Po 17ih letih kajenja (stara sem 35) po več kot 2 škatlici cigaret na dan, sem se odločila, da preneham. Danes je moj prvi dan in trpim. Zelo zelo trpim. HB, da se tako trmasta, da bom vztrajala.

Moj strah je naslednji: v zadnje pol leta opažam, da me večkrat zbada pri srcu, da se bolj izkašljujem, da se mi je občutno poslabšal glas, večkrat v v hrbtu boli – kot bi me pekle prepone (vsaj upam, da so prepone)? In ravno zato, ker “imam občutek”, da imam pljučnega raka, sem rekla stop cigaretam.
Bojim se, da sem se za opustitev kajenja odločila prepozno … Mi lahko poveste kaj za vzpodbudo?

Spoštovana!

Težave, ki jih opisujete, bi lahko bile povezane s kajenjem, vsekakor pa ni nujno, da gre prav za maligno obolenje. Cigarete povzročajo, v večji meri kot raka, bolezni srca in ožilja in kronično obstruktivno bolezen. Po znakih, ki ste jih navedli, na daljavo težko opredelim, za katero bolezen bi lahko šlo, zato vam svetujem, da stopite do svojega zdravnika in se dogovorita za pregled. Menim, da je po tolikih letih kajenja takšen pregled nujen. V vsakem primeru pa vztrajajte pri prenehanju kajenja. Zavedam se, da je to težko, ni pa nemogoče, kar potrjujejo izkušnje mnogih na tem forumu. Vsekakor držimo pesti za vas in prepričan sem, da zmorete prenehati in da se bo ob spremembi načina življenja tudi počutje izboljšalo.

Spoštovani gospod Čakš!

Iskrena hvala za odgovor in besede spodbude. Že en mesec ne kadim in sem trdno odločena, da v življenju ne prižgem nobene več. Počutim se odlično, glas je čistejši, v pljučih me ne zbada več, ne smrčim več, ne hropem. Prekipevam od energije (vrt je oplet, hiša generalno očiščena, otroci veseli, ker se mami veliko ukvarja z njimi), telovadim, shujšala sem (samo pazim, kaj jem in se gibljem), norim od veselja in ponosa.

Sram me je, da sem kadila vse 3 nosečnosti (2 škatli dnevno), da sem 3 ure po porodu že kričala, da “moram na cigaret!!!!!!”, da sem si vedno in povsod vzela čas za čik, pa čeprav je bil na primer otrok za podojit, pokakan, … najprej jaz in moj čik.

Prvi teden je bilo zelo zelo zelo hudo. Tako zame, kot za moje bližnje, predvsem otroke. Kričala sem, jokala, namahala otroke (po riti), preklinjala moža, skoraj halucinirala. Naslednji teden se je umirilo. Mož ne kadi in si je srčno želel, da bi prenehala, zato je brez besed prenesel moje psovke in bil neverjetno potrpežljiv z menoj. Če bi prej vedela, da bo tako zelo hud samo prvi teden, verjetno s prenehanjem ne bi odlašala tako dolgo. Vem, da bodo pred mano preizkušnje, a se ne dam. Sem neverjetno trmasta in se ne pustim več manipulirati tobačnim koncernom. Dovolj časa, zdravja in denarja so mi že pokradli, od zdaj naprej sama vodim svoje življenje!

Hvala vam za ta forum, hvala vam, ker nas spodbujate in nam svetujete, pa čeprav (predvidevam), niste nikoli kadili. Hvala vam, ker nas ne obsojate, če nam spodleti, ampak nas hrabrite in ne obupate nad nami!
Hvala vam iz srca!

Spoštovana!

Čestitam iz vsega srca. Zares sem vesel vsakega, ki mu uspe in prepričan sem, da vsak lahko, tudi če ne gre v prvem poskusu. Samo obupati se ne sme in vi ste vzdržali. Verjamem v vsakega od vas!!!