. Si pač ena izmed tistih, ki vedno naredi vse prav. Ampak nekdo, ki se loči, zato ker pač več ne gre, se 100% ne obnaša tako kot tvoj.

Morda res… ampak po tistem, kar sem prebral do sedaj sklepam, da gre bolj za bolestno iskanje pozornosti. Zakaj pa odrasel človek išče pozornost na enak način kot otrok, bi pa verjetno kdo od kliničnih psihologov ali kak psihiater znal pojasniti.

Anomalije znotraj sporočenega:
1. tožbo za ločitev lahko vložita oba partnerja, ni potrebno “čakati” enega, da bo to storil namesto vas, kot da gre za tisto ameriško igro “CHICKEN” z avtomobili, kjer na cesti, drug proti drugemu z vso hitrostjo zapeljeta voznika, kdor prvi skrene s poti – se umakne, je “chicken”. Alternativno vozita proti prepadu, tisti, ki se prej ustavi, je “chicken”.
Najstniška potencialno smrtno nevarna “igra”.. Kakšno in kako “odraslo” igro igrata vidva?
Očitno oba nedozorela, glede na to, da nima ne eden, ne drugi dovolj “jajc”, da bi vložil tožbo za razvezo zakonske skupnosti.

2. Partnerstvo, brez skupnega časa, bo prej ali slej razjedel čas. Tako kot morje najeda obalo.
Zdaj ali imaš dovolj “rezerve” iz skupnih časov ter si sposoben malce potrpeti, počakati. Veliko bolje je, če si partnerja najdeta način, tako čas in prostor, da si namenita čas drug drugemu. To ni iti ven s prijatelji, ker to ni skupni čas.
To ni praznovanje rojstnih dni z otroci, dopusti z otroci.. ker to ni skupni čas.

Pametni pari si vsaj enkrat mesečno najdejo čas za vsaj enodneven “dopust” od družine in se posvetijo drug drugemu. Skupni daljši izlet.

Pomagajo že skupni sprehodi, kjer otroke pustiš doma.. ker 20min bodo pa že preživeli.

Pozornost in bližino si lahko izmenjuješ tudi preko SMSov, mailov, pisemc ali kratkih Post-it sporočil na hladilniku.
Za pozornost in bližino je vedno moč najti čas in prostor: zvečer, ko otroci spijo.. zjutraj, ko so v šoli in vrtcu. Vzameš dopust, greš malce kasneje v službo..

Kjer je volja, je način.

Preslikavati nek kvaliteten povezan odnos v prihodnost, je podobno kot komunizem, ki je s “petletkami” obljubljal velike spremembe na boljše, praktično raj.
Cerkev je vsaj dovolj “brihtna”, da obljublja raj šele po smrti. In če svojemu partnerju obljubljaš “petletke”.. bo odnesel šila in kopita.. in če mu obljubljaš raj šele po smrti.. bo enako odpeketal.

3. Človek, ki drugemu človeku (končno) nameni malce bližine, tako čustvene, kot telesne; je takoj “dvomljivega slovesa”?
Ker zakonski jarem so vendarle otroci, (po)trpljenje.. in ne nekakšna nebodiga treba seksualnost. Ponos in namen življenja je vendarle družina in ne neki brezvezni hormoni, kot so oksitocin, dopamin, nor-adrenalin, seratonin ipd.
Človek je čustvena žival. Potrebuje zrak in prostor ter osnove: hrano in pijačo; da bi peživel. Čustva pa so hrana za dušo (kemično gledano so to hormoni sreče, povezanosti, lojalnosti, ljubezni – našteti višje).

Otroci kot izgovor – ščit pred odnosom. V primerih, ko partnerja tvorita nezadovoljiv odnos v svoji zakonski skupnosti (le ta tega, po nekem čudežu ne tvori sama od sebe, kot je večina prepričanih, ko se odpravljajo v pročno dvorano), se običajno matere kot nadomestek navežejo na otroke. Pretirano.
V primeru, da so to sinovi ali sin.. to še posebej kvarno vpliva na otroka.. in psiho bodočega “odraslega” človeka, a to je druga tema, ki sta jo že Košiček in Rugelj z “mamini sinčki” in Ojdipovimi kompleksi.. kompenzacija za osnovni neobstoječi odnos.

Podbono moški dokaj tipično iz odnosa “pobegne”.. alkohol, deloholizem, šport, ljubice. Lakoto poteši drugje.. pač na način, ki ga je sposoben.

ZAKLJUČEK
Glede na to, da si ne drznete niti pomisliti na ločitev, bo tako, kot so vam že zapisali, to “nedoločeno” stanje razvlečeno do maksimuma.. in če se bo mož privlekel nazaj, se ga bo sprejelo nazaj v ta ne-odnos.. kjer bo potrebno vedno nekaj “Čakati”.. na otroke, na študij “otrok”, na bolj mirno obdobje v službi, na penzijo, na xy..
Tako, da bo za moža najbolje, da čimprej ponovi svoj escape-izem.. saj mu je dovoljeno.

Osnovnega problema vajinega odnosa se pa nihče ne bo lotil. Zakonska terapija je itak nepotrebna, saj bomo ostali skupaj zavoljo otrok.. poplačani bomo pa v onostranstvu, kjer smo pa itak za vekome veke poročeni z enim in istim.. bomo že takrat se pomenili, kaj je bilo tole vse skupaj za časa življenja.