Prepovedana ljubezen
on_ 🙂 pri tem je učitelj lahko samo življenje. Ampak, če sem poštena do konca in še malo naprej, verjetno ne bi poslušala nikogar, ker ko se zgodi razum odpove, nekašni silni magnetki pa vlečejo in trgajo 🙂
pa saj je, kot v vsaki stvari v življenju, tudi v “prpovedanem” nekaj mistično lepega….mogoče je prav to kar pravi Đole: O tuđe voče ti si ona prava slast, ja vidim sve, što nevidi vaš muž, vaš dragi muž…. ofarban pramen ili neki novi ruž….
🙂
On, znanje je, absolutno, samo poiskati ga moraš pa sam. Žal je tako, ampak bolj smo posamezniki kot starši in učitelji ozaveščeni tj. da posedujemo to znanje, bolj se bo le-to prenašalo na mlajše generacije, torej naše otroke. Tako, da jim ne bo vsega potrebno izkusiti na lastni koži. Tako gre razvoj naprej, ali naj bi šel ali vsaj delno.V glavnem, kar sem hotela reči je, da se takšnih reči v šoli dandanašnji ne uči in da je težko pričakovati, da se jih bo učilo v bližnji prihodnosti….upam pa, da bo nekoč temu res tako :-).
Haha, saj ne rečem, da bi morali v šoli tudi kakšno urco posvetit tem temam, ampak nihče ne bo prevzel odgovornosti za naše življenje. Tole jokcanje in smiljenje samim sebi je pač lažje kot vzeti stvari v svoje roke in se soočiti s posledicami svojih odločitev. Tega se pa nihče ne more naučiti v šoli. Bi pa morali vsi vedeti, da svoje nezrelo vedenje in hinavsko obnašanje naši otroci podzavestno sprejemajo kot del svoje identitete in si s takšnimi vzorci gradijo svojo osebnost. Tako se anomalije in dobre lastnosti prenašajo iz roda v rod. Takih tem je bilo objavljenih že milijon na netu in drugod, večinoma je pa tako, da se ne išče rešitev, ampak zgolj uteho. Zato se na izvirni mail prilima še enih pet s podobno zgodbo, ki pač lahko ponudijo “razumevanje” ubogi avtorici, drugi so pa packi, ki obsojajo in se bodo slej ko prej najedli zarečenega kruha.
Je pač tako, da imamo življenje tudi zato, da se učimo iz svojih napak, neumnosti in nevednosti.