Danes mineva leto po avtologni presaditvi krvotvornih matičnih celic, diagnoza Diseminirani plazmocitom s Primarno amiloydozo.
Ti moja draga sotrpinka Mojca si imela presaditev dan za mano zaradi MDS. Skupaj sva si dajali korajžo v sobi na hemato, zbližala naju je usoda, ko sva se skupaj znašli v isti sobi z istim upanjem ozdravetiin in znova zaživeti. Bolezen naju je obe pri 48-ih letih presenetila, saj sva bile obe pred tem polni delovne vneme in življenskih načrtov.V dolgih dneh na hemato sva se zbližali, preživele vsako svojo komplikacijo po presaditvi in si po odpustu redno telefonirali. In potem se februarja nisi več oglašala na telefon. Ko sem se pred dnevi ojunačila brskati po innternetu sem dobila potrditev suma da je s tabo nekaj narobe – med arhivom osmrtnic…, bolezen te je kljub tvojemu neizmernemu optimizmu pokopala. Počivaj v miru draga Mojca

Moram ti napisati, da vem približno kako se počutiš, saj imam za sabo podobno izkušnjo. Ko sem zbolela in sem hodila na obsevanje, sem v čakalnici srečala bivšo sodelavko. Zelo sma bile vesele ena druge, si vsak dan imeli veliko povedati, pa tudi dobre volje in upanja nama ni manjkalo. Obe sma bili stari nekaj čez 50. Bila je tako polna življenja, energije, ravnokar vseljena v novo hišo, doma pa je imela še osnovnošolca. In samo nekaj mesecev za tem, odprem časopis in naletim na njeno osmrtnico. O groza. Pred nekaj dnevi je bila tretja obletnica njene smrti, pa skoraj ni dneva, da se ne bi spomnila na njo. Te stvari je tako težko sprejeti, njen nasmejan obraz pa me bo spremljal do konca življenja.

To je del življenja, na katerega nimamo vpliva. Čeprav nas takšne stvari izredno potrejo, pa moramo iti dalje polni volje in optimizma.

Lepo pozdravljena!