Recimo da sem prišel do točke v življenju, ko bo treba nekaj spremeniti. Sem razmeroma blizu konca faksa, kjer so mi ostali samo še izpiti, ki jih dejansko nočem narediti. Kljub bližini konca sem popolnoma nemotiviran za kakršnokoli nadaljnje delo. Študij mi zdaj predstavlja muko in vsak trenutek študiranja mi je kot da se nažiram z nečem, česar nočem. Del te zgodbe je gotovo tudi to, da nimam prijateljev in da na sploh ugotavljam, da se s sodržavljani ne razumem dobro. Svojčas sem sicer imel razmeroma veliko družbe, toda skupna točka te družbe je bil alkohol in so bile droge. Odkar nisem več konzument tega, je tudi družba odpadla. Za piko na i naj omenim, da me ženske preprosto ignorirajo, z občasno pripombo, da je nenavadno, da tako lep tipo nima ženske. Po glavi mi hodi samo še in izključno emigracija, ker v tej državi nimam nič od življenja. Zanima me, ali bom s tem rešil problem, ali predlagate kakšne alternative?

Pozdravljen,

dobro je, da si prišel v življenu do točke, ko čutiš, da je potrebno nekaj spemeniti. Vedno trdim, da so takšni občutki znotraj nas, naše največje gonilo za življenje. Velikokrat sem tudi že srečala ljudi, ko jim manjka samo še diploma ali pa zadnji izpit, pa nekako ne zmorejo zadnje faze. Od kje to, saj vsi, ki smo šli skozi študij dobro vemo, da je pravzaprav težje začeti, kot pa dokončati. Stvar je kar preprosta, dokončati študij je nekako isto kot oditi od doma, se osamosvojiti. Včasih še težje. Saj ko imaš vse pogoje, da samostojno zaživiš, si resnično kar naenkrat ti odgovoren za nadaljnje dogajanje. Koliko se boš angažiral pri iskanju zaposlitve, kako boš krojil usodo naprej itd. Torej se tukaj kar naenkrat pojavi strah, strah pred prihodnostjo, strah dokončno odrasti tudi osebnostno. Treba je pač nekaj volje za dokončati začeto in to si kar dopovej.
Kar se tiče družbe, je prav, da je tvoja prejšnja odpala kot praviš, se izgubila, saj take družbe ne potrebuješ. Pri vzpostavljanju novih stikov pa se moraš vprašati kakšen je tvoj prispevek pri tem, koliko ti okolici stopaš nasproti. Verjemi, da nobena ženska ne ignorira “tipa”. Na brzino ga ocenimo, pogledamo in se v hipu odločimo (vsaj tiste samske). Torej ali bo tvoj obraz izražal dobrodošlico ali odbijal vse okrog sebe je zopet od tebe odvisno. Ti pa ne bo nobena emigracija pri tem pomagala. To ti lahko garantiram.
Kot vidiš je vse v tvojih rokah in ne v rokah okolice v kateri živiš. Kar pogumno naprej in osredotoči se nase.

srečno
Maja Kunčič