Pozdravljeni,

ker sem preobčutljiva za strah, žalost in sram me zanima kaj se je izkazalo za najbolj učinkovito sredstvo za boj proti tem motečim čustvom za vsakega posebej in za vse skupaj.

Prosila bi še za čustvo jeza, če me kdaj slučajno napade.

Hvala za odgovor!

Pozdravljeni,

proti čustvom se vam ni treba bojevati. So pomembna pri predelavi dogodkov in nam tudi popestrijo življenje. Dobro je, da čustev ne zatiramo in potlačujemo, saj se lahko potem naša psiha na to odzove z raznimi simptomi (npr. depresija, anksioznost, panični napadi, psihosomatika ipd.). Če želite čustva bolj obvladati obstajajo različne tehnike sproščanja, vedenjsko-kognitivna terapija in podobne tehnike, kjer se naučite obvladovanja odzivov. Obstajajo tudi različne vrst psihoterapij, kjer lahko raziskujete vzroke za pretirano čustvovanje, tesnobne občutke ipd. Ni najboljšega učinkovitega sredstva za takšno razreševanje, obstajajo pa različne poti. Želite kaj več povedat o svojih čustvih in s čim so povezana?

S prijaznimi pozdravi,

Pozdravljeni,

Sem v zrelih letih.Dobro mi gre.Imam pa vprašanje,ki si ga ne morem nikakor dešifrirati.Namreč,pretirano me vrže iz tira trpljenje živali.
Pojasnim: sodelavka je kupila hišo.Ob razlagi zakaj je okno do živega razkraspano in zavesila “scefrana”,sem dobial pojasnilo da so ob smrti lastnice pomotoma v kuhinji zeklenili domačo mačko…ta sirota je krempala in želela ven,svetloba na oknu je bila a nihče je ni slišal…dokler ni umrla.Našli so jo ob prodaji hiše:(.. Dva dni se pretirano vživljam,v dogodek kako je sirota trpela.

Pred časom me je strašno razžalostil film od Richarda Gerea – Hačiko pes..

Sama sebe nikakor ne morem potolažiti.Kaj se to dogaja z menoj? Sem čustveno ne vem..kako bi to poimenovali? Zakaj se toliko sikiram o tem? Ne znam “ven”.Je to nestabilnost,kaj za Boga milega to je’ ? Nisem poznala maček,ne ljudi in ne nič.A jaz “vidim”kako je mače umrlo od lakote..zaprto samo v hiši.

HVALA vam lepa za pojasnilo.

Pozdravljeni,

menda smo ljudje v 80% našega delovanja vplivani iz nezavednega. Torej vsebin, ki ne izhajajo iz naše zavesti. Zato se nam tudi velikokrat dogaja, da ne znamo obrazložiti zakaj se počutimo kot se. Ključ do razrešitve in izboljšanja počutja pa se skriva v raziskovanju našega nezavednega.

Ker je nezavedno naša slepa pega to težko raziskujemo sami in zato potrebujemo strokovno pomoč – npr. psihoanalitičarko/psihoanalitika. Možnih odgovorov na vaša vprašanja je več, pravi pa je tisti, ki se skriva prav v vas. Na vas vplivajo življenjske izkušnje, ki se jih lahko spomnite ali pa delujejo iz ozadja – nezavednega. Vam pride kaj na misel, ko pomislite na trpljenje, zapuščenost?

S prijaznimi pozdravi,

hm.
hmm..
Prav iskrena hvala za pojasnilo!! Sem vsak dan “pošpicljala” če ste “tu”:)

in ja..nezavedno res ne vem,a zavedno pa razumem..
Kot dojenčica sem bila zapuščena od mame..Ne poznam je še danes.

Ampaak.Nisem je nikoli pogrešala,ker ni obstajala..ni me nihče nikamor “zaprl:) .V življenju nisem nikoli imela omejitev od očeta,ki me je preživljal.Tudi v najstniški dobi sem bila prosta…fraj…ni mi bilo hudega.Tako da ne vem če moje čustvovanje izvira iz teh vzorcev?

Povprašali ste me kaj ob teh dogodkih,ki mi jemljejo energijo – čutim?

Preveč začutim psihično grozo teh živali,ki ne morejo povedati,zaupiti,se sami rešiti.Bom grobo dejala,da tega ne začutim pri ljudeh..definitivno ne v takšni obliki..z osebno razlago “da bo že nekako..”,Torej zaboli me trpljenje nemočega bitja,ki ne zmore brez pomoči človeka.A njega ni nikjer..

Se spomnim po omenjenem filmu Hachiko ,sem prebrala od Poncije do Pilata da bi našla nekje podatek,da pes le ni v življenju trpel:) (sem zdaj izven omenjene teme,zgolj za razširitev razlage)

Imam doma prinašalca.Ne želim razmišljati o procesu življenja,ki je seveda neizbežen.
Moram spremeniti razmišljanje in sprejeti stvari,ki jih ne morem spremeniti.To meni vse “štima” a kaj ko…;(

Lepa hvala..

Pozdravljeni,

ljudje smo v veliki meri nezavedna bitja in ozaveščanje naših vsebin nas dela bolj bolj svobodne od naših impulzov, ki izhajajo iz nezavednega. Včasih je težko vedeti od kod izhajajo naši vzorci. Ravno zato je psihoterapija odličen način, da se lahko bolje spoznamo in delujemo bolj ozaveščeno, manj nevrotično.

S prijaznimi pozdravi,

Zdravo g.psihiater Miha

Nazadnje sem vam tukaj pisala pred 7 leti.Takrat ste mi svetovali,upam da ste se tu.

Moj dragi zlati prinasalec je po 15 ljubecih letih odsel.V mojem objemu na rokah.

Meni je pa za umreti.Grozno me boli,tako je hudo,tako je hudo.Umiral je od starosti,nic vec ni jedel ,na zadnjih nogah ni mogel,bolelo ga je,uglavnem od poletja je bil ubogi in smo ga morali odpeljati veterinarju na vecni pocitek.

Jaz sem seveda zopet razvila pregloboka custva,ne pomaga nobena tolazba.Mirno je zaspal.Jaz pa imam v glavi njegov zadnji dotik..vdih..toploto..Trpim.

Pozdravljeni!

Sem še vedno tu! Ste mi pisali tudi  na elektronsko pošto, vam tudi za tisto odgovarjam tu.

Seveda, zelo vam je naporno. Nedolgo nazaj ste izgubili psička, ki vam je ogromno pomenil. Naravno je, da so izgube težke, še posebej, ko ste se tako globoko navezali. Se s kom lahko o tem pogovarjate? Tudi na takšen način predelujemo našo bolečino.

V elektronskem sporočilu me tudi sprašujete o psihoanalizi in nezavednem. Naše zgodnje izkušnje, še posebej s starši ali skrbniki, nas močno oblikujejo. Seveda pa te dogodki niso v polnosti dostopni naši zavesti. Podzavest v veliki meri vpliva na naše počutje, čustvovanje in tudi telo. Tudi v primeru nerazrešenih konfliktov ali travm. Verjetno ste skozi izgubo kužka prišli v stik s kakšno svojo staro rano in tudi zato močneje boli. Kljub trpljenju pa so takšni trenutki tudi priložnost za predelavo, saj se spustimo v izvorno bolečino. V takšnih trenutkih je še bolj smiselno, da si poiščete strokovno psihoterapevtsko pomoč, saj vas psihoterapevt lahko usmerja  pri čustveni predelavi.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Prav lepa hvala g.Miha

Sem vesela da sem vas “nasla” po tolikih letih;)

Skratka,minil je 1 teden od odhoda mojega ljubega prinasalca:(

Sem bolje,jokala sem 5 dni skupaj..ponoci ne spala.Tudi v sluzbi.Enostavno nisem bila prisebna in mocna.Moz me postavlja na realna tla ” zdej pa dost” tako da..moram,moram..Sem koristila online meditacijo in pogovor z svetovalko ob izgubi.Mi je bilo lazje.

Se pa svojih custev zdej zelo bojim.Kam pa to pelje,saj imam odrasle otroke,moza, in 3 vnuke in 52 let? To moje stanje je alarmantno..

Torej,morda bi vas zelela v prihodnje kontaktirati na vas el.naslov glede psihoterapije oz.ce gre preko Zoom-a,tel..

Ostalo in kaj vec pa tam..

Hvala za vas cas in neprecenljive nasvete skozi leta.

J.

J, pozdravljeni!

Prosim, sem zato tukaj. Fajn, da ste bolje. Kljub temu, da se večkrat kot ne ljudje težkih čustev izogibamo, so ta izjemno pomembna za naše duševno zdravje. Seveda pa pri predelavi včasih potrebujemo tudi pomoč. To je naravno.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj