Ampak prav veliko tašč in babic pa ne poznaš, a ne?

to pišem kot vnukinja, ki sem imela srečo, da sem lahko del svojega otroštva preživela tudi v družbi starih staršev in to po obeh straneh. Mamini so živeli na kmetih in sem del vsakih počitnic lahko preživela v naravi, pa pri lažjih opravilih pomagala, in sploh imam same lepe spomine. Očetovi starši so iz Ljubljane, kjer pa so mi nudili pač drugačne izkušnje (hribi, morje, ljubezen do knjig…). Oboji so me imeli radi in oboje sem jaz imela enako rada. Čeprav mi je oče umrl, ko sem bila še čisto majhna in se kasneje spet poročila, ni mama nikoli omejevala stikov z mojim starimi starši. Nasprotno. Tudi sama je ohranila odnos z njimi. Imela sem tudi srečo, da sem do 10 leza imela prababico, ki me je tudi včasih popazila in ki me je naučila marsikaterega trika pri kartanju. In nikoli, nikoli, mi niso dali nič takega za jest, kar bi mi povzročilo kakšno škodo, pa čeprav je bila vmes tudi kakšna sladkarija.
Moj sin nima takšne sreče, kot jaz, ker ima pač samo 1 staro mamo (moja mama), pa tudi prababico. Tudi jaz sem hotela na začetku nekaj učit mojo mamo, kako in kaj z sinom, potem mi je pa enkrat rekla, da tudi njej včasih kaj ni bilo prav, pa je bila tiho, ker je videla, kako uživam v družbi starih staršev. Tudi moj sin je zelo rad z staro mamo, prav uživa na skupnih potepih po mestu ali kjerkoli pač. Tako ju sedaj pustim pri miru, naj si sama organizirata čas, ko sta skupaj. In tako se je pač navadil, da pri meni velja en red, pri babi drug, v šoli tretji itd… Edino za sladkarije sem jo prosila, naj jih bo čim manj, ker je nagnjen k zaprtosti in ga potem boli trebuh itd.

Hoj Sonja!
Tako lepo je povedala Petka…Ne prvic…Tudi jaz sem zaznala v tvojem pismu nekaksen “kratki stik” v komunikaciji do snahe…Mogoce si malo bolj obcutljiva in ti je hudo, ko vidis, kako se snahini starsi gnetejo okoli tudi tvojega vnucka, medtem pa bi mu tudi sama zelela podariti kak objem in poljubcek….
Jaz osebno bi tudi vprasala snaho, zakaj mi otrocka ne zeli zaupati. Bos vsaj vedela, kaj se ji vse plete po glavi…
Sicer pa sama ve, da si ji ponudila pomoc. In tu imas prd njo povsem cisto vest, na njej sami pa je ali ponujeno pomoc izkorisit ali ne. Stvar svobodne izbire pac…
Ne obremenjuj se prevec s tem. Otroci tako hitro rastejo in zacno tako hitro sprasevati in dojemati, kdo vse spada k ockovi in mamini druzini…
Ni vazna kvantiteta, temvec kvaliteta vajinega ( z vnukom ) odnosa. In verjamem, da se bosta kmalu imela prav fino…LP

sonja, jaz mislim, da se da tvojo ponudbo, da bi čuvala vnučko, tudi čisto drugače interpretirati. Čeprav si tako lepo napisala, da sem hočeš-nočeš na tvoji strani, vseeno malo pomisli, da je možno tudi npr.: da snaha reče svoji mami, “ja veš, saj bi ga peljala k tašči (mogoče ji njena mama včasih kaj takega reče), pa ga tašča ne mara čuvati. Ja, saj je enkrat rekla, da bi ga, ampak po tistem pa nič več. Najbrž je rekla samo iz vljudnosti.” Samo enkrat si ji nekaj rekla, pa hočeš že celo življenje na tem interpretirat! Ona ne more vedeti, koliko resno si s tem mislila, pa tudi konteksta, kaj se je takrat dogajalo ko te je zavrnila, ne poznamo. Mogoče je imela slab dan, mogoče s rvojim sinom-njenim možem ni kaj štimalo, mogoče so jo mučile kake stvari, o katerih se ti še sanja ne. Lahko da je šlo za čisto golo nepremišljenost. Zato tudi jaz pravim: pogovori se, drugače ne bo šlo. In tudi če se boš še enkrat nasankala, samo ne povesi nosu! S povešenim nosom pa 100% ne bo šlo, nikoli. Si pa že lahko malo bolj radodarna z razumevanjem. Pri svojih strankah moraš tudi najbrž kaj požreti, ane? Saj bo, samo zaupanja ne smeš izgubiti.Pa ne pozabi na snahin rojstni dan. Ji kdaj kupiš kako malenkost? Tako da ne sprašuješ vseh naokoli, kaj naj ji kupiš?
Srečno!

Po eni strani mi je kar hladno pri srcu, ko vidim toliko merazumevanja med snahami in taščami, po drugi strani pa sem srečna , ker je snaha prosila mene za varstvo vnučke, čeprav njena mama živi v isti hiši in je doma. Da se mi ne bi zamerila, mi je sin v njenem imenu dal točna navodila, kako in kaj. Mislila sem si svoje, sem pa vse upoštevala, ker se dobro spominjam, da sem tudi sama mislila, da samo jaz vem, kaj je najboljše za otroka, dokler mi moževa babica rekla, naj si ne domišljam, da, če sem hodila v šole največ vem, ampak da tudi izkušnje nekaj veljajo. Mislim, da me je ozdravila, ker je to povedala kot dejstvo in ne kot očitek meni. Kar pa se sladkarij tiče, jih ne dajem posebej. Od tistega, kar dam na mizo, si po navadi vnukinja vzame nekaj za po poti, čeprav stanujejo le deset minut od nas. Na obiske hodiva z možem le, kadar smo povabljeni, to pa je kar pogosto. In še, kar se tiče daril. Ker nimam pojma, kaj bi bilo v danem trenutku najbolj primerno (izkazalo se je že, da so moje predstave napačne), sem odprla hranilno knjižico na ime vnukinje in preko trajnika prispevam vsak mesec nekaj, za rojstne dneve pa dam denar snahi, da ona kupi darlo po svoji izbiri (imam dober izgovor, da sama ne nakupujem).

Sonja, pišeš… “Želim si jo imeti sama,biti sama z njo”…

Zakaj pa je tako pomembno, da si sama z njo? A ne bi začela najprej drugače? V družbi drugih, da se prepričajo, da nisi “nevarna” ? Tudi mene bi motil nekdo, ki hoče biti sam z mojim otrokom.

Sicer pa ima tako neodobravanje stikov v večini primerov kako ozadje. Kaj od tistega, kar počneš, ne da bi se sama zavedala, da drugim to ni všeč. Ti kar povem nekaj primerov, zakaj jaz svojih otrok, ko so bili še dojenčki, nisem puščal določenim osebam.

Prva sta bila tast in tašča, ker tast še danes rad pove, kako je prišel enkrat “zadet” domov in preizkušal, če majhni otroci jedo kruh, namočen v žganje. Njemu se zdi to blazno zabavna dogodivščina. Druga je ena teta, ki vsakega dojenčka dobesedno liže, da je ves slinast, ko ga spusti iz rok. Tretja je tudi ena teta, ki dela z dojenčkom, kot da je plastična lutka, ki se ne polomi. Četrta je babica, ki daje otrokom pred kosilom jesti čokolado, ker ta menda izboljšuje možganske sposobnosti. Itd, itd….

Sem mamica 7 mesečne punčke in imam skoraj identično težavo s taščo. Vendar zakaj?
1.Skupaj s tastom se ne ozirata na moje mnenje in punčko prenašata po stanovanju kot vrečo, potem ko jima vsakič povem, da je punčka najbolj razigrana in zgovorna ko sedi sama na tleh ali sedežni garnituri. Otrok se tako po 10 minutah začne jokati in potem se začne debata. Punčka je žejna, daj ji malo čaja. Ne mara čaja. Punčka je lačna, daj ji kaj. Sva jedli pred odhodom (cca pol ure). ….Ko pridemo domov je otrok čisto znerviran in neutolažljivo joka.
2.Prvih 6 mesecev sva se samo dojili in vsak vikend sem poslušala, da bi zdaj pa že morala piti čaj, telečjo juhico. Vsakokrat sva jima z možem vse pojasnila, prinesla sem celo revijo Mama, kjer je bila tema meseca Dojenje.
Nekoč sem jo podojila v avtu, ker sva jo z možem šla iskat v službo, koliko komentarjev o tem kaj se spodobi in da je otrok sedaj že dovolj star in to res ni več potrebno…
3.Ko sem prišla iz porodnišnice, je prihajala vsak drugi dan in prinesla polne lonce hrane. Res lepo, vendar živimo v hiši mojih staršev (imamo svoje stanovenja), oba starša sta imela takrat cel mesec dopust (ona je to vedela) in me vsak večer vprašala, kaj potrebujem, kaj si želim. Ko sem ji rekla naj tega ne počne več, je odgovorila, da nekdo mora skrbeti zame, če moja mama zame noče. Pri nas je namreč glavni kuhar moj oče.
4.Vsak večer pokliče na mobilni telefon moža in ga vpraša kaj sva jedla, kaj je punčka jedla, kaj delava tisti trenutek(,skartka vsakodnevan kontola).
5.Poleg tega, da nama je z možem hotela pokvariti poroko in da celotni družini (meni, možu in moijm staršem) pregleduje stanje po tekočem računu (dela v banki) in potem to tudi komentira …

Tako užaljena tašča, kaj porečete na to. Upam , da vi kaj takega ne počnete.

Tatjana

Sonja, žal moram reči, da jaz svojih otrok tudi ne bi dala čuvati svoji materi. Ji tudi ne zaupam. Nočem te prizadeti s tem, vendar za to “prepovedjo” mora resnično biti neko ozadje.

Joj Tatjana, mene je kar srh spreletaval, ko sem se za tele trenutke branja postavila v tvojo kožo. Če so pa tudi take tašče pa – ni čudno, da je toliko negativnih besed na račun tašč. Dobra si, da vse skupaj tako mirno prenašaš.

Groooozljivo…Ne morem verjet….Vsaj to lahko naredis ali naredite, da zamenjate banko…..Najbrz ni cisto zdrava… Zdrzi in zbalansiraj z vso svojo fantazijo…Drzim pesti! LP

Ah kaj zamenjati banko, jaz bi jo prijavila, pa tašča gor ali dol.

Ja, pa da pol vidis kako bo sele delala zlehtnoba, ce se ze zdaj z njo futra! Kako bi pa dokazala, da je krsila Zakon o varovanju osebnih podatkov? S katerimi pricami? Ma, take ljudi je treba sam na hitro in ucinkovito odpikat….Jim pac futer vzet… :-)) LP

Jaz imam pa ravno obratno situacijo. In sicer, da tašča najinih dveh deklic noče paziti, ker je vedno polna izogovorov. Hčerinega sinčka pa pazi. Enkrat je prijavila, da moje hčerke pri treh letih ne bo pazila, ker še ne govori lepo, vnuka je pa imela, ko ni bil star niti leto dni. Pa nisem ljubosumna, le na živce mi grejo taki ljudje. A sta vnukinji kaj manj vredni kot vnuk? Še dobro, da imam svoje starše.

Prijavit je nočem, ker ima srednjo izobrazbo in je dela v banki priučena. tako, da ne more nkamor drugam v službo. O tem sem se že pozanimala in bi bila takoj odpuščena. Konec koncev je le mama mojega moža in punčkina babica. Bojim se tudi, da bi ji moral mož finančno pomagati.

Zdravo,Roman!
Prvič jaz nisem “nekdo” ampak babica svoji vnučki Teji,niti “določena oseba”,kot
navajaš in noben “bau bau”,kakor hočeš dati vedeti.Ozadja ni,vedno sem bila zelo obzirna do snahe in do same vnučke,brez oblizovanja in slinjenja po njej.
Celo na obisku sem bila pri sinu,misleč,da bo vnučka doma,pa so jo imeli njeni starši(nič zato),ki stanujejo v zgornjem nadstropju hiše in si jo podajali iz rok v roke in kot navajaš,se mi je zdela kot punčka iz cukra!! Tako,da tvoje navedbe
zame ne bodo držale.
Čakam priložnost,da se resnično s snaho pogovorim,pa naj se stvar razjasni.
LP Sonja

Zdravo,vse kar ste navedli zame ne drži,ne silim se, ne vmešavam v njihove strvari
in predvsem NE SOLIM PAMETI!!.Zelo nevtralna sem,tako,da še tistega malega, kar bi rada, ne dobim.Če me kaj vpraša, mi kar SMS pošlje ,ji svetujem,ostalih
problemov jim ne povzročam,tako,da ne vidim razloga za njeno početje.
LP Sonja

¸Banko pa lahko zamenjaš, kajne. Mislim, da nima nobene pravice počneti kar počne. Mogoče bi bilo dobro, da ji najprej zagroziš, da jo boš prijavila in da bo zgubila službo.

Sram vas je lahko kakšne pišete o taščah in snahah. Kaj ste normalni? Kaj je tu sploh vprašanje? Vnuki morajo imeti stike s starimi starši, če ne so zaznamovani za celo življenje.

Na lastni koži prenašam takšne svinjarije, ko noče snaha dati na obisk vnukice, ki je stara pet let in tako se me je začela bati, a ni to grozno?

Tudi jaz je ne smem obiskati, čeprav živimo v isti hiši, pa kaj naj zdaj? Nikoli ne bo drugače in pika.

Jaz bi takole rekla. Mladi imamo svoje življenje in to morate starejši sprejet. Ponavadi je to pri njih zelo težko, ker se niso pripravljeni odpovedati ničemur. Vsekakor pa jo je potrebno vprašat zakaj je tako, da ne zaupa. Po mojem je mogel bit med njima nek nesporazum al kaj. Ja, vedno je treba slišati dve plati. Tudi sama nebi dovolila stika z otroki niti lastni mami, če mi imela bilokaj proti. Včasih starejši hudo preiskušajo meje in potrplenje mladih.

Telefoniram taščici, če ima lahko nekaj dni otroke, ker moram v Amsterdam
Ustavim avto pred taščino hišo. Razpakiram otroke in jim rečem, da naj rečejo babici, da jo pozdravljam in se odpeljem. Potem pa na letališče. Ker moji mami ni všeč moj deloholizem in zanemarjanje družine.
Pa kam.greš spet?
Jaz sem delala osem ur in v tednu, pet dni. Ti pa 24 ur na dan in v tednu sedem dni.
Petrolovi sendviči niso kosilo.
Ali živiš samo od kave?
Nehaj kaditi!
Ali tvoj direktor ve, da imaš majhne otroke?
Ne bo te izučilo, dokler te hamburgerji in jogurti ne bodo ubili.
Ti boš umrla in mrtva boš v nebesih iskala laptop, da boš videla, če imaš kaj pošte.
Ko govoriš z mano, glej mene ne računalnik.
Oči imaš povsem rdeče, obraz pa bel. Ali si sploh spala ali pa imaš nujni projekt?
Ko boš umrla bom laptop pokopala s teboj, da ga ne boš hodila iskati.
Kaj imaš sploh od otrok in družine? Saj jih nikoli ne vidiš.