Pozdravljeni, vesela bom vaših mnenj, saj sem bila priča dogodku,ki me je globoko pretresel. V preteklem tednu smo dopustovali na slovenski obali in glej ga zlomka, cel teden srečevali neko slovensko družino. Največ pozornosti so pritegnili v hotelski obedovalnici, kjer smo verjetno pol jedilnice ter tudi številčen del zaposlenih obnemeli, ko smo poslušali “izpade”,da se milo izrazim, očeta te družine. Znašal se je pretežno nad sinom, okrog desetletnim dečkom, medtem ko je mati mirno obedovala, starejša hči pa tudi ni delovala, da sodeluje v pogovorih. Sinu je z grozečim tonom da nam je ledenela kri po žilah,grozil: kaj naj je,kako naj je, da je z njim vse narobe, da se samo pritožuje, vrh je dosegel, ko je skorajda že vpil: “meso v lape ti rečem!!!” Otrok namreč ni zmogel pojesti porcije,ki mi jo je določil. To je le nekaj primerov. Otrok se mi je v dno srca zasmilil, ko je s solznimi očmi počakal, da je oče odšel po hrano in mamo prosil, če lahko dobi samo eno jajčko,ker ne more dveh. Ker se je očeta tako bal, da se to ne da opisat. Ob tem se vprašam in vprašam tudi vas za mnenja. Ja, vem, brigam naj se zase in svojo družino. Toda: a smo kot družba tako apatični, da ko vidimo psihično nasilje, ne zmoremo storiti nič? Priznam, dogodki so me šokirali, ohromili v dotičnem trenutku. Miru mi pa ne da. Hvaležna za vaša mnenja, Monstera.

Ja, ljudje so tako apatični, ker ne morejo nič narediti, ali pa huje – si dajo duška na tebi, ker vedo, da si naučen, da se ne smeš in ne moreš braniti. Sama sem iz takšne družine, večina je za zaprtimi vrati, tako, da tudi, če kaj komu rečeš si lažnivka ali pa se zmišljuješ ali napihuješ ali pa “ubogega očka skrbi zate – bodi hvaležna”. Da ne omenim kako hudo je, ko ti brez “razloga” vse samo od sebe dopoveduje kako si ti kriv, ti problem, ti razvajenec, ti priviligiran, na račun takšnih in drugačnih blodenj ta starih, ki jih vsi jemljejo za sveto resnico.

To kar si videla – dam roko v ogenj, da ni niti vrh ledene gore kar doživljata otroka doma za zaprtimi vrati. Ta stara pa je tudi verjetno istega kova, ker bi otroke spravila na varno, v šoli pa vse učiteljice verjamemo staršem, če se najde kakšena dobra vila med njimi pa poskrbita, da hitro utihne. Dokler ni modric in hospitalizacije, je beseda “razvajenega, domišljavega” otroka (če sploh upata ali znata opisati) napram besedi dveh “dobrih, skrbnih staršev”. Pa še to se najdejo posamezniki, ki bodo noreli “mama je ena sama, otrok potrebuje družino, vsi delamo napake”.

Če bi posnela video na telefon, ne vem če bi kaj pomagalo, ker bi takoj vse postalo “samo enkrat, prvič, problematična sta, ne veste kako je, nimate pravice snemati, ne bova več itd.” Pa še tona kvazi-dokazov povrh. In sem tako pesimistična, da dvomim, da bi kdo lahko ali kdo hotel pomagati otrokom.

Imam 3 desetletja takšnih blodenj od ta starih. Nikoli se ne neha in vedno so njune blodnje smatrane za sveto resnico. Uboga otroka. Preganjana bosta vsepovsod do svoje smrti (šola, sosedska, znanci, preostala družina, služba), ker tudi kot se ta stara dva gresta v pekel cvreti bo na veke v veke vse okoli njiju imelo te umazane izrojene blodnje za resnico.

Upam, da se ta dva otroka uspeta rešiti. In vem, da se bedasto sliši – ampak hvala

Ja, smo apaticni. Tudi zaradi takih, kot ste vi, ki NISTE odreagirali, se to dogaja. Gledali ste tistega ubogega fantka, ki se, po vasih besedah, boji oceta bolj kot hudic kriza, in vi ste bili ohromljeni? Upam, da ste za vsaj delcek sekunde ujeli fantkov pogled. Pogled zalosti in razocaranja ob NEPOMOCI okolice… In da si ga ne boste do smrti zbrisali iz spomina…
Sej se mi kr bruha… In potem to se tukaj obelodanite… Ste pricakovali oskarja za stransko vlogo??
Mah, sej boljse, da neham…

smo kot družba tako apatični, da ko vidimo psihično nasilje, ne zmoremo storiti nič?

ti očitno si.

Tudi sama imam dilemo kako in kaj. Nasproti našega stanovanja v bloku preko potke je romska družina, mislim da 3 otroci med 3 in 6 let. Vsakih toliko je živalsko dretje, otroci kričijo in jočejo, starši se derejo, ampak nič ne razumem, nekaj ropota. Enkrat sem klicala policijo in preden so prišli je že bila tišina in baje so se otroci med sabo kregali in so jih starši poskušali umiriti.

Tudi na dvorišču so precej živahni skupaj z ostalimi in prisotni pri vsaki neumnosti.

Ne vem kaj naj. Ker ko je dan tega kričanja, razbijanja, je noro. Niti ne znam opisati, kar zvije me v želodcu. Zvoniti si pa ne upam iti.

Ne samo enkrat amapk velikokrat sem to že doživel… Karikiram po hotelih tudi sam veliko potujem in obiskujem različne hotele in prostore kamor zahajajo družine iz vsega sveta… Kakšen pa je odrast družbe v danem trenutku pa je različen od same prirojene kulture. Problem je samo to da v družbi ni več nobenih moralnih načel in predvsem v veliki meri manjka družbenih vrednot. Nisi ti kriva da nisi pristopila saj tako kot je eden že odzgoraj podal svoje mnenje da tudi če bi posnela nebi bilo ni bolje ali stopila k njim pa jim kar koli rekla. Enkrat sem samo to naredil in nikoli več saj se tudi sebe rad imam in žal ni pomoči druge kot da jih posnameš in jih predaš predstojnim organom kot anonimnež… Če opaziš nevem pri sosedih ali v svoji vasi in točno veš kdo je kdo ali pa tudi če ne poznaš pa boš veliko lažje izvedela kaj več o njih kot pa nevem nekej sklepam na dopustu v tuji državi… Kjr vidiš nekoga tisti teden ali 14 dni in potem ziher ne več ali pa mogoče še kdaj pa sploh neboš vedela da ste se srečali saj boš pozabila njihov obraz razen če bodo tudi v tistem danem trenutku delali nevem kakšno sceno… Žalostno je samo to da lahko trdim kalup katerega vidijo pri starših torej ta otrok, ki je bil omenjen v tej objavi bo prenesel potem tudi na svoje lastne otroke ali se bo obnašal kot oče ali pa popolnoma šel v drugo skrajnost, ki pa je tudi zelo pogosta in to v to skrajnost da bodo otroci tako razvajeni in neobogljivi, da jh jim bo sramota v javnost peljat saj jim nič nebodo upali rečt (starši) ker se jim bo pokazal pred očmi tisto kar so oni doživljali… Poznam ravno takšen primer kater se je ravno slično odvijal in ko je ta oktrk postal starš pa ravno vse nasprotno in sedaj je njen otrok v poboljševalnici… Probelm je, da vrjetno z njegovim očetmo so satrši popolnoma enako ravnali in sedaj on enako ravna s svojimi otroki ali pa še huje, saj vsi mislijo da vsak zna vzgajat svoje otroke v bistvu bi pa ravno on mogel se it ali pa prebrat vsaj kakšno knjigo o vzgoji in kaj počne narobe… Ampak dokler mu ne bo nekdo iz lastne familije ogledalo nastavil ali pristojne službe ne bo spremenil ničesar saj on misli da to kar dela da je vredu… Ljudje več ne beremo ničesar drugega kot pa lažnih novic na 24 ur črna kronika in covid 19 itd. novic ki se širijo preko družbenih omrežji in dejansko se neznamo nii pogovarjat več iz uči v oči z nekom in kako naj potem tak starš je ogledalo vzgoje… prosim vas nič se nebo spremenilo samo slabše bo… in še en otrok ki bo za.eb.an do konca svojega življenja eden izmed mnogih upam da ko bo sam starš da si bo vzel čsa prebral kakšno knjigo in poskusil pokupčkat in ne tlačit zadev ki jih je doživel… Tako da ja ne se obremenjevat veliko je tega sedaj v naši druži bi lahko rekel že vsak drugi če ne že kaj več… Ali ta skrajnost ali tista druga ki sem jo zgoraj opisal in tako bo ostalo tisti pa ki to vidimo in doživimo si lahko potem takšnem postavimo zase eno ogledalo in se vprašamo ali smo mi enaki kot oni da le navidezno zgledamo kot neka popolna družina ali dejansko znamo vzgajat otroke tako kot je potrebno in upamo da bodo tudi naši otroci se zgledovali po nas…

Dokler ne bo mdric ne bodo ničesar ukrenili pristojni organi ali policija…

Zelo bi bila vesela in verjetno še marsikdo, če bi psihoterapevti svetovali kako postopati v takšnih primerih – da se nasilnih (ali potencialno nasilnih) staršev ne izziva, otroka zaščiti ter sebe ne ogroža (tako fizično, psihično in zakonsko).
Pač iz mojih izkušenj je tako, da nasilnež ne odneha, in samo stopnjuje – sam po sebi in ob “izzivanju”, in še ob družbenih spodbudah npr. Koncept permisivne vzgoje, stroge discipline, “včasih se je otroka zmlatilo – tako je prav” … potem pa se pretepenega prestrašenega otroka še nadalje ustrahuje, da je nečesa kriv in si zaslužil nasilje – tudi če je delal domačo nalogo in očka motil pri popivanju s praskanjem svinčnika.