Ta o sorodnih dušah je največja, ampak zagotovo največja neumnost, ki si jo je izmislil človek. Drugače povedano: velika utvara in goljufija našega ega. Vem iz prakse, hehe. Po določenem času in uničenem življenju to vsak ugotovi.

Utvare o sorodnih dušah hitro uniči že nekaj let pretečene vode.

Trpeli boste vsi (v sebi)…. seveda veliko kasneje. Na začetku je vedno luštno…

“Podobno zgodbo prestajam tudi jaz. Zelo komplicirano zgodbo. Oba sva svojima sedanjimi partnerjem že povedala, da želiva ločitev zaradi nove ljubezeni. Prve reakcije so bile grozne, noben od najinih partnerjev noče ločitve. Kar doživljava sedaj je težko obdobje in bo še, a verjameva v najino ljubezen in prihodnost. Kakšen bo razplet, ti lahko povem čez mesece ali leta.

Če so njegova čustva prava in znaš moškega obdržati, verjami, da se da. 100%. “

MODRO MORJE-
lahko kaj vec poves o svoji izkusnji. Mogoce pride prav vsem ki smo v podobnih situacijah.

Mala miška, Aria, Ljubimtorejsem..

a je katera od vas pripravljena pustiti svoj elektronski naslov?

Nekatere greste v tem trenutku čez to, nekatere ste to prebrodile.. V teh trenutkih bi mi prav prišel kakšen nasvet, spodbudne besede, mnenje, saj sama prestajam to.

_mavrica_

Verjetno si mene mislila. Mi lahko ti daš svoj elektronski naslov pa te kontaktiram?

no men se je dogajala podobna zgodba…. jst frei on porocen, ampak brez otrok.
kavice so se vrstile in z vsako sva bila bolj zaljubljea en v drugega
razlika je le ta, da se jst nisem zelela fizicno zaplesti, torej med nama ni prislo do sexa ali poljubljanj…. vidlo se nama je pa z aviona, da sva nora en na druzga….
ko sm ugotovila, da to ne bo slo vec tako naprej, ker mejim s trenutkom, da ne morem ziveti vec brez njega, sm mu na naslednji kavici rekla zbogom. nisem zelela biti tista, ki je odgovorna za razpad zveze, pa ceprav ni v njej rojen otrok. enostavno ne bi mogla ziveti s tem… in bi se vedno sprasevala…. obrazlozila sem mu, da ne zelim niti nocem, da se loci zarad mene in ce se bo kdaj locil naj se loci, ce bo resno mislil, da ni v pravi vezi… oziroma ce se bo locil naj se loci zaradi sebe….
prekinla sem vse stike in sla svojemu zivljenju naproti….
rabil je eno leto… je pa naredil ta korak in se locil….
danes je srecen…. vendar ne ob meni… saj mi je zivljenje na pot poslalo zabo, ki mi me osrecuje i dneva v dan….
jah… po locitvi me je kontaktiral in va sla na kavice, samo moje srce ni vec bilo zanj

Modromorje,

oprosti, tudi tebe sem mislila, pa sem te pozabila napisati. Zelo lepo, da si z menoj pripravljena malo poklepetati. Moj elektronski naslov je: [email protected] .

Lep dan ti želim!

O, ko bi človek skupaj z življenjem lahko sedel za isto mizo in gledal, kako razporeja partnerje in ustvarja različne zveze in skupnosti, potem bi šele doumel, kako smiselno in kako dovršeno je vse postavljeno in se vedno dogaja natanko tako, kot je edino pravilno. Pa tega z našega zornega kota žal pogostokrat ni mogoče videti.

>si kar predstavljam, kako me boste “spljuvali”
Samo nevedneži lahko izrečejo obsodbo drugemu sebi enakem človeku, zato ker jih je na njem nekaj zmotilo, pa njihove besede ne povedo nič kaj drugega, kot to, da se ne zavedajo svojega mesta med sebi enakimi. Je pa seveda zelo dobrodošlo izmenjavanje mnenj- tudi tistih, ki so drugačna – le tako spoznaš druga možnosti, le tako dobiš priliko, da kaj spremeniš. Zato naj te drugačna mnenja nikar ne prizadenejo – naj te rajši obogatijo in razširijo tvoj pogled, da se boš lažje odločala. Po moje si se dobro odločila, da si se javila.

>Počutim se kot tatica. Kradem očeta in moža.
Noben človek ni nikogaršnja last. Celo »naši« otroci niso naša last, zato človeka ni mogoče ukrasti. Vsak ima svojo voljo in ukrepa po svoje. Tudi vpliva na druge ljudi nimamo več, kot nam to drugi dovolijo. Zato je zmotno mnenje, da nas prizadenejo, razočarajo, užalijo, zavedejo drugi ljudje – oni samo postavljajo okoliščine v našo bližino, od nas pa je odvisno, kako se bomo odzvali – ali se bomo prizadel, razočarali, užalili…
Predstavljaj si pot s pasjim kakcem na sredi – ni lepo za videti, pa vendar se zapacaš samo v primeru, če sam stopš v svinjarijo. Če nisi pazljiv, če ne določaš svoje poti zavestno. Ljudje, ki zavestno odločajo o sebi vedo, da so se prizadeli sami, tisti, ki jih vodi podzavest pa trdijo, da so jih prizadeli drugi ljudje.
Kadar se v vezi dveh pojavi nekdo tretji, je vedno zveza dala dovoljenje za tak vstop. Za zvezo pa sta vedno polno odgovorna oba udeleženca. Dovoljenje ni vedno kot povabilo, je lahko tudi kot neaktivnost, zanemarjanje, malodušje, posesivnost. Taka zveza životari in treba jo je popravit ali pa razdret – ne pa vztrajat v njej. Korist tretje osebe vidim v pospešitvi dogajanja v eni ali v drugi smeri. Torej nisi v poziciji, ko bi lahko karkoli ukradla, tudi če bi želela ne, zato se ti s tem ni potrebno obremenjevati.

Ljudje tako radi skrbimo za druge ljudi, jih učimo in jih usmerjamo – pa bi bilo veliko bolje, da bi skrbeli zase in se ukvarjali s seboj in drugim dovolili, da se sami ukvarjajo s seboj.

Družba postavlja pravila morale in če hočeš biti del te družbe, jih je seveda potrebno spoštovati in se po njih ravnati. Hkrati se je pa treba zavedati, da morala družbe ni vedno smiselna niti dobra. Poglej malo nazaj, še pred časom je bilo zelo družbeno moralno imeti sužnje v lasti, sežigati čarovnice, nezakonskega otroka imeti za drugorazrednega. Danes nam je vsem jasno, da to ni bilo moralno, morala družbe se je spremenila. Kako pride do spremembe? Tako, da nekateri kršimo ustaljena pravila in na ta način pokažemo na določene stiske, nestrinjanje. Morala družbe se bo v bodočnosti še mnogokrat spremenila, saj takšna kot je, zares rabi spremembe. Pričakujem, da bo šel razvoj v smeri, ko bo postalo s strani družbe nemoralno biti negativen, zamerljiv, posestniški, zavisten, ljubosumen, nemoralno bo trpeti, ko bomo bolj kot laž, obsojali strah in povzročanje strahu drugim – kajti nobena laž se ne zgodi zato, ker ljudje radi lažemo, ampak zaradi tega, ker nas je strah reakcije drugega človeka. Nemoralno bo tudi imeti več kot potrebuješ. Nemoralno bo postalo lastninjenje. Nemoralno bo obstati v svojem razvoju in še in še.
Ne mislim zdaj reči, da je biti ljubica moralno in da je to dobro, ali da bo po novi družbeni morali dobro – pa saj to že sama veš. Moje mnenje je, da biti ljubica (kršiti družbeno moralo) ni toliko hud prekršek, kot biti negativen, zamorjen, posestniški, napadalen (kar se žal na veliko dogaja v nekaterih vezah, ki so za današnjo družbo čisto moralne). Mislim namreč, da je vsebina druženja z drugimi ljudmi bistveno pomembnejša od oblike veze v kateri si.

>trpiva zdaj oba!
Trpljenje je koristno, zato ker ti sporoča, da je nekaj narobe, vztrajanje v trpljenju pa je nemoralno in škodljivo. Tukaj predlagam takojšnje spremembe. Trpljenje ti pove, da je tvoja morala in pravila v nasprotju s tistim kar delaš. Spremeniti moraš nekaj, ali svoja pravila ali pa način vedenja in čimprej prenehati z negativnim počutjem. Takšna negativna škoduješ sebi in vsem okoli sebe. Če v sedanji vezi ne moreš uresničiti prav nobenega svojega cilja, jo moraš spremeniti ali prekiniti.

Konca naj te ne bo strah, ker noben konec ni trajno stanje, je samo prehod v nov začetek in tiste najlepše stvari, bi sčasoma izgubile svoj sijaj, če bi imele neomejen rok trajanja. Velika napaka je vztrajati v zvezi, zato, ker te je strah konca. Dokler te je strah konca, nisi primeren za nobeno vezo. Tudi vsako življenje ima svoj začetek , trajanje in konec – dokler ne sprejmeš vseh treh faz, ne moreš videti celotne lepote življenja.

Vsako vezo moraš jemati kot začasno, saj vsaka zveza je vedno samo začasna in se konča v »najbolj idealnem primeru« s smrtjo enega od partnerjev in osamelostjo drugega. Tega se ne da spremeniti, torej je to potrebno sprejeti. Varnost v vezi zato ne moreš iskati v smiri večnosti, ampak jo išči raje v smeri kvalitete v sedanjosti. Kvalitetna veza te ne naredi odvisnega, ampak te krepi, uči in izpopolnjuje v vseh pogledih. Veza terja od tebe vložek, ki ga moraš dati nepovratno, kot darilo in več, ko si sposoben dati, bolj ko si sposoben sprejeti posebne (na prvi pogled neznosne) pogoje, močnejši postajaš. Takšen si potem varen, saj se ta varnost nahaja pri tebi in jo lahko potem koristiš v naslednji vezi ali pa samostojno, vse do konca svojega življenja. Pri zvezah je ravno obratno, kot pri materialu. Tisti, ki v vezo več podari, več dobi, partnerja mu ni treba pazljivo izbirati, saj je lahko z mnogimi in mnogi si želijo biti z njim. Obratno velja za tiste, ki želijo iz zveze čimveč dobiti, ti pa morajo pazljivo izbirati partnerja, da jim bo lahko čimveč dal, vendar ga hitro izčrpajo, sebe pa razvadijo in nihče si potem ne želi več biti z njimi, ti ljudje nikoli ne doživijo občutka varnosti.

Življenje te ni kar tako poslalo v to zvezo – obstaja vzrok in bi bilo koristno, če bi vedela zanj. (Morda še nisi pripravljena za novo resno zvezo, morda otroku nočeš spreminjati življenjskih pogojev – sama pa pogrešaš nekaj bližine drugega človeka…) Vsekakor se moraš vprašati, kaj želiš trenutno in kaj želiš v bodočnosti. Vsaka koristna zveza mora imeti pred seboj jasen cilj. Naj ti naštejem nekaj primerov ciljev (lažje preživetje, rojstvo otrok, skupno napredovanje in učenje, ustvarjanje, zabava in užitek, zadovoljevanje potreb, učenje komunikacije, spoznavanje samega sebe, učenje sprejemanja svojih in tujih čustev, učenje dovoljevanja svobode drugim, sprejemanje drugačnega mnenja, za življensko gonilo uporabljati želje (svoje in tuje) in ne strahu, učenje sprejemanja konca in omejenega roka trajanja…)
Torej, postavi si svojo moralo, svoja pravila, izberi si cilj, ki ga želiš doseči in videla boš, če ga v tej vezi lahko uresničiš.

>lepši jutri..
Ko boš uskladila svoja pravila s svojim ravnanjem bo trpljenje prenehalo. Nihče ne dobi pred sebe nikoli 100% čiste in jasne situacije. Vsak pa ima možnost, da sam izbere ali bo iz situacije jemal dobre ali slabe stvari. Ko se zaveš, da je izbira tvoja in da imaš vpliv, je veliko lažje.

Živeti pravljico je lepo a kaj, ko je pristanek ponavadi zelo trd in boleč. Tudi sam sem doživel iskušnjo, ki jo še vedno prebolevam, vendar v obratni smeri. Bivša partnerka se je “zaljubila” v drugega. To sem slučajno odkril saj sem že dlje časa čutil, da z njene strani ni več ljubezni. Ona je trdila, da med njima ni nič razen “dobrega prijateljstva”. A prijatelj prijatelju ne izjavlja ljubim te. To boli še toliko bolj, ko od svoje “ljubljene” osebe ne izveš resnice in za razpadlo zvezo obsojaš samo sebe. Pripelje te lahko do zelo hudega depresivnega stanja, kar se je zgodilo tudi meni. Iz njega pa žal še vedno ne najdem poti. Kakšen prijatelj (princ) je to, ki izkorišča trenutno slab odnos med partnerjema!? To ni človek, za katerega je vredno uničiti družino, otroku vzeti enega od staršev.Prijatelj ti v nesreči pomaga ne pa izkorišča. Moški (večina) smo taka bitja, ki vidimo le eno. Tarčo, ki jo moramo “zadeti” ali “trdnjavo”, ki jo moramo osvojiti. Jaz osebno sem se vedno držal besedila pesmi Plavega orkestra, ki pravi: “nisam ja ta gnjida drugima što skida uplakane djevojke”. žal je ena taka gnjida ” skinula” mojo (mati mojega otroka). Kot je rekla ena od mojih starejših kolegic: “živ z njim, per mu umazane gate pa bomo vid’l kolk časa bo to še tvoj princ!?” Že Đorđe Balašević je pel:”princip je isti sve su ostalo nijanse”. Žal se sliši melanholično a je v veliki večini resnično in realno.
Princeska. Rezkiraj, naredi test in kmalu se bo izkazalo kaj je res. Sam sem zagovornik tega, da ima vsak človek pravico izvedeti resnico ne glede kako huda bila.Verjemite vsaka huda resnica boli manj kot neresnica ali laž. Zato sem, seveda, ko sem se na lastne oči prepričal, da je bivša partnerica v zvezi z poročenim moškim odločil, da o tem “informiram” njegovo ženo. In kakšen je bil rezultat!? Moja bivša ostala brez ljubimca, moj otrok in jaz brez družine, pezde se opravičujem gnjida pa še vedno živi srečno družinsko življenje.
Jaz od tega nimam nič, le dokazati sem hotel materi svojega otroka in ji odpreti oči to kar sem ji vedno govoril, da je ona za njega bila le navadna priležnica. Lahko pa bi bilo drugače (v tem primeru bi imela moj “blagoslov”). Veste kako pravijo Pes psa pozna moški pa moškega.
Vsi ljudje imamo iste probleme in potrebno se je le več pogovarjati in nesebično deliti svoje izkušne. Če si nekoga imel rad in si z njim ustvaril družino ga ne moreš kar prenehati imeti rad. Prido do konfliktov, zasičenosti a vendar družina oz. zveza je stvar za katero se je vredno boriti in truditi in razpade le, ko so izkoriščeni vsi “kviskoti” ali “Jollyi”
Zato princeska, če ga imaš ” rada” mu pomagaj. Postavi ga pred dejstvo in boš videla kako se bo odločil. Če te ne bo izbral mu pomagaj prijateljsko in mu svetuj kako naj izboljša odnos s svojo partnerico. Ja, sliši se smešno a boš videla odleglo ti bo. Dobro se z dobrim vrača, slabo pa slabim. Še je samskih, neporočenih ali ločenih moških, ki nismo ne grdi ne čudni samo sreče nimamo v življenju. Najdi si takega, ki ni vezan na poročenega pa pozabi. Če vara svojo ženo misliš, da bo s tabo kaj drugače!?
Princeska še smo vitezi (ne princi) na svetu, vitezi mehkega srca. Samo njati nas je treba.
Pa srečno

Kaj naj rečem na vse to? Omenjaš družino, omenjaš mati tvojih otrok in samo za tem ti je žal. Ja, kje pa je tu tvoja partnerka, žena, ljubezen, prijateljica? Saj je človeku lahko hudo, če zgubi kvalitetno guvernanto, gospodinjsko pomočnico in inkubator, še posebej če je to združeno v eni osebi. Vendar, tako kot moški ne želimo biti samo orodja, obstajajo tudi ženske, ki si želijo biti kaj več kot le to.

In mimogrede, glede očitno je, da si se z informiranjem njegove žene lotil reševanja problema iz popolnoma napačne strani. Nastala situacija je posledica vajinega odnosa (kdorkoli od vaju že je k takemu kot je bil že pripomogel bolj), in ne tega da je vmes posegel nekdo tretji.

@VITEZ

Tale tvoja bivša najverjetneje še vedno čaka tega gobezdača, skoraj zagotovo še naprej furata razmerje, on še naprej lepo sedi na dveh stolih, medtem ko si ti izgubil družino.

Sicer pa, bolje tako, kot da bi še naprej bilo tako, kot je bilo prej.

Vitez, pa je tvoji bivši zdaj kaj žal za to, kar je storila? Sprašujem zato, ker sem praktično na istem…

Z albuma Uhvati ritam(1984) – Parni valjak.

Pusti nek’ traje, sve do kraj dobro je
Ne obecavaj nista, ja te ne trazim nista
Lijepo je i to je sve
Ma pusti nek’ traje, jos je daleko svitanje
Nisam ni prvi ni zadnji mozda tek nesto drazi
Ne pretvaraj se…

Jaz sem bolj za zgornji komad. Sicer mi je všeč pogled Vitomirja

Ja, vse zgoraj napisano je res, ampak kaj ko so čustva eno, razum pa drugo.

Glava ve, kaj je prav in kaj ne, srce pa trpi in želi….

o seveda imam izkušnjo: dolgotrajno nemoralno in nežno, lepo … odvisno s katerega kota pogledaš. Imam moža, povprečnega, na nek način ga imam rada, ampak ne ljubim ga, ne šibijo se mi kolena, ne iščem ga z očmi, ne drhtim ko se me dotakne…. ampak za to je kriv tudi sam … skozi dneve in leta je pozabil, da sem ne samo žena, mati, gospodinjska pomočnica, da sem tudi ženska in …… preprosto zgodilo se je …. mravljinci po telesu, adijo pamet ….

Tudi on je vezan ….. najbrž je tista “tečna žena” doma doma prav taka kot sem jaz….. “opravlja službo žene” in najbrž pogreša mravljince in ji gre racionalnost v glavi na bruhanje…..

Rešitev? je? Ni? Je, da se ločiva: oba in najbrž bova čez čas oba ugotvila,da se nama je zgodil “de javue” …. se razideva : in se pogrešava, in tripiva, dokler ne mine (in mine vedno pride, zagotovo pride)

Ali pustiva kot je in čakava kdaj bo primeren trenutek za …… karkoli pač že….

Vitomir je to zelo dobro razčlenil, vredno razmisleka.

Kot zgleda se nas vse preveč podaja v “resne zveze” z popačenimi predstavami kako naj bi to počeli in kaj naj bi od tega imeli…
Kako to presekat te napačne vzorce, predstave? Verjetno tako, da se pustimo podučit in si v svojih “zmedenih” glavah pospravimo predale…
Škoda res velika škoda, da se takim stvarem ne posveti vsaj nekaj časa že v šolah, ko smo še vsi več ali manj “deviški”: Saj ne rečem, da bi se vsi “izobrazili” bi pa vsaj imeli še eno možnost in ne samo tisto, ki jo nekako prinesemo od staršev ali drago plačamo svoje napake…

V bistvu se mi je ravnokar posvetilo, ko sem prebral objavo tut ene take; ta čustvena plejada je pravzaprav vlakec! Razočarana žena ob nezainteresiranem možu poišče uteho pri možu druge razočarane žene, ta je poiskala uteho pri možu tretje, spet tretja pri možu četrte … Gotovo vidite, da se krog v tej številčno (pa še kako drugače) omejeni družbi mora skleniti.
Skratka, moto je preprost: “vsem je lepo in za vse je dovolj, če se med sabo pošteno zmenimo”. Ali pa skrijemo, kakor se vzame. Skratka, vsi, ki vas peče vest in se sekirate (pa če še tako vztrajno sami sabi tajite, da se) – kar nehajte. Vsi ste na istem vlakcu, vi in vaši pratnerji, samo v istih kupejih ne sedite.

Tragika nas ostalih je, da – če je verjeti potnikom na vlakcu -, samo stojimo na postaji in čakamo prvo priložnost, da vstopimo …

zivjo,

tudi sama sem prvic tukaj….in tudi sploh ne vem kje naj zacnem….sem bila do pred kratkim v podobni situaciji….sicer sem vezana, on pa je bil tudi…zapletla sva se, zaljubila in zivela v svojem svetu kar nekaj casa…..medtem sva se zelo navezala drug na drugega….moram priznati da se v zivljenju se nisem pocutila bolj ljubljeno, zeljeno, lepo…nikomur nisem govorila o naju, vedenla je le prijateljica, ki je vedela v kaksni zvezi sem s sedanjim mozem in me ni obsojala…
no in potem se je zgodilo….prometna nerseca…v kateri moj “ljubimec” ni prezivel….in zdaj jokam sama…skrivam bolecino, ker itak nihce ne ve, razen prijateljice, s katero se edino lahko pogovorim, vseeno je tezko….
sploh nevem niti zakaj posem tole….vrjetno ker tukaj nimam obraza in lahko povem kaj me muci…

Schnuki

on, problem je v tem, da bi bilo učitelje, ki bi otroke znali naučiti take stvari, zelo težko najti. Tudi oni so največkrat zgolj starši, ki svojih otrok ne znajo podučiti o tem, kaj je to zdrav medčloveški (v tem primeru partnerski) odnos. Zato to področje ostaja domena življenskih izkušenj.

🙂

aha … tisto o vlakcu je preklemano res….

Ti ljubi druge,
jaz bom tebe ljubil
in ti želel nezvestega moža,
ti pa le glej,
da tudi on bo tisto drugo izgubil
in bosta tudi vidva v ta mlin zašla …. 🙂

(Menart)

Drži, vsi smo na istem vlaku, kdaj pa kdaj izstopimo, tisti ki imajo (ali pa tudi ne, kakor se vzame in kakor vidiš) pa celo življenje čakajo na postaji….

Recepta in pravila ni, je samo življenje, vsak živi svojega ….

Verjetno (žal) imaš prav.
Vsi skočimo v to “vodo” ne da bi znali plavat samo lažje splavaš, če ti nekdo vsaj približno pove kako se naj bi to počelo.
V zadnjem času je psihologija in ostale vede, ki se ukvarjajo s tem področjem, toliko napredovala, da bi lahko nekako lažje razumeli zakaj se nam take stvari dogajajo in bi jih lahko že v osnovi preprečili.
Napr. da se “tut ena taka” nebi, že takrat, vezala za človeka, ki ga ne ljubi, da bi znala to prepoznat. Verjetno utopija…