Preselili smo se v sosednjo državo, hudo mi je, ko gledam svojo hčerko kako ob tem trpi!

Daj ne nabijajj, no. Cankarjanska mati si, ne pa nek primer “uspeanega starsevstva” – ja, otrokom se prilagajas, ja…

Namesto da bi jih skupaj s svojo “ljubeznijo” (idiotom, ker ti to pusti) spokala iz luknje vzgajas se eno generacijo slovenceljskih sonckov.

Fak off.

Polarc, spelji se…..

Nisem polarc.

Ima lahko vec ljudi podobno mnenje, sleva, ki svoje zgubarstvo skirva z “skrbjo za otroke”

Napadate jo, ker so se preselili na Hrvaško. Če bi se v Avstrijo, Nemčijo, je ne bi napadali. Res no !!
Veliko večje težave bi hči imela tam s prilagajanjem in vsem skupaj. Tukaj jezik dokaj dobro pozna, blizu doma je. So pa selitve (celo take) lahko za otroka izredno stresne.

Seveda da si polarc… ne moreš skrit svojega načina pisanja, svojih frustracij in negativizma ( pa naj bo to na račun izobraževanja ali česarkoli drugega) zakamufliranega pod drug zvdevek…. Samo osebek kot si ti, lahko piše tako, kot si.

Hrvati so izredno prijazni do nas slovencev in hčerka se bo kaj kmalu privadila. So veliko bolj človeški kot recimo mi. Tam je težava nizki dohodek ampak vse ostalo je ok. In če ima tvoj dobro plačo potem boste uživali. Tukaj ,ko ti eni pišejo kako je hrvaška slaba nimajo pojma. Oni gledajo režirane tv dnevnike. Jaz hodim dol poslovno in prav čutim kako imam praktično neko protekcijo. Drugač pa telebani po naših forumih se dajo vodit in manipulirat. Verjamejo lažnjivim novinarjem a nikoli niso imeli konkretnih stikov z ljudmi dol. Tista arbitraža je pa davek na budale. To je orodje naših in njihovih politikov s katerim poneumljajo volilce sebi v prid.

Ne, nikakor – a misliš, da se v Avstriji, Nemčiji cedita med in mleko za Slovence? Še bolj je treba garat in vedno so gasterbajtarji tam, tudi popredalčkani so in vedno bodo kot gasterbajtarji, priseljenci :). Sicer morda res za več denarja, ampak padeš pa v njihov predalček priseljencev :). Če nisi vodilni kader v nekem uglednem podjetju tam, če si operativc v storitvenih dejavnostih, zagotovo. Ok, frizerji so itak svoja klika, za njih ni problem kjerkoli, ker je storitev njihovega dela povsod enaka, rutinska.

Za otroka gre – tastaradva si bosta že penzjon služila. Pa ni to dekle pri 17ih več mala deklica, v vrtcu ali na začetku osnove šole, ko se še vse da. Punca je ravno na najbolj prelomnni poti svojega življenja, kar se odločitve za naprej tiče ( izobraževanje , usmeritev za svoje samostojno življenje). In zanjo jasno, da je to takšen in drugačen šok.

Jaz razmišljam in tudi funkcioniram takole: če imam potomce, je moja vloga, da se jim v določenem življeskem obdobju, ko se postavljajo na svoje noge za samostojno življenje in odločajo kaj in kako naprej, prilagodim (pri svojih 25ih letih delovne dobe), ko imam že glavnino svoje delovne kariere že za seboj in načeloma že žanjem sadove svojega uspeha. Abslutno privoščim svojim otrokom, da tudi njim uspe, ne pa da jim situacijo še otežujem……

Se vozimo skoraj vsak vikend na Pag, kjer imamo apartma. Res jaki problem ja… Kere blesave izgovore ven vlečeš. Samo, da si ti ‘na komot’, ne?
[/quote]

Vsak vikend se vozit na Pag, mora biti pa fajn butnjen v glavo.

Se vozimo skoraj vsak vikend na Pag, kjer imamo apartma. Res jaki problem ja… Kere blesave izgovore ven vlečeš. Samo, da si ti ‘na komot’, ne?
[/quote]

Vsak vikend se vozit na Pag, mora biti pa fajn butnjen v glavo.
[/quote]

Ja, ampak oni imajo apratma na Pagu, nooooo 🙂

O bog, kakšno dramo delate nekateri iz tega. Itak je tukaj večina zaplankarjev, ki ni prišla nikoli dlje kot do sosednje vasi. Odselili so se na Hrvaško, državo ki prehiteva Slovenijo na vseh možnih področjih in odločitev je bila odlična. Ne sekiraj se za hčerko, se bo že navadila, vse bo ok.

Jaz ti pa čestitam za razmišljanje, da hočeš, da je družina skupaj, ne pa da mož dela v tujini sam in se vsake kvatre domov pripelje. Res je, mnogo ljudi tako dela. Poznam nekaj takih družin. So odtujeni, otroci psihično moteni, ponavadi razvajeni zaradi pretiranega kupovanja daril kot odkupnine za odsotnost starša, partnerja imata pogosto ljubimce. Okolica Zadra! Kako čudovito! Jaz bi takoj šla tja živet, kar zavidam vam. Sploh če bi bila vsaj enemu od nas garantirana služba. Upam, da mož tako dobro zasluži, da boš ti vsaj nekaj časa lahko doma in pomagala hčeri. Pelji jo naokrog, spoznajta se z okolico. Mislim, da tudi z novimi prijateljstvi ne bo problem. Zadar je že dovolj južno, južnjaki niso tako zadrgnjeni, kot Slovenci. Ne zafrkavajo prišlekov, ampak jih sprejmejo z radovednostjo in zanimanjem. Gotovo si bo takoj našla nove prijateljice, ki bodo hotele izvedeti vse o Sloveniji in jo spraševale, kako se v slovenščini reče to ali ono. Le prijazna naj bo in vse bo v redu. Pa dol so lepi fantje 😉 Prvi šok bo gotovo kmalu minil. Vaša družina se je odločila izprobati nekaj novega, ne imejte slabe vesti, saj niste odšli v neko zakotno deželo, ampak v prelepo in znamenito okolico. Pa tudi Hrvatje so super ljudje, če jih ne razjeda nacionalizem, kar pa Dalmatince ponavadi ne. Jezika se boste hitro navadili, ker je zelo podoben našemu. Kar pogumno in uživajte v podaljšanem poletju 🙂

Nisem brala drugih komentarjev in ne bom ocenjevala, če ste naredili prav ali narobe, zdaj je, kar je.

Nekoč mi je človek, ki je bil prisiljen v selitev daleč od doma dejal: ko se preseliš v popolnoma drugo okolje in svet, imaš priložnost začeti na novo in na novo zgraditi samega sebe. V prejšnjem okolju si bil lahko pijanec, luzer, karkoli in si nosil etiketo, v novem okolju tega ne vedo in lahko štartaš na novo in si pridobiš nove in boljše etikete.
Ta oseba se je lotila posla o katerem prej ni imela najmanjšega pojma, a je bil ta posel priložnost za delo in napredovanje. Danes ima svojo firmo in kar uspešno dela.

Dragi Rajko: Poljska, Češka prehitevata Slovenijo, oziroma sta jo že kar krepko prehiteli, ne pa Hrvaška – pozabljaš da sta tako Slovenija, kot Hrvaška, na Balkanu. Ampak če ti je vse to za ceno ” bližine morja po izbiri staršev” v slabo otroka ok, potem je to zate OK.

Naj se starši sami preselijo na tisto morje, če ga pogrešajo potem, ko bo toliko star otrok že zaključil glavnino šolanja, ki je še kako pomembno zanj , ne pa še z otrokom, ki je na vrhuncu šolanja in odločanja kaj in kako naprej… Ša naj bo to: Hrvaška, Nemčija, ali pa Puerto Rico :). Saj tam povsod rabijo frizerje, a ne?

Naj prijatelje iz Slovenije povabi na obisk na morje.

Pozdravljena,
otroci sprejemajo spremembe v soodvisnosti od tega kako joh sprejemajo starsi. Verjemi, vem o cem govorim. Ko sem bila stara devet let smo se preselili na mejo s hrvasko in sem sla v tretji razred osnovne sole na Hrvasko, pred tem sem hodila v solo v Sloveniji. Ko sem se rodila so me starsi prvo naucili madzarsko, ko sem zacela hoditi v osnovno solo, sem se naucila slovensko, v tretjem razredu pa hrvasko. Moji starsi iz selitve in prilagoditve novemu okolju niso delali nobene drame. Kot otrok sem spremembo sprejela kot dejstvo in sem splavala. Seveda sem pogresala svoje prijatelje in vse kar pase zraven, ampak clovek se pac prilgodi. S svojimi 22imi leti sem sla na studijsko izmenjavo v Francijo. Bilo je tezko. Nisem poznala nikogar, nisem vedela francosko, ampak sem zmagala. Vsako taksno spremembo je treba otroku predstaviti kot nekaj pozitivnega, kot novo priloznost in na koncu kot zmago. Dobro leto in pol nazaj sem se s svojo druzino preselila v dezelo, ki je 3000 km vstran. Takrat je bila hci stara pet let. Jezika se je zelo hitro nucila, seveda pogresa prijatelje in sorodnike, vendar imamo na razpolago elektroniko, ki nam omogoca ohranjanje stikov in vsako leto se za nekaj tednov vrnemo v Slovenijo. Ne bom rekla, da je bilo lahko. Dalec od tega. Vendar iz vsega tega nismo delali drame in zadevo v koncni fazi jemljemo kot zmago, ker smo premagali jezikovne in kulturne ovire.
Bila sem dolga, samo res te lepo prosim, da ne delas drame iz selitve na Hrvasko. Prvo hrvaski jezik je podoben slovenskemu, na razpolago imamo elektronske medije in Hrvaska ni na koncu sveta. Vecjo dramo bos delala, huje bo za otroka.
Srecno.

Povejte mi samo eno stvar;
Na Hrvaškem so ravno tako srednje šole kot tudi fakultete, zakaj tam ne bi mogla obiskovat fakultete? Milite, da so velike razlike med njihovimi in našimi? Nekateri gredo celo študirat na Hrvaško, ker pridejo tja lažje gor na fakulteto kot tule pri nas. Šola tam ali tukaj ni neke razlike.

Vsekakor, bolje doma občepet brez službe in bodo živeli od zraka. A na monu ste sami taki, ki niste nikoli v življenju zamenjali nobenega okolja, ne bivanja ,šole, službe, da delate celo apokalipso iz nečesa povsem običajnega, kar počne sleherni človek večkrat v življenju? Saj pa ja ni šla živet nekam sredi ničesar.
[/quote]

Sem študirala v tujini, ampak sem pri cca 22 ih odšla na lastno željo, v kraj in na fakulteto, ki sem si ju izbrala sama. Nisem zaplankana, ampak zagovarjam mnenje, da je pri odraščanju nekaterih, bolj občutljivih otrok, stabilno okolje ključnega pomena za njihovo samozavest in dober osebni razvoj. Ga pa ni človeka, ki bi me pri 17ih iztrgal iz domačega kraja in od sošolk v srednji šoli.

Matr ste eni res dosadni in nabijate kr neki. Komplicirate na polno.
Pa sej so se s hčerko velik o selitvi pogovarjal in je tud sama izrazla željo, da se ne misl ločt od staršev. Kaj potem bluzite? In ja, je čist normaln, če je punca tuki, kjer je živela 17 let imela ful frendic, na Hr jih zdej na začetku nima, jih pa bo spoznala, da se trenutno počut bolj osamljeno, če je pač navajena družbe.
In Hr šole so glih tolk priznane kot Slo šole. Pa kaj vi mislte, da Hrvati pa ne hodijo, da nimajo zarad svojih šol možnosti kasnejšega študija drugje po svetu? Sm že spraševala v tej temi v čem je tako velka razlika med Slo in Hr, pa odgovora še zmer nism dobila. Se prav da ni nobene, razn da je v Slo mal višja min plača kot na Hr, kar pa ne pomen, da Hrvati vsi delajo za minimalca. Eni zaslužjo ful dobr, eni pač ne, a ni isto tuki?

Vsekakor, bolje doma občepet brez službe in bodo živeli od zraka. A na monu ste sami taki, ki niste nikoli v življenju zamenjali nobenega okolja, ne bivanja ,šole, službe, da delate celo apokalipso iz nečesa povsem običajnega, kar počne sleherni človek večkrat v življenju? Saj pa ja ni šla živet nekam sredi ničesar.
[/quote]

Sem študirala v tujini, ampak sem pri cca 22 ih odšla na lastno željo, v kraj in na fakulteto, ki sem si ju izbrala sama. Nisem zaplankana, ampak zagovarjam mnenje, da je pri odraščanju nekaterih, bolj občutljivih otrok, stabilno okolje ključnega pomena za njihovo samozavest in dober osebni razvoj. Ga pa ni človeka, ki bi me pri 17ih iztrgal iz domačega kraja in od sošolk v srednji šoli.
[/quote]
Jp , saj pravim, doma imet zaprto, da ji ne bi slučajno zunanji svet škodoval, ker je bolj občutljiva. 🙂 Ti si bila od hudiča zagnana, da si pri 22. šla na fakulteto. A veš da tiste, ki nekaj postanejo ne gredo iz osnovne šole na prvo čim bližjo čredno srednjo šolo in jo cmarijo do 22. leta, ampak gredo nekatere na srednjo šolo tudi kam dlje?

Imam sama hči, ki zaradi moje službe veliko menja šole. Tvoja hči ima upravičene pomisleke in skrbi. Vendar, če je pogumna, naj poskusi. Poletni čas ste upam izkoristili za spoznavanje hrvaščine, saj ji bo, če je zelo odprta oseba, vsaj prvih nekaj mesecev zelo težko, tako v šoli, kot z družbo. Če pa je bolj sramežljive sorte, potem se ta čas še podaljša. Na koncu bo vse v redu, naslednje leto bo že, kot da je bila z njimi vse življenje. Upam pa, da se zavedaš, da boš morala biti v stalnem stiku z učitelji in ji pomagat v šoli s snovjo, saj bo zaradi jezika imela težave. Morda razmislit o inštruktorju. Na pomoč sošolcev se ne zanašaj, to so pubertetniki, ki še sebe komaj folgajo, kaj da bi pomagali komu drugemu.

Pazi, da ne bo hči zaradi težav v šoli padla v obup, v teh letih je hitra bližnjica obupanih do alkohola in drog, neprimerne družbe je veliko. Pogovarjaj se o tem z njo, če se nisi do sedaj. Mora pričakovati, da bo težko in mora se začeti zavedat, kaj želi v življenju, drugače bo zdrsnila. Veliko ji pomagaj in bodi pozitivna. Ne kaži ji svojih strahov. Seveda ti je zdaj hudo zanjo, ampak vse bo v redu, boš videla.