Pozdravljeni.

kot zelo mlado dekle sem imela zelo burno preteklost, imela sem veliko fantov, bilo me je povsod veliko, vsi so me poznali. Potem sem se umirila, ustalila, dobila sem moskega s katerim sem si ustvarila dom, nacrtujeva tudi druzino. Sedaj po 10 letih od tega burnega obdobja, me preteklost se vedno lovi- ljudje govorijo o meni, govorijo mojemu fantu o mojih preteklih zvezah, kaksna sem bila, in tako dalje.
Jaz sem od takrat popolnoma drugacna oseba z drugacnimi vrednotami, sramujem se preteklih dejanj, bojim se, da najbrz, ce take stvari pridejo do mojega fanta, je obrekovanja v resnici 20krat toliko, bojim se, da me bo to spremljalo in kvarilo moj ugled. Ne vem, kako naj se s tem soocim, bojim se, da se razve v sirso okolico in se potem prenese na moje otroke, mojo sluzbo, skratka, sram me je, ne identificiram se s tisto osebo, ki sem bila in nocem, da to vpliva na mene ali na mojo partnersko zvezo.. rada bi sla naprej z zivljenjem. ali ima kdo podobno izkusnjo? Nasvet?

Težka situacija. Govorice kar potihnile ne bodo (glede na slovensko mentaliteto ukvarjanja najprej z drugimi in ne s sabo). Osebno vidim dve rešitvi. Prva je selitev, selitev toliko daleč in v tako novo okolje, da med ljudmi začneš popolnoma na novo. Slovenija je sicer majhna, a vseeno zadosti velika, da bi to moralo nekako delovati.

Druga je, da svojemu fantu poveš za svojo zgodovino na primeren način in v obvladljivem obsegu. Če je vez med vama dovolj močna, potem je druga opcija po moje boljša od prve. Vseeno pa previdno. Žal živimo v državi, kjer ljudje slabo sprejemajo pretekla dejanja. Srečno in vse dobro.

Nisem tukaj, da bi te obsojal ali grajal. Vsak ima svojo pot in svoje vrednote v življenju. Pretekla dejanja nas pogosto spremljajo kot senca strahu iz naše življenske knjige. Tudi mene. Tudi jaz nisem bil in nisem popoln in velikokrat se sramujem določenih dejanj storjenih v svojem otroštvu. Vedno se tovrstni ljudje zgovarjamo na mladost, ki naj bi bila norost, ki skače čez potok kjer je most… Če bi bil še enkrat mlad bi naredil vse drugače… Pa bi res?

V svoji mladosti sem poznal veliko deklet, ki so bile tako rekoč zelo “žive”, da že ne napišem lokalne radodajke. Pri moških so padle v tisto skupino deklet, ki smo jim govorili “nategni in hitro pobegni”. Tovrstna dekleta niso cenila svojega telesa, svojega ugleda da o družinskem imenu niti ne govorim. Velikokrat se te ženske potem sprašujejo kaj je narobe z njimi in zakaj jih noben moški oziroma njena okolica ne spoštuje, ne ceni? Kako naj te ženske ceni okolica, če še same sebe in svojega telesa ne znajo ceniti.

Nekatere ženske je potem srečala “pamet” in so se nekako umirile. Dejsto pa je, da je bila škoda za njihov ugled že storjena in še danes po 40 letih se jih med lokalnimi moškimi oziroma v lokalni družbi držijo določeni nadimki.

Kaj si mislim o tvojem primeru… Če imaš “jajca” in, če dejansko partnerja res ljubiš potem mu povej vse, ker vsak si želi vedeti resnico in vsak si zasluži vedeti resnico. Vsaka resnica pride prej ko slej na dan. Če bo partner izvedel resnico iz drugih ust bo to še veliko težje za njega in slabše za vajino zvezo.

Kaj bo potem on storil je njegova odločitev. Tvoje skrivanje resnice pa bo odnos le poslabšalo. Sedaj se bodo oglasile feministke in rekle, da se tvojega partnerja tvoja preteklost ne tiče in da kar sii ti imela pred njim so tvoje zadeve.. Pa je res temu tako?… Še ko kupuješ avto hočeš vedeti kaj se je z avtom v preteklosti dogajalo, kdo ga je vozil in koliko kilometrov ima…

Vsi smo samo ljudje. Nihče ni samo dober in nihče ni samo slab. Imamo dobre in manj dobre lastnosti. Prepričana sem pa, da prav nihče ni brez greha! Skoraj vsak lahko izjavi, da je v življenju naredil določene stvari, na katere ni ponosen.

Če punca “rada da” se je hitro prime ime, da je radodajka, ali pa rečejo, da samo še vlak ni šel čeznjo. Če je punca zadržana in sramežljiva, se je hitro prime ime, da je stara, zarjavela devica. Skratka, ljudem nikoli ne ustrežeš. Kakorkoli že, preteklosti se ne da spremeniti. Kar je bilo, je bilo. Popravnega izpita ni. Verjamem, da ko se spominjaš nekaterih dejanj iz preteklosti, ti je nerodno.

Življenjskemu sopotniku obzirno povej, kaj se je s teboj dogajalo v preteklosti. Ni treba iti v podrobnosti, prav pa je, da vsaj okvirno ve in da je s tem seznanjen. Povej pa tudi, naj ne jemlje zares vsega, kar sliši, kar se govori o tebi, ker ljudje pri vsaki stvari še kaj “dodajo”.