Evelina,za tvoje dobro poslusaj svojo intuicijo in se res vprasaj zakaj ti potrebujes tak odnos,res tako zelo potrebujes da se za nekoga trudis na max in ob tem pocutis porazeno ker bo redko tak odziv kakrsen naj bi bil v normalnem odnosu.Izhajam iz podobne situacije kot ti.Ze kmalu na startu ugotovila da nekaj ne ,,spila,,v odnosu,vendar nisem poslusala intuicije,pa nisem zelela videti stvarno,raje upala na saj bo bolje,iskala cel kup izgovorov zanj in zase.Pa da ne bo pomote,prekinila odnos v smislu partnerstva,vendar ohranjala stike, se srecevala.Zdaj,4 leta sem precej zagrenjena in njemu sploh ne zamerim,on pac tak je.Sebi zamerim da mi je bilo treba tega.Edini plus je da vidim kje so moje napake v odnosih in kaj je treba sanirat.Vendar me je izželo,ne razumem da sem sla spuscat svoja nacela,kot da jih sploh nimam.In ja,hudicevo tezko se je iztrgat od te energije ki te privlaci kot narkomana drogo,jaz priznam da se dobesedno odvajam od njega.Vendar ti si sele na zacetku,z vsemi najboljsimi nameni se res vprasaj ce ti je tega res treba in zakaj je sprejemljivejse vztrajati v nezdravem odnosu,kot prekiniti in enostavno ciljat na vec in bolje.Lp M.

Pred kar nekaj časa se je tu oglasila ena, ki je mislila, da bo “nadmudrila” enega takega … ne najdem njene teme. Njej se je zdelo, da bi ga lahko “obvladala”, pa je potem prav hitro ugotovila tisto, kar smo/ste ji itak vsi dopovedovali in napovedali vnaprej.
Sindrom reševalke je neprijetna zadeva … V 90 odstotkih primerov gre trud v nič oziroma še huje, v škodo reševalke. V bistvu bi morala napisati oba spola, ker se najdejo tudi med moškimi takšni “reševalci”, imam pa občutek, da jih je vseeno manj kot žensk.[/quote

Jaz sem bila ena od teh……… ves vložen trud v dveh letih, ne bom rekla, da je bil vržen v smeti, daleč od tega. Veliko in največ sem se naučila v tem času, a ne samo o njem , najbolj pomembno je to, da sem se naučila kdo sem jaz, kaj so moje napake, kaj si želim, zakaj trpim, od kod izvirajo moje težave, kaj so mi sporočili ljudje z znaki NOM s katerimi sem tako dolgo živela in jih reševala, kaj je moja naloga glede boljšega življenja otrok…….
Zahvalna sem za vse in srečna, da sem se zbudila popolnoma prekinila stike z večino od takrat gre kvaliteta mojega življenja samo navzgor in istočasno tudi mojih otrok. Nikogar ne sovražim, nimamo nobenih problemov s stiki otrok, prav je, da jih imajo otroci radi saj jih in nas spoznavajo samo na ta način. Res je pa tudi, da se v teh dveh oz. treh letih nisem ukvarjala samo z njim, istočasno sem ogromno delala na svoji rasti in posebej na vzgoji otrok, ki bodo imeli v svojem življenju verjetno še mnogo stikov s podobnimi ljudmi.

Dragi moji splača se stopiti na svojo lastno pot, nihče ni rekel da ni boleče in , da je lahko se pa obrestuje!!!!!

Evelina, bila sem v tvojih čevljih in z njimi prehodila lep kos življenjske poti (skupaj s 3 otroki). Na koncu sem dobesedno reševala svojo razsuto dušo in telo. Otroci, še posebno starejši, trpijo posledice. Na začetku so me, podobno kot tebe, opozarjali vsi – vključno z njegovimi sorodniki. Jaz pa sem, podobno kot ti, imela ušesa samo za nasvet “Kaj moram narediti JAZ, da bom iz NJEGA priklicala to, kar je pokazal na začetku, kar se tu in tam še vedno zasvetlika iz teme?” Odgovor, ki ga nočeš / ne moreš slišati, je seveda to, kar ti dopovedujejo tudi vsi drugi: NIČ. Ljudje reševalci iluzorno mislimo, da lahko mi sami ustvarjamo odnose, da smo odgovorni za to, kako se drugi vedejo. Nismo. Imamo pa mi sami veliko težavo z mejo, kadar se z nekom čustveno povežemo. Ne ločimo dobro, kaj smo mi in kaj je on. Tako zlivanje povzroča strašno bolečino, ko se hočemo iztrgati iz destruktivnega odnosa in dobesedno čutimo, da moramo še nekaj narediti, da bo prišlo do čudežne preobrazbe partnerja. Iz odnosa nas zelo veliko lahko odide šele takrat, ko je bolečina sesutja našega življenja – psihe in pogosto tudi telesa – prekriči bolečino trganja vezi, s katerimi smo se patološko zlili z momovcem ali narcisom. Zaradi tega patološkega zlitja tudi ne prepoznamo, ne vidimo partnerja v celoti – z njegovimi velikimi minusi vred in nimamo lastnih obrambnih mehanizmov pred destruktivnimi osebami. Kaj naj ti zdaj rečem, da boš mogoče vseeno slišala? Poišči si res dobrega terapevta, ki ti bo pomagal najti občutek zase, da boš čutila vsa svoja čustva, da boš vedela, kdo si, da boš lahko zaupala svoji intuiciji … Potem ne boš rabila več nasvetov (ki jih itak ne moreš poslušati, dokler vse v tebi kriči nasprotno), ker boš čutila sebe in iz sebe vedela, kaj je zate dobro in prav…

berem te vaše forum in poskušam ugotoviti in opredeliti svoje stališče in odnose
nevem kako naj svojih 5 let življenja opišem, v vseh teh prispevkih najdem sebe in tudi svojega partnerja- ampak kateri od naju ima potem moteno osebnost?

-začetki polni ljubezni in občutka zbližanja
-ugotovitev da vara ( da ima prijateljico od prej)
– iz jeze se razkrila najino vezo ( kar mi pogosto očita da sem ga spravila od nje vstran)
-preselil se je k meni in vlagal v mojo hišo, pri čemer ni pokazal nobenega veselja. nikoli ni bilo nič dovolj hitro dovolj dobro. jaz itak nisem delala nič ( po njegovi presoji ) čeprav sem še kopalnico kitala in štrihala sama
-ker je finančno dobro situiran je vedno vse plačeval ( želel sam- kar mi sedaj vedno sponaša tudi dopuste)
-sedaj ko je vse končano in priredim in povabim goste mi ne dovoli da delam hrano ki sem si jo zamislila ampak kar vsili svoje plane ( na koncu seveda govori o tem kako je kuhal in kaj je dal v hrano- čeprav ga v večini sploh zraven ni bilo)
– ne prenese da me nekaj veseli, ne sprejema mojih prijateljic, moje službe ( ker hodim občasno v soboto delat kar ni plačano). včeraj je moj brat govoril da ima 40dnevni post od mesa in alkohola, takoj ko sva bila sama je začel pametovati kako bi to moj brat lahko vse jedel samo več gibati bi se moral in na dolgo in široko razglabljal nasprotovanju takšnemu postu ( moj partner se imam za športnika, dvakrat je bil na namiznem tenisu pa ga je že roka bolela da je to opustil, ko se nisva poznala je hodil tečt..sedaj še ga nisem videla niti opazila zanimanja za tek- govori pa ogromno o gibanju, kupil si je drago kolo in vso opremo- na kolesu je bil v enem letu 2x.
– ko se gre za koga drugega je najbolj pameten in vse ve ( hodim k psihologu in partner mi govori da mi moj posiholog govori to kar hočem sama slišati zato ker ga plačam)
– odkrila sem da si moj partner dopisuje in da se vidva z svojo bivšo s katero je bil 19 let s katero sta ime katastofalno vezo ( on trdi da nimata nič da pa nič ni tako narobe če se obačasno slišita, ker ne razumem takšnih odnosov me obtožuje da je z mano nekaj narobe in da sem bolana)
– po tem odkritju smo šli -ker ga je bivša prosila da jo naj pelje ker je nima kdo drug – za dva dni v nemčijo na nek seminar ( tam je moj partner bil do mene kot da me ni, ni me upal prijeti za roko niti dati poljuba, ko smo šli od kosila je hite za njo k avtu da ji je slekel plašč in ga dal v prtjažnik mene pa pustil 10 m pozadi- kasneje se je izgovarjal da to zato ker mu je bilo nerodna saj je z njo bil 19 let)
– še vedno ga bivša kliče ko kaj rabi ( nasvet, prevoz, storitev- k njej je redno hodil par let tudi na masažo z hrbtenico)
– z vsemi ženskami je osladno prijazen, mene pa doma žali takoj ko mu nekaj ni po volji, kritizira mojo zunanjost ( ker so mu všeč suhice jaz pa nisem)
-imel je vsaj 10 propaldnih vez ( po že navedeni bivši) vse ženske je varal z nobeno ni živel ( kar je imel za opravičilo češ do so bile samo prijateljice in ne prave partnerice ker ne živi z njimi)
-pred drugimi idealen partner ( ljubeč pozoren – razen ko sva skregana takrat pa iz principa osvaja druge in se jim dobrika)
-pred moji starši me vedno ponižuje in ima pikre pripombe
sedaj pa še o meni
– vse zgoraj našteto sem seveda izvedela iz njegovega telefona- ker sam nikoli nič ne omeni
– ne morem se zadržati da ne bi preverila njegovega e-maila ali telefona (poznam ga in že na obrazu vidim ko nekaj ne štima ker mi sam nič ne razloži in ne pove ne morem biti brez odgovorov zato tako dolgo brskam da pridem stvari do dna)
– ne verjamem mu da z njo nima nič
– ne verjamem mu da mi je zvest, veliko prijateljic je v njegovem življenju ( tudi takih ki mu ob dveh zjutraj napišejo pogrešam te- ampak njegova razlaga je da človek lahko pogreša tudi samo prijatelja, pogovor,…)
– ko kaj najdem ga obtožujem, ne znam se ve pogovarjati z njim ker sem na koncu vse jaz kriva
– ne zaupam mu ko mi reče da v soboto gre delat, vedno dvomim in sem na koncu z živci ko pride domov prav čakam priložnost da mu preverim telefon ( kateri je seveda njegova privatna stvar in si ne bi smela jemati te pravice- ko mu povem da sem pregledala telefon seveda znori in me obtožuje da sem bolana)
– nanj odreagiram zelo sovražno
– ne razumem teh prijateljevanj…zame to ni normalno in hočem da s tem zaključi

saj bi še več ampak se že prav bojim samo sebe. zakaj sem tako nerazumevajoča do človeka ki ga imam rada.

“zakaj sem tako nerazumevajoča do človeka ki ga imam rada.”

Mislim, da si zelo tolerantna oseba (ali je to pozitivna lastnost v tem primeru?). Večji delež ljudi bi tako osebo nemudoma zapustil! Niti ni važno ali je MOM ali ne. Zgodba s plaščem je povsem nemogoča, poniževanja pred drugimi prav tako….

Zakaj si ne vzameta pavzo 1 mesec, da malo zadihaš? Kaj bi svetovala svoji dragi prijateljici, če bi imela enak problem?
Usedi se in na list papirja napiši vse + in – vajinega odnosa. Oceni koliko dni v mesecu sta okej in koliko ne (ker se skregata ali kaj podobnega). Koliko let še lahko zdržiš v tem? Zgolj predlog 🙂

zin
hvala za predlog

seznam sem delala že velikoooo krat. večin minusi ampak sama sebi nisem želela priznati da to ni odnos zame živela sem v lepi preteklosti ki je trajala na začetku in upala da bo kar sama od sebe prišla nazaj.
nisem bila sposobna pozabiti in oprostiti njegovih prevar in obnašanja in tudi še vedno nisem ker me žgejo nekje v podzavesti. koraka naprej nisem sposobna narediti ker mu ne zaupam ( verjetno si niti ne želim več)

moj otrok je pokasiral kar slabih navad in zapostavljanja v tem času. čustveno sem bila v celoti v najinem odnosu z živci na koncu in cel čas premlevala stvari, pogovore in dejanja (zato sem jo izolirala v stan od sebe, nisem se ukvarjala z njo niti z njeno šolo…..občutljiva na njene pripombe iskanje pozornosti..vse to sem zavračala samo da sem lahko razmišljala in se ;;smilila sama sebi ;; zakaj je najin odnos tak kot je bil)

tukaj prihodnosti ni ker bom večno živela kot ste pisali vsi v oblaku negotovosti.
še vedno ne vem kdo in če sploh kod od naju ima MOM in mi je tudi vseeno sedaj. vem da imava oba čudne navade – vzorce od česa koli že in zato nisva za skupaj

Haha nisem vsega brala ampak to s kletvicami v avtomobilu… lahko večino moških, 99% kar izločiš. In druga stvar, da jaz tudi to delam. Sicer pa ne. V avtu, ko ni nikogar zraven, si dam duška 🙂

Drugače smo pa vsi mal narcisi, verjetno… Jaz zase mislim, da vsaj malo moram bit, glede na to, da so starši. Samo nimam nobenih izpadov in ne žalim ljudi, me je pa npr. bilo dolgo strah samote, osamljenosti, nisem znala sama s seboj živet, dokler mi ni bilo nujno treba. Potrebo po pozornosti (fanta) imam ful. Hkrati ga ne pustim blizu sebe. Dejasno me hkrati moti, ker me vsak dan ne pokliče, obenem mi pa paše ker mi da mir. Pa fantje me imajo radi – sploh oni mal manj dorasl bi me imeli še bolj, ker nikol ne kompliciram in ne težim… Samo rabim mir pogosto. Tako pogosto, da me to mal skrbi.

Pozdravljeni

Moram reči, da so me pritegnili vaši komentarji glede kaj naj zdaj z neko osebo, ki ima MOM, in se popolnoma strinjam z vsemi, ki pravite čim dalje od njih, ker so samo za zgago.

Ampak vsaka stran ima dve zgodbi, vi dejansko pravite, da te osebe niso vredne ljubezni, podpore, prijatelstva niti življenja samega. Seveda ne, le kako naj si zaslužijo ljubezni, če odajajo samo sovraštvo in , le kako naj imajo prijatelje če jih samo izkoriščajo, le kako naj obdržijo stalno službo če so čustveno nestabilni in jih vsaka stvar vrže iz tira. In kam zdaj z takšnim bitjem iz drugega planeta, naj jih preselimo na mars, mislim da to še ni izvedljivo, kaj pa genocid, ja mislim, da bi bila to, kar dobra rešitev, dajmo vse te ¨ČUDAKE¨ , kar odstranit pa bo svet veliko bolj lepši.

Veste vsi smo ljudje takšni in drugačni vsi trpimo, nekateri malo bolj, nekateri malo manj, nekateri tega ne pokažejo, nekateri tega ne zmorejo skrivat. Vsi vaši komentarji so enostranski, sebični in to je vredu, saj je vsak odgovoren za svoje življene in lastno srečo, ampak izivam vas, da samo za trenutek pomislite, kaj te ¨ČUDAKI¨ preživljajo vsak dan.
Pomislite na nek dogodek v svojem življenju, ki je bil tako grozen, da se ga verjetno sploh ne spomnite oz. se ga nočete, ker je bil enostavno preboleč, sedaj pa to BOLEČINO to vaše notranje trplenje, ki je tako močno, da ga čutite na fizični ravni pomnožite z 10 in dobili boste en majhen utrinek, kaj te osebe preživljajo čisto vsak dan.
Teh notranjih bolečin se ne da opisati z besedami, in prisotne so vedno kjerkoli, kadarkoli socialna interakcija jih samo spodbudi, kot bi ti negdo dajal sol na rane, ampak to ni vaš problem to je njihov problem, to je MOJ problem ja tako je moj problem.
Tudi jaz sem eden izmed teh ¨ČUDAKOV¨ in povem vam, če bi le vedeli pomen BOLEČINA, trplenje, neskončna praznina, življenje brez smisla….. bi dvakrat pomislili preden nekoga obsojate.

Vse življenje se bojujem s svetom oz. s svojim notranjim, in vem, da je drugačen od zunanjega sprejel, sem dejstvo, da ne bom nikoli okusil vaš svet brezbrižne sreče in zadovolstva, ki ga imaste za samoumnevnega, nekaj kar je na vaši dlani.

Mojo BOLEČINO sem omamljal v alkoholu, samo tako sem lahko dokaj normalno funkconiral, dolgo sem se tudi spogledoval s smrtjo, in jo tudi našel, a me ni vzela.

Zdaj sem star skoraj trideset let, in noben dan mi ni bil naklonjen brez BOLEČINE, prej sem jo poskušal omiliti z alkoholom sedaj sem to zamenjal za knjige, in tako tudi našel svojo dijagnozo Mejna osebnostna motnja.

Ampak to ne pomeni, da nismo zmožni ljubezni prav nasprotno, zmožni smo jo toliko kot nihče drug, problem nastane samo ,ker jo ne znamo uravnavat pri nas je VSE ALI NIČ.

Zato naslednijč, ko se zazrete v oči odraslega jeznega človeka, pomnite, da zadaj se skriva nepopisna otroška bolečina.

Lp

condemned for life

Razumem, kar pišeš, ampak to, da je nekdo poln bolečine, še ne pomeni, da sem ga jaz dolžna prenašati. Vsi smo polni najrazličnejših čustev, pa si ne jemljemo pravice zlorabljati okolico.
Ravno danes sem imela bližnje srečanje s sodelavko, ki je kar naprej jezna in se znaša nad vsemi okoli sebe. Prav, naj bo jezna, ampak meni tega pač ni treba tolerirati. In če sem iskrena, me niti ne zanima, kaj se z njo dogaja, dokler se do okolice obnaša kot da smo njena osebna boksarska vreča. Jaz se od nje pač ogradim, ker se ne mislim žrtvovati, da se bo ona boljše počutila. Odnos mora iti v obe smeri, česar pa momovci pač ne znajo. Jih ne obsojam, ne čutim pa se dolžna biti njihov predpražnik.

Ja, tudi jaz zelo dobro razumem, da ti ljudje globoko v sebi trpijo in sem se zato tudi tako zelo trudila v zadnji zvezi, da bi bila obzirna, sočutna, ljubeča, do svojih maksimalnih meja. A enkrat ne moreš več. Ti ljudje so kot jama brez dna. Nikoli, nikoli niso zadovoljni, nikoli ne dobijo od partnerja tisto, kar si želijo, vedno je vse premalo, vedno trpijo in so nerazumljeni. In tako vedno ostajajo sami, kajti nihče tega ne more prenesti prav dolgo. Vem, da tega ne počnejo namenoma. Potrebujejo pomoč, to je jasno. Če niso narcisi, pač pa borderline, obstaja upanje. S pomočjo dobrega terapevta se lahko naučijo uravnavati svoje čustvene izbruhe in postanejo manj neprijetni za okolico. Jaz svojega zadnjega partnerja nič ne obsojam. Zelo sem ga imela rada, a na koncu sem morala obupati, ker me je njegova tema že skoraj posesala vase, utopila bi se v njegovem temnem breznu… in kaj bi s tem naredila dobrega? Prav nič. Ne bi pomagala njemu, sebe pa bi uničila.
Težke so te stvari, res. Zato je dobro, da smo sočutni drug do drugega. In do sebe.

Tudi jaz sem imel priložnost okusiti obe strani pekla, saj sem odraščal v družini, kjer ni bilo praktično nobene ljubezni, ubistvu sploh ni bilo nobene vzgoje, saj moja starša ( če ima sploh lahko tako rečem) nista bila in nikoli nebosta zmožna tega.

V naši ˝DRUŽINI˝ so praktično vsi Momovci, zato je bilo odraščanje v kaosu nekaj vsakodnevnega skoraj normalnega, zato imam sedaj neznanske težave z zunanjim svetom, ter odnosi, ampak se trudim vsak dan posebej uravnavam svoje misli in čustva, ker sedaj vem, da svet ni takšen kot ga v resnici čutim.

Se pa popolnoma strinjam z vami nobeden tudi pod razno ni dolžan prenašati tega, vsak je odgovoren za svoje lastno pshičino zdravje in srečo.

Hvala vam, ker lahko delim svojo ¨BOLEČINO¨ z vami.

Tudi za mano je odraščanje z MOMovci in iz tega praktično ne moreš priti nepoškodovan. Ni pa nujno, da imaš dejansko tudi ti MOM. Ponavadi namreč MOMovci nimajo introspekcije, ki bi bila za takšno samodiagnozo sploh potrebna. Seveda pa je možno, da imaš izražene določene poteze, ki so jim podobne, sploh če si z njimi odraščal.

Če tega še ne počneš, morda ni slabo, če bi poiskal dobrega terapevta, da bi ti pomagal predelati to izkušnjo.

Večina nas razume bolečino , brez skrbi. In vsi, ki se zapletemo z nekom, ki ima takšne težave verjamemo, da ste dobri in da “večino” v narekovajih večino stvari ne delata zanalašč.

Ampak na koncu moramo tudi mi na drugi strani poskrbeti zase. Ker če ti kot nekdo z težavami veš, da jih imaš potem si poiščeš pomoč. Naj bo to strokovna pomoč, ker prijatelji, svojci, žene, punce tu težko rešimo in pomagamo. Večina “čudakov” pa računa, da bomo partnerji tisti, ki bomo razumeli, dajali ljubezen, dajali podporo, samozavest, ipd. Ampak tega nikoli ni zadosti.

Nikoli ni zadosti ljubezni, nikoli ni zadosti potrjevanja, nikoli ni zadosti hvale na koncu nas prizadenete hote ali nehote in iz takega odnosa se moraš izviti drugače sam postaneš bolnik.

Tu gre za enostavne meje in vrednote za življenje, ne delaj drugemu kar nočeš da drugi delajo tebi.
Manipuliranje, agresija, varanje, odvisnosti vse to dolgoročno nihče ne sprejema in niti ne bo. Če se posameznik zaveda da je z njim nekaj narobe potem se da pomagati , si lahko najde pomoč. Večina MOM, NOM pa misli, da z njimi ni nič narobe, da lahko delajo vse izključno za svoje zadovoljstvo in potrebe in kaj naj bo za to opravičilo – bolezen, ki se je ne zavedajo ali pa nočejo videti da je nekaj narobe.

Partnerji smo po večini ljudje, ki dobro poznamo bolečino in imamo v sebi neskončne količin ljubezni in potrpljenja, ampak ne za celo življenje, ne če na drugi strani ni napredka ni priznavanja težav ampak 100 % egoizem, ki se kaže v mučenju nekoga ki te imam rad. Problem , da nikoli ni zadosti, nikoli ne bo zadosti in vedno znova pride poleg nekdo, ki misli da bo ljubezen zadosti pa ni. Svet NOM, MOM je drugačen in ravno to nepriznavanje drugačnosti in iskanja pomoči onemogoča življenje s takšnim partnerjem.

Rešit moraš sebe, drugače postaneš invalid v taki zvezi – čemu, ker ga imaš rad in ga poskušaš razumeti.

Zivjo,

se popolnoma strinjam z enodamo.

Tezava je v tem, da nikoli ni dovolj, ljubezni, potrjevanja, dajanja, iti cez svoje meje… tistemu na drugi strani nikoli ne bo dovolj – saj ne sme biti, ker potem bi bila situacija ok, njega pa plasi to, da bi bilo ok. Je tako navajen, in kot je meni rekla terapevtka – prav je, da je narobe. Torej doma ne sme biti ok, ne sme biti mozno iti mirno na obisk, priti domov in se v miru urediti in pijesti vecerjo in iti spat. Vmes mora biti nekaj drame, nekaj…

tezava je v tem, da na drugi strani ni napredka, ni ucenja, ni spreminjanja, ni prilagajanja – kar je osnova za zivljenje, saj se okolje okrog nas stalno spreminja. MOM osebe oz. osebe s temi barvami, pa stalno stojijo na istem.

Moj bivši partner momovec (srednje funkcionalen) je vedel, kaj mu je, za seboj je imel tudi terapije, v primerjavi z desetletjem nazaj se je znal veliko bolj krotiti … Ampak … takšnega partnerja, pa naj ima srce iz zlata, ne privoščim nikomur. Njihov svet je tako izkrivljen, da človek z enimi povprečnimi možgani v njem nima kaj iskati, lahko samo trpi in se muči. Zgodba ni nikoli končana, sovražnikov nikoli ne zmanjka, letvica je postavljena vsak dan malo višje. So tudi odlični manipulanti … stiskajo te malo po malo, testirajo, do katere meje še lahko gredo, in ko jih potisneš nazaj na njihovo bojno črto, ti spet začnejo ponujati bonbončke. Ko jih zavrneš, se razjezijo. Ko se po razhodu nisem želela pogovarjati z njim, mi je čez nekaj mesecev pisal, da se mu zdi, da je bil dovolj potrpežljiv in da se zdaj pa moram spet pogovarjati z njim. Da je bilo tega ignoriranja dovolj. Vidiš, tudi v taki situaciji se počutijo, da imajo pravico nekaj zahtevat, kakšna ponižnost ali prosim ali karkoli. Ne, jaz to zahtevam, ker mi pripada, kako si mi sploh drzneš odreči … To je človek, ki se zaveda, kaj mu je. A mu to ne pomaga, da bi pri tako banalnih zadevah vedel, kje je meja oziroma kako se obnašat. Če on nekaj zahteva, mora to tudi dobit, to je menda logično?

Razumem in vem, da je v njihovi glavi pekel, ampak lej, naj ne bo nihče tako naiven in stopi vanj. Življenje je že tako dovolj težko.

SVO, kako si? Držim pesti zate …

Zdravo,

mislim, da lahko rečem, da gredo stvari v pravo smer, prevec v detajle ne bi,
so pa stvari, ki jih počasi dojemam, čeprav mogoce razumsko sem mislil, da jih ze vem 🙂
Kot to, da dejansko osebe s takimi osebami drugace dozivljajo, imajo povsem drugacno lestvico vrednot in prioritet, da o samorefleksiji verjetno, pravim, verjetno, sploh ni mogoce da bi si jo tak clovek zares naredil, ker je vedno nekdo drug kriv ali drug vzrok, zakaj je nakaj tako. Kot nekje preberem, “bo pa vticnica kriva, ker je v njej elektrika”.

Zame vse skupaj pomeni, da sprejemanje da je tega odnosa konec oz. koliko ga je sploh bilo, v resnici kaj je bila iluzija v katero sem gradil in vlagal, in da se sedaj zavedam, da sem sam, sam odgovoren za sebe, za svojo eksistenco, da zraven mene ni tistega drugega, ki mu poves kaj se ti je zgodilo, cesa se veselis, kaj te skrbi….vsega tega, kar naj bi pac bilo v eni normalni vezi.

Pa spet, ko gledam sebe, lahko razmisljam, kaksne ideje in misli o svoji samopodobi sem imel, ko sem vstopal v to vezo, zakaj sem si tako mocno zelel da uspe, zakaj sem utisal moje notranje obcutke ob prvih znakih…to je moje delo in delam na tem, da to izkopljem, preverim, dojamem, spremenim…

Tu bi sebi in vsem, ki vstopajo v kake veze rekel, da moras res vedeti kje si sam pri sebi, a si ok, a si izpolnjen, a gres v odnos ker mora uspeti, ker si brez “svoje druge polovice” ali preprosto zato, ker si sam srecen, izpolnjen, in evo, nasel sem se nekoga, s katerim mi bo se malo bolj lepo in bolj polno. Ampak ce pa ne uspe veza, pa se ne bo podrl svet. Tako da gotovo, ce bom se kdaj v kaki vezi, ce mi bo na drugi strani nekdo rekel “Jaz pa ne morem ziveti brez tebe” ali pa ce se bo meni zdelo, da grem preko vseh mojih meja, ker “mora to uspeti, ker ta oseba je pa oh in sploh”, potem se moram takrat malo ustaviti in narediti notranji chechk.

Umetnost, ki se je pa se vedno ucim, je, kako ohraniti primeren in korekten odnos do take osebe, ki brez sramu naredi tebi nekaj v skodo, in potem moras sam do nje ohraniti vsaj priblizen odnos. Verjamem da se da, in da se ob tem clovek pocuti bolje, kot pa da bi se nizal na enak nivo, samo zato ker “evo, ti si meni to, torej jaz ti pa sedaj takole vracam da bos vedel kaj si mi naredil”…no, pa saj to se verjetno dogaja v vseh odnosih, tudi bolj zdravih, ampak mislim, da je odnosih z osebami, ki imajo te barve, to se toliko tezje.

lp SVO

Hja, tole na koncu jaz svetujem vsem ločenim oziroma tistim, ki se ločujejo. Če vsaj eden ohrani zdravo pamet in se ne prepusti trenutnim vzgibom, ko bi ga najraje na gobec, obstaja možnost, da bodo odnosi nekoč civilizirano normalni. Za to se je treba trudit zaradi otrok, prek katerih bosta osebi hočeš nočeš povezani do konca življenja.
Zate je to še neprimerno težji podvig. Jaz sem tipa lahko odrezala, ker nimava nič skupnega, ti žene ne moreš. Ampak tako kot si našel strategijo preživetja v zakonu, jo boš tudi zdaj – če prav razumem, se ločujeta? Zdaj ti bo mogoče lažje vsaj v toliko, ker veš, v čem je fora. Prej si pa rabil verjetno kar nekaj let, da si ugotovil, da nekaj hudo ne štima.
V ljubezni smo po mojem vedno otroci :). Vedno nas lahko kaj preseneti.

Predvidevam da odnos nikoli ne bo “normalen”, saj po logiki ne more biti, tudi ce se ena stran se toliko trudi biti kulturna in spostljiva. Se pa mocno strinjam, da sploh zaradi otrok, pa tudi zaradi svoje vesti, je treba z moje strani drzati nek nivo, to bodo otroci videli in srcno upam, da tudi znali “pobrati” za naprej, za svoje zivljenje.
Ja, locitev, seveda, saj druge opcije pac ni…

Kako pa smo v ljubezni otroci – tole mi je dalo misliti – sigurno je vsak odnos edinstven, drugacen, neponovljiv. In tudi mi se spreminjamo, in smo drugacni, ko, ce, vstopamo v nov odnos. Me pa dostikrat zaposli vprasanje, koliko me je ta zivljenjska izkusnja spremenila, koliko je omajala zaupanje v ljudi, zaupanje v sebe, v svoje instinkte, kako ce kdaj, bom vstopil v nov odnos? Gres lahko z nekaj rezerve, katere prej nisi imel na zalogi, ko si se dal noter 100%, zdaj pa bo tu nek drug pristop? Bo to se vedno to? Bo to drugi zacutil? Bo to prevec vse skupaj razumsko in matematicno – to pa to stima, to je ok, in ok, bodiva par….? Smotana vprasanja, bi me pa vsekakor zanimalo, kako je nekdo, ki je dal skozi neko MOM/NOM obdobje z nekom in potem sel na novo v neznane vode.

lp SVO

Pozdravljeni

Od kar vem sem bil vedno drugačen od ostalih, občutek psihične nepopisne bolečine , ki je tako velika, da jo čutiš na fizični ravni, takorekoč, ti ohromi celo telo. Mislim, da jo zato opisujejo nekateri, kot bi imel opekline 3 stopnje po celem telesu, ja nekaj takšnega je.

Zevajoča praznina brez dna, ki jo polniš z vsem, kar ti pride pod roko, a globoko v sebi veš, da ne bo nikoli zapolnjena, ker enostavno ( tako kot pravite ni nikoli dovolj) prave ljubezni, pravih prijateljev, prave službe, pravega življenja.

Nihče ne more nadomestiti pomankanja ljubezni in prave nege v otroštvu, saj takšen otrok bo ostal prestrašen in vedno lačen, do konca svojih dni.

Po skoraj 30 letih notranjih bojev je sedaj ostal samo še utrujen “Starec” sam osamljen in vedoč, da mu nebo uspelo v življenju.

Zato vas naprošam, če lahko z mano delite kakršnokoli izkušnjo, vaše bolečine travme, se je gdo od vas, že zdravil je kakšen izhod iz tega brezna.

Mogoče gdo pozna kakšnega dobrega TERAPEVTA kako te stvari potekajo, je mogoče dobiti napotnico, ali je samo samoplačniško.

Hvala vsem za odgovore

Lp

condemned for life

Že sama ločitev ti pusti pečat in si potem ne samo previdnejši, ampak se tudi ne vržeš tako brezkompromisno v novo zvezo kot prvič, ko začneš graditi skupno prihodnost z nekom. Veliko težje se odločiš za skupno nepremičnino, za nadaljnje otroke, tudi selitev večinoma počaka malo dlje. No, vsaj pri tistih, ki ne rinejo z glavo skozi zid, imaš pa seveda vse sorte ljudi (recimo en primer je ženska, ki je želela, da bi otrok od prej dobil priimek novega partnerja – halo???). Zaradi mom/nom partnerja imaš pač samo še kak dodaten zadržek več, ampak mislim, da glavnino tako ali tako prispeva že ločitev.
Če si pred ženo imel dovolj izkušenj z ženskami, se nekako ne bojim zate, ker se mi ne zdiš nekdo, ki bi se kot teliček spet zaletel na vrat na nos v novo zgodbo. Če ti je bila pa žena edina resna partnerka v življenju, ti pa mogoče ne bi škodilo, če bi se najprej malo “razgledal” in si vzel zmenkarije bolj na izi – ko boš seveda pripravljen na to.