Živjo!

star sem 25 let. Po preboleli okužbi EBV se mi že par let dogaja-seveda lahko ni nujno v vzročni povezavi :

občasno slabše počutje, TT ok.37C, utrujenost, apatija in neodpočivajoč spanec, pomanjkanje energije in slabša koncentracija in učenje, kot da bi ti glava lebdela…zadnje tedne pa se mi med hojo dogaja občutek da bom izgubil zavest, omedlel-kot da se bo naslednji trenutek nekaj groznega zgodilo,,,ob tem me mrazi oz. spreletava srh in imam težke noge,strah, razbijanje srca…še posebej če sem bolj neprespan in utrujen…stvar se popravi po ležanju, potem veliko zeham…

vsi kardiološki izvidi, EKG, osn. krvne preiskave so bp. razen pozitivni test nagibne mize za refleksno sinkopo, kjer pa je občutek drugačen…imam pa tudi zvišan cel. bilirubin:30 in malo nizka? IgG na anti EBNA EBV :25E/ml…

ali ima še kdo podobne težave zaradi KSU? skrbi me da ni kaj drugega narobe celo v jetrih oz. še huje možganih?podobno lahko baje izgledajo še panični napadi…

poleg tega me zanima kdo v SLO, Ljubljani lahko izvaja kakršnokoli celostno diagnostiko z analizo krvi, vitaminov mineralov,hormonov, encimov, imunskega sistema, terapijo in obravnavo KSU npr. glede na ameriške smernice,
saj na Infekcijski kliniki ne verjamem, da bi mi kaj konkretno lahko pomagali? kam naj se obrnem ?

in ali ima kdo kake pozitivne izkušnje z jemanjem raznih tablet iz http://www.immunesupport.com ipd. npr? ker se mi zdi da so tiste zadeve precej komercialne narave kot veliko v Ameriki

Najlepša hvala za kako pomoč
Simon

Pozdravljeni!

Občutek izgubljanja zavesti (nekakšen “kratek stik”) sem imela sama pred leti, na začetku bolezni, in potem še lep čas. Ko sem (po štirih letih !) začela uživati Eltroxin (umetni tiroksin), so te težave povsem izginile. Moja izkušnja s ščitnico je bila presenetljiva. Prvo testiranje: povišan TSH, sum na hipotirozo; drugo testiranje: normalen TSH, evtirotična ščitnica, nadaljnje kontrole ščitnice niso potrebne; tretje testiranje: normalen TSH, zdravljenje ni potrebno; četrto testiranje: povišan TSH, latentna hipotiroza; peto testiranje: povišan TSH, pregled pri specialistu tirologu in njegove besede ob pregledu starih izvidov: ” Vi že od vsega začetka bolehate na ščitnici – diagnoza: kronični avtoimuni tiroiditis – hipotiroza.” In moje začudenje: “Saj sem bila v štirih letih kar petkrat testirana, preden sem prišla do te diagnoze … ” Tirolog mi je razložil, da je pri avtoimunem obolenju potrebno ščitnico redno spremljati (!) in da enkratno testiranje hormonov ne zadostuje. Ali ste vi to vedeli?! Jaz vsekakor nisem in marsikdo iz društva tudi ne! Opažam, da ima precej bolnikov s SKU/FM tudi avtoimuno obolenje ščitnice. To je zanimiva ugotovitev. Meni je bilo zdravljenje z Eltroxinom v precejšnje olajšanje. To terapijo prejemam še sedaj in bo trajala doživljenjsko.

Veliko informacij imate, kot lahko sklepam. Gotovo vas bo zanimal povzetek 7. mednarodne konference AACFS (8. – 10. okt. 04), ki ga lahko v kratkem pričakujemo na strani (tukaj: … ). To nikakor ni komercialna spletna stran, saj se na konferenci zberejo raziskovalci in praktiki različnih specialističnih usmeritev, z različnih koncev sveta, ter predstavijo najnovejše raziskave in ugotovitve s področja bolezni SKU/FM. (Tukaj si lahko preberete povzetke mednarodnih konferenc o SKU/FM iz preteklih let: … )

Svetujem vam, da se udeležite sestanka ljubljanske skupine za samopomoč, ki bo 21.10. 04 (več: … ), kjer si boste lahko izmenjali izkušnje z bolniki neposredno, iz oči v oči. Nič zato, če niste včlanjeni v Društvo, nihče vas ne bo odslovil.
Če bi želeli, da napišem širši odgovor o t.i. paničnih motnjah, to lahko storim. Napišite.
Prosim tudi druge bolnike, če lahko prispevate kakšno koristno izkušnjo.

Lepo vas pozdravljam!
Veronika

Ja prosil bi tudi za kako informacijo o paničnih napadih,
ker se mi zadnje tedne dogajajo tudi čudni napadi ponoči ko poskušam zaspati- sem nemiren, spontano na vsake toliko časa doživljam nehotene sunkovite gibe delov telesa kot da me bo vrglo iz postelje ob tem čutim nek grozen naval kot da se mi bo naslednji trenutrek nekaj hudega zgodilo in tudi dihalne mišice mi spontano sprožijo sunkovit vdih.. obliva me tudi neka vročina in srh…zaradi tega ne spim večkrat mesečno…

hvala za pomoč in nasvet

LP

Simon

Pozdravljeni!

Mogoče si bi lahko preverili serumski nivo vitamina B12 in folne kisline. Pomankanje le teh dveh povzroča nepojasnjen strah, tesnobne občutke, nemir in mišične krče kakršne navajate. Če je samo to, lahko rešite z injekcijami Hepavita.Test opravljajo na nuklearni kliniki-poliklinika v Ljubljani.

Lep pozdrav, Metka

To kar opisuješ so po meni panični napadi ali depresija. Sama se borim s tem že kar nekaj časa. Mehke noge pri hoji in občutek, da boš omedlel. Jaz sem jemala nekaj časa antidepresive ampak mi ni ne vemkaj pomagalo pa sem se začela sama boriti proti temu. Vsak dan vem, četudi se mi je vrtelo in sem imela mehke noge. Ponoči je najhuje, ker te vrže iz spanca in se bojiš, da ni kaj hujšega. Meni se je to ponoči umirilo. čez dan pa iamm še težave am pak v bolj mili obliki. Če se čimveč infprmiraš o tej bolezni je lažje živeti s tem. Pa tudi bal se ne boš.

Panično motnjo bi uvrstili med oblike t.i. anksiozne motnje. Anksioznost je t e s n o b a ali splošen strah brez znanega vzroka. (Laično jo opisujemo tudi z izrazi: napetost, “živčnost”, zaskrbljenost …) Anksioznost pogosto zamenjujemo s strahom, vendar se njuni vzroki razlikujejo. Strah je normalna reakcija na dejansko ali grozečo nevarnost. Je torej stanje, pri katerem jasno prepoznamo občutek ogroženosti in ga povežemo z določenim v z r o k o m (nekdo nam grozi, znajdemo se v nevarnosti, napade nas pes … ipd.) Strah pripravi naše telo na boj ali beg, v tem je njegova koristna in varovalna funkcija: poveča aktivnost možganov, pospeši delovanje srca, povzroči boljšo prekrvitev mišic itd.
Včasih pa ta varovalni mehanizem strahu začne delovati narobe in se sproži tudi, kadar ni dejanske nevarnosti. Telo se na “namišljene” nevarnosti odziva na enak način kot na prave nevarnosti. Pripravljeno je na beg ali boj s “sovražnikom”, pravi sovražnik pa se skriva v nas samih. Za tesnobnost (neustrezni strah, anksioznost) so torej značilni podobna napetost in vznemirjenost, tiščanje v prsih, neprijetni občutki… kot pri normalnem strahu, ki pa se ne navezujejo na določen dogodek. Napadi panike so primer, ko telo dela nekaj, kar naj bi sicer počelo, vendar to počne ob napačnem času.

Anksioznih motenj je več vrst in se razlikujejo med seboj po trajanju, jakosti in vzroku, ki jih sproži. Splošna (generalizirana) anksioznost se kaže v tem, da je oseba s to motnjo praktično stalno (!) tesnobna, zaskrbljena ali napeta. Vedno je v pretiranem strahu pred nesrečo ali pa neustrezno zaskrbljena zaradi vsega, kar se ji hudega lahko zgodi (npr. v zvezi z zdravjem, družino, službo …). Oseba se svojih skrbi preprosto ne more znebiti, čeprav se lahko povsem zaveda njihove nesmiselnosti. Ne more se sprostiti niti ponoči, zato ima težave s spanjem, skrbi pa običajno spremljajo tudi številne t e l e s n e težave: glavoboli, potenje, drgetanje, težko dihanje idr.

PANIČNA MOTNJA: Za razliko od oseb z generalizirano anksiozno motnjo pa ljudje s panično motnjo občutijo anksioznost v- n a p a d i h, ki se pojavljajo nenadoma, brez opozorila. Panična motnja je torej stanje, v katerem ima človek ponavljajoče se neprijetne napade strahu ali tesnobe, ki se pojavijo nenadoma in največkrat brez opozorila. Napadi panike lahko trajajo od nekaj minut do nekaj ur. Sprožijo jih lahko različne situacije, v katerih se oseba znajde. Zdi se, kot da izraziti s t r a h izbruhne tako rekoč z jasnega, povsem nepričakovano in nenapovedano. Ljudje, ki trpijo za panično motnjo, ne morejo nikoli vedeti, kdaj bodo spet doživeli napad panike. Ena izmed ključnih značilnosti napadov panike je prav njihova nepredvidljivost.
Znaki panike se poleg izrazitega strahu kažejo tudi v izrazitih t e l e s n i h (!) znakih, kot so: drhtenje ali tresenje, pospešeno bitje srca, znojenje, rdečica ali občutje vročine, bolečine v prsih (ki spominjajo na pravi srčni napad; včasih imajo osebe občutek, da so na pragu smrti …), mravljinci v rokah, ovirano dihanje, občutek, da ne morejo zajeti zraka, občutek dušenja, vrtoglavica, slabost, nelagodje v trebuhu, prebavne motnje, driska, glavobol … Veliko simptomov, ki se pojavijo med napadom panike, je enakih, kot se pojavljajo pri boleznih srca, pljuč, prebavil ali živčnega sistema. Ta podobnost z organskimi boleznimi lahko dodatno vpliva na posameznikov strah in tesnobo med ali po napadu. Človek lahko med napadom panike občuti izredno močan strah, da se mu bo zgodilo nekaj groznega, da bo izgubil nadzor nad seboj, da bo umrl, znorel ali da bo naredil kaj takšnega, s čimer se bo spravil v zadrego. Počuti se povsem brez nadzora nad situacijo. Seveda imajo osebe zelo redko vse te simptome, čeprav prisotnost vsaj štirih od omenjenih znakov že pomeni veliko verjetnost, da gre za panično motnjo. Ker se napadi panike nepredvidljivo ponavljajo, so osebe tudi v vmesnem času bolj ali manj prestrašene, v pričakovanju naslednjih napadov. Zato se začnejo i z o g i b a t i situacijam, ki bi paniko lahko sprožile (npr. nakupovanje, vožnja z javnimi prevoznimi sredstvi, npr. z letalom … ) ali kjer bi se počutili nemočne. Oseba začne spreminjati svoje navade, se izogibati določenim krajem, postopoma lahko pride do točke, ko se ne znajde niti v svoji neposredni soseski in brez spremstva ne more niti zapustiti doma (tako postane panična motnja uvod v agorafobijo – strah pred odprtim prostorom …). Pogosto je že zgolj strah, da bo prišlo do napada panike, dovolj, da se napad v resnici lahko zgodi.

Vzroki paničnih motenj so lahko različni: od dednosti in drugih bioloških dejavnikov, do stresnih življenjskih okoliščin in miselnih vzorcev, ki lahko skupaj tvorijo primerno kombinacijo za sprožitev napadov panike. (Prvi napad panike lahko sledi stresnemu dogodku, kot je huda bolezen ali smrt ljubljene osebe.) Po teoriji “biološke občutljivosti” imajo posamezniki z napadi panike genetsko osnovo za biološko občutljivost. To pomeni, da se nagibajo k odzivu na stres, ki ga povzročijo negativni življenjski dogodki, s pretirano nevrobiološko dejavnostjo. Bolj občutljiv živčni sistem se pri nekaterih ljudeh zlahka “sprovocira”. Strokovnjaki menijo, da so torej nekateri ljudje posebno občutljivi za napade panike. Na to dovzetnost pa vpliva vrsta dejavnikov, od dednih in konstitucijskih do kombinacije osebnostnih in vedenjskih dispozicij, a tudi vplivov okolja. Poleg nevroloških imajo napadi panike tudi vrsto psiholoških vzrokov. Nekatere teorije poudarjajo, da napade panike sprožijo podzavestni vzgibi, povezani z otroškimi željami in strahovi. Napadi panike naj bi se razvili, ko človekovi psihični obrambni mehanizmi niso (več) sposobni nadzirati podzavestnih vsebin, ki so povezane z otroškimi strahovi. Nekatere teorije zelo poudarjajo “psihološko predispozicijo” za močnejše občutenje strahu, pogojeno s posameznikovim temperamentom. Ko pride ta nagnjenost v stik z neprimernim okoljem (npr. stil starševske vzgoje …), se lahko razvije psihološka občutljivost za napade panike.

KAKO SI POMAGATI ?
Povsem napačno je mišljenje, da je anksioznost znak človekove šibkosti in da bi jo s pravo željo in močno voljo lahko vsak sam premagal. Anksiozne osebe ne morejo prisiliti samih sebe, da bi se počutile bolje. Kljub temu da se zavedajo nesmiselnosti svojih strahov, se jih ne morejo znebiti. Ta motnja lahko osebe pomembno ovira v vsakdanjem življenju, zato je zelo pomembno, da se jim pomaga.
Pred zdravljenjem anksioznih motenj je potrebno izključiti t e l e s n e bolezni (!), ki se kažejo s podobnimi znaki. Zato je potrebno opraviti nekatere preiskave. (Npr. znano je, da različne infekcije lahko povzročijo t.i. “nevrovegetativne motnje”, ki jih lahko spremljajo tudi anksiozno depresivna čustvena stanja.)
Za zdravljenje anksioznih motenj se največkrat uporabljajo različna zdravila (antidepresivi in v začetku tudi pomirjevala) v kombinaciji s psihoterapijo. Včasih pa lahko tudi le psihoterapija. Ta navadno vključuje racionalni in izobraževalni del, metode za miselno rekonstrukcijo, trening sprostitvenih in dihalnih tehnik ter poudarek na izpostavljanju tako zunanjim situacijam kot tudi notranjim prepričanjem. Dolžina zdravljenja je odvisna od vsakega posameznika.
Če se napadov panike ne odpravi z ustrezno strokovno pomočjo, se jim lahko pridruži še d e p r e s i j a, ki je tudi zelo pogosta pri ljudeh, ki trpijo za napadi panike.

Za ljudi, ki trpijo za paničnimi napadi, je zelo značilno i z o g i b a n j e drugim ljudem. O svojih težavah pogosto molčijo, čeprav bi bilo nujno, da o njih spregovorijo z zdravnikom, družinskim članom ali prijateljem. Včasih tudi tavajo od zdravnika do zdravnika, da bi našli zdravilo za fizične simptome in ne morejo dojeti, da so lahko bolečine v želodcu, visok krvni tlak, hitro utripanje srca in drugi znaki povezani tudi z intenzivnim strahom in paniko.

Simon, če se v tem opisu morda najdete, brez zadržkov vstopite v forum: . Od tukaj do uspešnega zdravljenja pa je samo še en korak !

Vse dobro vam želim !

Veronika

Gospa Veronika res ste sonček, da ste toliko tega napisali o tej nadlogi. Hvala tudi meni ste pomagali. Čeprav zadevo in to svoje stanje že nekako nadzorujem mislim, da bo sedaj še lažje ko točno vem kakšni so simptomi. Veliko jih je. In človek včasih ob tem izbruhu misli kaj če pa tokrat ni to ampak infarkt ali kaj če bom umrl. Mislim, da bo tudi Simon uspel nadzorovati motnjo oziroma poiskati pomoč pri psihiatru. Veliko pomeni že to, da veš kaj ti je , ker pol se manj bojiš. Simon še to zate. Probaj takrat ko te motnja doleti in čutiš vse neljube simptome ostati miren in videl boš, da bo kmalu izzvenela. Vem, da je to težko od začetka ampak poskusi takrat misliti samo na dihanje in si povej saj bo minilo , saj mi ne bo nič hudega. Včasih pomaga dihanje v vrečko- tako so mi povedali enkrat na urgenci ko so me domači pripeljali, ker smo mislili, da me je infarkt ali kap. Vem, da je to zelo hudo. Držim ti fige, da zmagaš.
Lepo in lahko noč želim vse, še šposebej naši zlati gospe Veroniki. Marija

Res najlepš hvala gospe Veroniki za izčrpen odgovor, sicer moram najprej izključiti še nekaj organskih potencialnih vzrokov ampak v vsakem primeru mi vse te informacije veliko pomenijo.

Lep pozdrav in sporočim če bom videl kaj bo meni pomagalo oz. kaj je vzrok -še ostalim

LP
Simon

Simon, vso srečo in res sporoči kako ti gre zdravljenje.
LP Marija

V junijski Vivi (6/ 04) je bilo priporočanih nekaj nasvetov, ki bi vam morda lahko koristili.
Med napadom panike se skušajte spomniti naslednjega :
(povzetek)

– Moji občutki strahu in tesnobe niso nič drugega kot pretirana normalna reakcija na stres.

– Ti občutki so zgolj neprijetni in strah vzbujajoči, nikakor pa ne nevarni. Če imam te občutke, še ne pomeni, da sem bolan.

– Nič hudega se mi ne bo zgodilo !

– Svojih čustev ne smem več zatirati ! Pustiti jim moram, da se izrazijo. Ker sem jih doslej potlačeval, so postajala čedalje močnejša.

– Ne bom se boril proti paniki ali bežal pred njo. Sprejeti jo moram. Ko čutim, da se panika v meni dviga, globoko vdihnem, in ko izdihnem, pustim, da gre iz mene. Znova poskusim.

– Ob napadu panike ne bom pobegnil in v strahu odšel domov. Poiščem kakšen varen kotiček, kjer se lahko počutim čim bolj udobno, ne da bi pobegnil ( npr. nekam sedem ali se kam naslonim … ).

– Panike ne smem stopnjevati s strah vzbujajočimi mislimi o tem, kaj se dogaja in kam to vodi. Če k paniki preneham dodajati strah vzbujajoče misli, strah začne sam po sebi izginjati.

– Skoncentriram se na to, kar se v mojem telesu zares dogaja. Ne smem si govoriti : “Nekaj groznega se bo zgodilo” . Ponavljati si moram : “Ne bom omedlel, ne bom umrl, ne bom izgubil nadzora.”

– Tudi drugi imajo taka občutja. Če je uspelo njim, da so paniko premagali, bo uspelo tudi meni.

– Namesto da se osredotočam na to, kaj se dogaja v meni, se lahko skoncentriram na okolico, na druge ljudi okoli sebe.

– Počakam, da panika mine. Ne bežim. Ko se panika poleže, globoko vdihnem in nadaljujem s svojo dejavnostjo.

VSAKIČ, KO SE USPEŠNO SOOČIM S PANIKO, ZMANJŠUJEM STRAH !

Gospa Veronika hvala za napisano. Kar printala sem sei vse nasvete za paniko in imam sedaj v predalu v službi. Ko me prime bom magari brala, da si misli preusmerim drugam in bo napad minil. Lep dan, Marija

Simon pozdravljen
Vse te občutke sem že doživela in to je nekaj kar moraš probat, kot se reče, da veš kako je hudo. Jaz sem bila na vseh preiskavah nato pa za posladek še na nagibni mizi. Tam sem pa res bila prepričana, da mi sam bog ne more več pomagat.
Sedaj vem, da na dogajanje nimam dosti vpliva. Izogibam se dejavnikov, ki bi mi sprožili te občutke- utripajoča svetloba, gugajoča tla, utrujenost, burna doživetja ali pričakovanja , najbolj pa prehod iz toplega v mrzel prostor- to je najhuje poleti , ker imajo že v vseh trgovinah klimo.
Ne mi zamerit , ker te razumem, ampak kar iščeš kaj je narobe. Raje pojdi čimveč ven in med prijatelje.
zdravo in lepo se imej

cirka 10 dni čutim mravljince v mečih na nogah (ni bolečin), ki niso minili (malo hodim, ne ukvarjem se s športom, nimam nič mišic)
in kakšen krat (vedno samo, ko imam za zaspati) se mi zdi,da nimam zraka za zajeti, ad se dušim
težko zaspim, ker sem napeta
kaj bi to bilo? anksioznost? ali je kaj v zvezi s tem, da zadnje mesece zelo malo jem (večinoma)?
prosim za pomoč