Prepir ob 6h zjutraj
Ej, ko človek prebere en takle post, takoj ve, da se bo našlo še vsaj 10 ljudi, ki so še bolj bogi in morajo malo pojamrati, kako je težko z nekom zdržati….poročena sem že kar nekaj časa, pa mi še ni prišlo na misel, da bi bila zjutraj tiho, pa čeprav oba vstajava deset čez pet (zjutraj). A je težko zjutraj pogledati partnerja in se mu nasmehniti, mu dati poljubček in lepo začeti dan? Če pa že pride do prepira, pa tudi ne vem, če je ravno kakšna velika umetnost počakati kakšno minuto, nato pa reči “oprosti” ali pa vsaj stopiti k njemu in se malo stisniti….tudi pri teh stvareh so potrebni kompromisi….ampak očitno je vedno najlažje pojamrati in skritizirati, pa še kakšen dan tišine preživeti. A si res ne znate življenja malo poenostaviti in polepšati. Pa ne mi govorit “saj je on kriv”….za prepir sta vedno dva! Malo manj samopomilovanja, pa bo. TaNiTa, tebi pa želim, da bi ohranila tako mišljenje. Vsi zakoni ne postanejo tako zelo obupni, kot znajo nekateri strašiti…”počakaj, pa boš videla, kaj bo čez 10 let….”. Tako bo, kot si bosta sama naredila. Če bi ljudje znali malo bolj spoštovati sami sebe in druge in ne bi znoreli za vsako besedo, bi bil tudi svet lepši!
Pa veliko nasmejanih juter vam želim:))))))
Ja verjetno res ni bogve kak lep dan, če ga že zjutraj začneš s prepirom. Midva pa lepo skupaj narediva zajterk, vsak nekaj in ob tem ko jeva se pogovarjava. Res včasih več, včasih majn. Če vidim, da moža čaka težek dan v službi, ga sploh ne obremenjujem z zadevami, kot naprimer otroci, pa moji problemi, pa denar,…., Če pa mož vidi, da imam jaz gužvo v službi, pa mi tud da kakšno vspodbudo. Men se zdi, da pač zjutraj pred službo ni čas, da bi človek reševal neke velike probleme, ali težil kaj je prav in kaj ni prav. To je moje mnenje po 17 letih zakona.Oba se morata naučiti, da je za srečen zakon potrebno včasih tudi popuščat in sklepat kompromise. Znat poiskat pravi trenutek za pravi pogovor, včasih pa tudi kakšno požret.LP
Se strinjam z Evito. Zjutraj ni čas, da rešuješ zakonske krize. Pa tudi službeni problemi niso razlog, da se en dere na drugega. Sploh pa je zame zakon mesto, kjer si odpočiješ od vseh problemov, na katere človek naleti zunaj. Je azil, kjer se partnerju lahko spoveš, zjočeš, se sprostiš, dobiš podporo…
Res je da se po nekaj letih jutra spremenijo, vendar ne tako grozno, ko večina piše. Po 20 letih skupnega življenja, so jutra, ko nisem pri volji za kaj dosti čvekanja, za kreganje pa sploh ne, so pa tudi jutra, ko se preživijo z zajtrkom in sexom. Strinjam se za tisto z masko. Po tolkih letih vidiš že na obrazu, da se je zbudu še ves omamljen in da še k sebi ni prišu in že mora v službo, in so jutra ko se zbudiš pol elana. Vikendi so pa tako zgodba zase, počitek in čas da se naspiš.
Hai, Sandra!
Kaj čmo, nasvetov polno; nihče, ki pa tega ni poiskusil pa ne ve kako je živeti z bolečino, ki jo ves čas potiskaš vstran. Ma, saj smo bili tudi mi tako zaljubljeni kot nekateri tu gor; sploh pred in nekaj časa po poroki. Ampak ne moreš svetovati s tako “blond” nasveti: poljubček, skupen zajter, objem….. Kako že poje Dragojevič:”Sat sam papa onaj isti, jer sam život kušav”!
No, Sandra da ne bo tako črno-veva, da če je včeraj padal dež danes sije sonce. Sam sem imel tako krizico v petek/soboto-a gre zadeva že gor. Kaj hočmo 1-2x mesečno pač mal poči-potem pa je vse lepše.
Pozdrav! P.
Sama sem zadevo rešila takole: Vstanem eno uro pred možem in hčerko, tako da v miru spijem kavo… potem je vse OK. Nekateri ljudje pač ne prenesem pogovorov že na vsezgodaj zjutraj. Nekaj je treba žrtvovati – in jaz sem urico spanja. Prepirov ni. Se pa pojavijo, če se zaspimo in potem vsi napeti drvimo iz kopalnice v sobo…
Sama bi se že verjetno ločila, če se nebi odločila drugače – vem, da je težava v meni, da zjutraj ne prenesem pogovorov, dokler se ne “zbrihtam”. Torej – urica spanja manj in dan se bo v družini začel mnogo bolje!
Vso srečo!