Pozdravljena,
na poti iskanja sebe in tega kdo v resnici sem, kaj čutim in kje postavljam meje, se mi v zadnjem času dogaja, da sem začudena ob tem kaj “postajam” ali bolje rečeno kaj sem … Če sem nekoč veljala za “tisto ta dobro, tisto ki je vedno in povsod pripravljena “priskočiti”, vidim, da teh situacij večinoma več sploh ne začutim, da sem pač tam kjer sem in da delujem kot delujem … nič več “hitrih skokov in odzivov” na potrebe okolice, temveč življenje ob sebi, “pri sebi”. Se me pa včasih loteva občutek, da sem postala morda preveč “neobčutljiva” na potrebe okolice, da bi pa se morda morala podrobneje raziskati, kot bi se mi pojavil občutek krivde ali kaj podobnega … Zanima me kakšno je vaše mnenje ali pogled na to?
hvala za odgovor

Pozdravljeni,

Občutki krivde in ženske. Močno, močno povezano. Sem ravno dva dni nazaj intenzivno razmišljala o tem oz. sem se opazovala. Veliko sem že prebrala na temo, da smo ženske prave “ekspertke” v občutenju krivde. In opazila sem pri sebi, da če se preveč posvečam drugim, se počutim krivo pred sabo, ker premalo naredim zase, in če se bolj posvetim sebi, se počutim krivo, ker zanemarjam druge in njihove potrebe. 🙂 Tako dober se mi je zdel zadnjič stavek v filmu,ki sem ga gledala, ko je ravnatelj dejal, učencu, ki je hodil k njemu na svetovalne pogovore,ko mu je ta očital, da se mu je zlagal, (očital mu je, da mu dejal, da je samo njemu pokazal album s svojimi najstniškimi slikami,potem pa je izvedel, da ga je kazal tudi drugim). Na njegove očitke mu je odgovoril, da je življenje pač težko in da ga vsak poskuša preživeti kolikor najbolje zna in da pri tem pač delamo napake. In popolnoma se strinjam s tem. Nisem popolna tudi moji odgovori niso popolni 🙂 in nihče na tem svetu ni popoln. Štejejo naše namere, šteje naša osredotočenost in tudi tukaj ne morem biti ves čas samo srčni in 100% pozitivni ampak šteje, da se trudimo, da gremo v to smer. Ja včasih smo gotovo premalo občutljivi za okolico in njene potrebe in včasih še preveč občutljivi. Tako kot pri vseh stvareh v življenju je potrebno iskati ravnotežje. Poznam veliko žensk, ki se pritožuje, da ves čas samo dajejo, pa nič ne dobijo v zameno. Ja potem je potrebno nekaj spremeniti. Vsi poznamo pa tudi ljudi, ki dajejo zelo veliko sebi in nič ali skoraj nič okolici, pa se nič ne vprašajo, če je to v redu.
Moje mnenje je, da je pomembno, da poskrbimo najprej zase, nato pa se osredotočimo še na pristno in srčno dajanje. Vsak zase ve, koliko lahko da in koliko je pripravljen dati.
Zelo mi je pri srcu Trstenjakov opis človeka kot nihajočega bitja. Človek gre običajno iz enega neravnovesja v drugo in potem zopet nazaj v drugo stran, kot nihalo dokler se ne umiri na sredini. Tako kot pri vas, napisali ste, da ste nekoč veljali za “tisto ta dobro, ki vedno in povsod priskoči na pomoč” – jaz ta opis razumem, kot nekoga, ki je pretirano poskrbel za drugega, ki je “vedno” dal druge potrebe pred svoje. In predvidevam, da ste sedaj šli iz tega neravnovesja v drugo smer in da vas skrbi, da niste mogoče šli preveč v drugo smer, da ste postali preveč neobčutljivi. Imam prav? Mogoče se sprašujete, če imate pravico biti taka, biti nekdo, ki se ne sprašuje ves čas kaj so potrebe drugih?
Jaz iz vaših besed čutim srčnost, čutim nekoga, ki postaja vedno bolj pristen. Ja in pristnost pomeni tudi to, da včasih rečemo ne in koga zavrnemo. Ne moremo rešiti celega sveta. Ne skrbi me za vas, da bi postali egoistični in bi skrbeli samo za svoje potrebe. Mislim, da se vam dogajajo neke nove stvari v življenju, razvijate nek nov odnos do življenja in vam vse skupaj še ni domače. Nimate še kriterijev katerim bi zaupali. V življenju potrebujemo druge in njihove poglede na nas. Potrebujemo zrcaljenje v drugih. Pomembno pa je, da si izberemo ljubeča zrcala. Povprašajte ljudi, ki jih imate radi in ki imajo radi vas, kakšna se jim zdite v dajanju in prejemanju. Kako vas vidijo. Velikokrat smo presenečeni ker ugotovimo, da smo veliko bolj srčni, ljubeči in darežljivi kot mislimo da smo.
Srečno!