PRENEHANJE DOJENJA
Lepo pozdravljeni!
Sem mamica 20 – mesečne hčerke Ane, ki ji še vedno dojim in sicer enkrat podnevi, zvečer, ponoči in zjutraj pred službo. Nad dojenjem je tako navdušena, da me resnično že izsiljuje in ponoči ne zaspi, če malo ne povleče. Ker se z možem odločava za še enega otroka, vem da je nujno potrebno malo Ano odstaviti od dojke. To pa se mi zdi povsem nemogoče in si ne znam predstavljati, kako mi bo to uspelo. Lepo prosim, da mi kakšna mamica, ki je imala podoben problem pomaga z nasveti. Ali je katera poskusila dojke namazati recimo z jabolčnim kisom, česenom, žajblom ali čim drugim? Ker imam občutek, da Ana sama nikoli ne bo prenehala cizati se moram nekako znajti. Lep prosim za kak nasvet.
LP Tatjana
Draga Tatjana,
pri LLLI pravimo, da naj dojenje traja tako dolgo, dokler OBEMA, materi in otroku to ustreza. Seveda, idelano bi bilo, da se otrok odstavi sam, ko enostavno preaste potrebo po dojenju. Vsak doječi par ima pravico, da se odloči, kdaj je pravi čas za odstavljanje. Prav je, da se ob tem upoštevajo želje in potrebe obeh. V idealnih okoliščinah naj bi dojenje prenehalo takrat, ko otrok SAM PRERASE potrebo po dojenju in se sam odstavi. Ker pa ne živimo idealno, pa naj bo odstavljanje speljano počasi in z ljubeznijo. Po priporočilih WHO in UNICEFa naj bi matere dojile NAJMANJ dve leti ali še dalj, če obema to ustreza.
Načrtovanje nosečnosti ali nosečnost sama nista oviri za nadaljevanje dojenja. Z znastvenega stališča ni dokazov, da dojenje v nosečnosti škodi plodu, materi ali lahko celo povzroči splav. Izkušnje številnih mater so pokazale, da je varno dojiti celo nosečnost, zato lahko nosečnica, če ji to odgovarja, brez skrbi doji še naprej. Dojenje ne bo škodovalo plodu, še posebej, če bo mati uživala povečano količino zdrave hrane, po potrebi vitaminske dodatke in bo dovolj počivala. Nekatere matere imajo med dojenjem zelo občutljive bradavice ali jim je močno slabo, zato dojenje lahko postane neprijetno. Dejstvo je, da se veliko otrok med nosečnostjo sami odstavi, še posebno v zadnjih mesecih, ker se proizvodnja mleka zmanjša, z nastajanjem mleziva pa se spremeni okus, ki mnogim malčkom ni všeč. Osebno poznam kar nekaj mamic, ki so brez problema dojile celo nosečnost in še naprej – v tandemu.
Tukaj pa kopiram, kar sem na forumu “Starši-staršem”že pisala:
ODSTAVLJANJE POSTOPOMA IN Z LJUBEZNIJO
Vsak doječi par ima pravico, da se odloči, kdaj je pravi čas za odstavljanje. Prav je, da se ob tem upoštevajo želje in potrebe obeh. V idealnih okoliščinah naj bi dojenje prenehalo takrat, ko otrok sam prerase potrebo po dojenju in se sam odstavi. Ker pa ne živimo idealno, naj bo odstavljanje speljano počasi in z ljubeznijo.
Takole,
1. metoda: “Ne ponujaj – ne odbijaj”
To je zelo zanesljiva in varna ter postopna metoda odstavljanja. Tak način odstavljanja lahko postopno traja več tednov ali celo mesecev. Bistvo te metode je, da otroku dojenja enostavno sploh ne ponudimo. Včasih, kadar imate polne dojke, otrok pa je že celo popoldne siten, se verjetno večina mamic odloči in vzame otroka k sebi ter ga podoji, ne da bi on pokazal željo za to. Temu se je torej potrebno izogibati. V podobenm položaju se lahko znajdejo tudi mamice, katerih (starejši) otroci se že sami odstavljajo in dojenje zavračajo, one same pa bi želele čas dojenja podaljšati. V času aktivnega odstavljanja ali omejevanja podojev se zgodi, da otrok, ki se že dan ali dva dni ni dojil, nenadoma spet želi dojke. v takem primeru mu jih enostavno spet ponudimo in ne odbijamo njegove želje.
2. metoda: “zamotitev”
Otroka, ki se želi dojiti lahko zamotimo na več načinov: ponudimo mu pijačo (če je žejen), ponudimo mu igračko ali se z njim poigramo, ponudimo hrano (če je lačen), ponudimo mu branje ali pripovedovanje priljubljene zgodbice, preusmerimo pozornost na lepo cvetlico ali metulja, peljemo ga na igrišče med vrstnike,. Ta metoda precej spremeni naš prejšnji način življenja, saj otrok zahteva mnogo več pozornosti in posvetitve kakor pri enostavnem hitrem podoju. Starši moramo biti v pripravljenosti kakor čarovniki s polno malho trikov. Včasih moramo predvideti situacijo vnaprej in ko menimo, da bo otrok prosil ali zahteval dojenje, ga še pred tem preusmerimo. Težje je ponuditi zamotitev takrat, ko se je otrok že odločil, da se bo dojil in to že od nas zahteva. Najbolj uspešna metode za zamotitev otrokove pozornosti pa je že tisočletja enostavna: otroka nosite tesno v naročju, pojete, se pogovarjate z njim in ga nežno zibate (ali celo zaplešete). Če imate težave s hrbtenico in bolečimi nogami ga vzemite v naročje in se le zibajte z ene noge na drugo ali se z otrokom v naročju sedite v na gugalnik ali zibajte otroka sedeč na veliki žogi. Metode zamotitve so še naslednje: namesto da se zvečer kot ponavadi uležete skupaj z otrokom, se zraven le sedite, izogibajte se vajinih prostorčkov za dojenje (določen kot na kavču, gugalnik,.), berite mu zgodbice, prepavajte, ponudite mu nove igračke, ponudite mu nove načine igre s starimi igračkami, popeljita se s kolesom, veliko se crkljajta in žgečkajta, obiskujta sosedove otroke in seveda: tudi partner ali otrokov očka je lahko zelo zabaven in uporaben. Metoda zamotitve terja od starše vsaj dvakrat toliko časa, kolikor ga je preživel pri dojkah, zato se morate na to dobro pripraviti in si drugače organizirati svoj čas. Najboljše zamotitve morajo vsebovati tudi VELIKO ljubezni.
3. metoda: “nadomestilo”
večina mamic kombinira metodo zamotive tudi s tem, da otrokom ponudijo nadomestilo. Kadar je otrok lačen ali žejen in se želi dojiti, mu ponudimo hrano in pijačo. Če otroka za dojenje ne motivirata lakota in žeja, bo hrano najverjetneje odklonil. Podobno kot pri “zamotitvi” tudi metoda z nadomestilom ne deluje več, ko se je otrok že odločil za dojenje. Tako je potrebno tudi tukaj situacije predvideti vnaprej in prej ponuditi nadomestilo. Nadomeščanje dojenja s hrano je potrebo zelo previdno uporabljati. Ne ponujajte otrokom sladkarij, sadnih sokov, smokijev ali slanih palčk, piškotov in podobnega. Ko govorim o nadomestni hrani govorim izrecno le o polnih obrokih hrane za skupno družinsko mizo in malicah, kjer otroci dobijo zdravo in svežo hrano (sadje, žitarice, surova zelenjava – npr. korenje,ipd.).
Otroci, ki so v procesu odstavljanja od prsi in za ta proces sami še niso zreli ali odstavljanje ni na njihovo pobudo radi najdejo nadomestilo za sesanja in pričnejo sesati palec ali vogal odejice. Nekateri otroci lahko pričnejo sesati dudo, čeprav je prej niso uporabljali ali so se te navade že zdavnaj odvadili. V takem primeru moramo naše ljubeče vodstvo in pozornost še povečati in otroku ponuditi še več svojega časa, pozornosti in ljubezni. Sesanje dude ali palca nikakor ne sme postati nadomestilo za starševsko ljubezen, ki jo otroci nujno potrebujejo!
Matere, ki so si z otrokom zelo blizu opažajo, da dojenje ni samo hranjenje in potreba po bližini ampak še veliko več, tudi čustvena bližina in občutljiva senzibilnost v navezi mati-otrok.
4. metoda: “zakasnitev”
To je zelo učinkovita metoda, ki še posebej dobro deluje pri starejših, verbalno že komunikativnih otrocih. Ta metoda je lahko zelo fleksibilna in prilagodljiva. Večina otrok se doji tako ali tako ob nepredvidljivih časih (ne točno po urnikih). Vsakič, ko otroku, ki se želi dojiti reče, da naj počaka trenutek, minutko, pet minut ali kakšen drug časovni interval, se za ta časovni interval podaljpuje tudi odstavljanje samo. Seveda je pri tej metodi pomembno to, ali otrok sprejme časovni zamik dojenja. Kadar vas otrok prosi za dojenje, mu ne recite npr. “NE ZDAJ, počakaj 5 minut, da dokončam pisanje članka” ampak “DA LJUBČEK, toda prosim te, da počakaš 5 minut, da dokončam svoje delo”. Obljubo potem VEDNO in dosledno tudi izpolnite. Seveda tudi to metodo upšeno uporabljamo v kombinaciji z drugimi metodami. Nočno dojenje lahko na ta način pri starejših otrocih ukinimo s pogovorom: “kadar je tema in noč – dojke spijo; ko je dan – dojke delajo mleko” in podobnim.
5. metoda: “skrajšanje trajanja podojev”
Nekaterim materam odgovarja naslednja metoda: otrok se lahko doji, kadarkoli in kakokoli hoče, le trajanje dolžine podoja je omejena. Lahko otroka najprej malce podojite, nato mu ponudite nadomestilo ali zamotitev. S starejšimi otroci se da že lepo pogajati, npr. “dojenje traja toliko časa, dokler ne preštejeva do deset”. Starejši otroci se znajo že zelo dobro pogajati in prosijo “le za trenutek dojenja” ali “mami, saj bom hitro končal”. Ko res hitro končajo, se jim resno zahvalite, ker so držali besedo.
6. metoda: “sporazumno odstavljanje”
Nekateri starši rečejo svojim otrokom: “Po božiču se ne boš več dojil. Za božič boš dobil veliko daril in igrač in namesto da se boš dojil, se bova raje igrala z njimi”. Ali: “Sedaj pa si že zelo velika deklica. Ko bo prišel tvoj rojstni dan, mislim, da bi bilo v redu, da namesto večernega dojenja prebereva tvojo najljubšo zgodbico”. Če je mamica noseča, pa: “Sedaj si že velika deklica in mamica nima več mlekca. Mleko bo spet prišlo, ko se bo rodil dojenček. majhni dojenčki potrebujejo materino mleko zato, da zrastejo”. Eden od načinov sporazumnega odstavljanja je tudi podkupovanje. Nekateri otroci so se pripravljeni odreči dojenju v zameno zato, da dobijo mucka ali psa (ki ste ga tako ali tako že želeli imeti) ali novega dojenčka. Ta metoda je seveda učinkovita le pri starejših otrocih (tri leta in več), ki že razumno sprejmejo “določila pogodbe” in že razumejo daljše časovne intervale.
7. metoda: “očka – na pomoč!
Proces odstavljanja terja od mamic veliko časa, nežnosti, strpnosti in ukvarjanja z otrokom. Del teh dolžnosti lahko zlahka prevzamejo tudi očetje, tako podnevi, kakor ponoči. Ukinjanje nočnega dojenja je najtežje. Če ne želite, da otrokov jok prebudi celo sosesko ali bratca, ki spi v sosednji sobi, je najbolje, da se v proces aktivnega odstavljanja pridruži tudi očka. Otroka, ki še ni dovolj zrel za gornje metode in ki še ne komunicira verbalno je malce težko prepričati, če se je nekaj že odločil. V takem primeru je najbolje, da priskoči na pomoč očka. Kadar se otrok ponoči prebudi in ga mati vzame v naročje, se otrok čisto avtomatično, še v polsnu vgnezdi in začne iskati dojke. Če takoj ne dobi želenega, se lahko močno razjezi in prebudi pol soseske z glasnim protestiranjem. Seveda pa je nočni čas še posebej občutljiv, ko ne starši in otroci ne zmoremo biti prav hudo racionalni in sposobni pogajanj. Tako lahko otroka ponoči prevzame le še očka: lahko ga nosi, ziba, mu prepeva, mu ponudi vodo, če je žejen ali nahrani (če je otrok še zelo majhen). Ponavadi se moramo mamice tudi umakniti iz vidnega ali slišnega polja otroka. Seveda je tako početje za očeta, ki mora zgodaj zjutraj vstati in oditi v službo lahko kaj naporno početje, zato je pri dogovoru zelo pomembno, da se partnerja popolnoma strinjata z metodo in da kljub neprespanim nočem poskusita vztrajati vsaj teden ali dva.
Pogosto se dogaja, da ženska med prvo nosečnostjo ne razmišlja veliko o dojenju, ker je v ospredju bolj razmišljanje in priprava na porod. Kljub temu pa običajno že zelo zgodaj začnemo razmišljati o odstavljanju otroka od prsi. Velikokrat kmalu za tem, ko dojenje lepo steče, že razmišljamo o tem, koliko časa bomo še dojile. Nekatere pa morda že med nosečnostjo razmišljajo in se odločajo o dolžini dojenja ali pa jim okolica začne prav kmalu deliti nasvete o tem, kdaj je smiselno in pravočasno otroka odstaviti od prsi.
Ne glede na naša razmišljanja in namene pa se včasih odstavljanje kasneje ne odvija po naših predhodnih načrtih. Vsekakor odstavitev otroka od prsi ni dogodek, ki se zgodi čez noč (vsaj naj ne bi bil!), temveč je to proces, ki traja lahko od nekaj tednov, mesecev ali celo let.
Odstavljanje se dejanjsko začne že z uvajanjem prve goste hrane, kar naj bi bilo približno okrog 6. meseca starosti, saj se zaradi obrokov goste hrane postopoma začne zmanjševati število in dolžina podojev. Vendar pa to ne pomeni, da je to že čas, da prenehamo dojiti.
Drugi razlog, zaradi katerega ni smiselno prehitro stopnjevati odstavljanja je dejstvo, da dojenje ni zgolj prehranjevanje, temveč ima tudi pomembno imunološko (zaščitno) funkcijo, ki s starostjo otroka ne izgublja na vrednosti – dokler je otrok dojen, ga protitelesa v materinem mleku ščitijo pred okužbami in/ali omilijo potek morebitnih bolezni.
In tretji razlog je dejstvo, da dojenje predstavlja otroku tudi zadovoljevanje njegovih čustvenih potreb (po ljubezni, telesnem stiku, varnosti, sprejetosti, ugodju,…).
Ta vidik dojenja prihaja še bolj do izraza v času, ko dojenje postopoma izgublja svojo prehrambeno vlogo (predvsem po 1 letu starosti) in naj ga ne bi zanemarjali.
KDAJ IN KAKO ODSTAVITI?
Mednarodna zveza za dojenje (LLLI) ne postavlja nobenih pravil oziroma mejnikov, do kdaj naj bi dojili, temveč svetujemo, da se mati sama odloča o tem, kdaj bo otroka odstavila glede na njeno osebno in družinsko situacijo.
Zagovarjamo pa predvsem dve vrsti odstavljanja:
a) naravno odstavljanje
b) načrtno odstavljanje
a) O NARAVNEM ODSTAVLJANJU govorimo takrat, ko otrok preraste potrebo po dojenju in se sam odstavi. To je po našem mnenju idealno, če obema v doječem paru ustreza. Kdaj se naravno odstavljenje zaključi, je odvisno od posameznega otroka (lahko se zgodi okrog 1 leta ali celo po 4. letu otrokove starosti). Vsak otrok se prej ali slej odstavi.
Razlikovati pa moramo med naravnim odstavljanjem in doječo stavko! Če se otrok ne želi več dojiti pred svojim prvim letom starosti, gre pogosto za slednje.
b) Kadar pa materi iz kakršnegakoli razloga dojenje ne ustreza več, priporočamo NAČRTNO ODSTAVLJANJE.
V tem primeru naj bo odstavljanje postopno in z ljubeznijo, nikakor pa ne prenehajmo dojiti nenadoma. Nenadna odstavitev je stresna tako za otroka kot za mamo. Postopno odstavljanje lahko zahteva veliko napora in potrpežljivosti, vendar ima dolgoročno velike prednosti. Včasih moramo biti fleksibilni in pripravljeni na kompromise, da ne naredimo več škode kot koristi. Če v procesu odstavljanja materina prizadevanja situacijo še poslabšajo pomeni, da otrok še ni pripravljen na odstavitev in je morda pametneje to malo odložiti. Nepriporočljivo je odstavljenje pospeševati v posebnih situacijah, kot so: bolezen otroka, selitev, dopust, rojstvo sorojenca ali druge nenadne spremembe.
V procesu odstavljanja ima pomembno vlogo otrokov oče ali kateri drugi družinski član, ki je lahko pri tem v veliko pomoč (uspavanje, nočno vstajanje, sprehodi, igra,…).
NAČINI POSTOPNEGA ODSTAVLJANJA:
– postopoma zmanjševati število in dolžino podojev
– ponujati otroku sok ali prigrizek preden prosi za dojenje
– nuditi otroku več pozornosti na druge načine (ljubkovanje, veliko telesnega stika)
– zamotimo ga z drugimi aktivnostmi – pravljica, igra ali sprehod v času, ko naj bi se dojil
– izogibati se situacij, v katerih se običajno doji
– pravilo: ne ponujati – ne odrekati
– dogovarjanje z malčkom, ki že razume
Tatjana,
tudi jaz sem imela enega takega navdušenega kot ti, to je bil moj drugi otrok . Tudi jaz sem mislila da bom z odstavitvijo začela jaz seveda postopno, saj je pri dveh letih še kako rad pojedel pri meni. Pojedel zato, ker me je vsakič ko me je kdo rekel da se samo še crklja pošteno razjezil. Namreč zvečer se je mleka napil in ni maral duge tekočine, čeprav je seveda jedel preko dneva vso tapravo hrano in tudi pil. Podoben sestavek kot ga imaš sedaj ti od Karmen (he še vedno ga imam za spomin), sem ga jaz dobila pri otrokovi starosti dveh let in sem poskušala z odstavitvijo. A vedno je kaj prišlo vmes, enkrat je bil malce prehlajen, pa je tudi s pomočjo dojenje odšel nahod v dveh dneh, zato mi na misel ni prišlo da bi ga takrat odstavljala, četudi bi bil še “večji”. Tako smo prišli do tega ,da je postopno sam začel spuščati podoje (pri 3,5 let) vse dokler ni popolnoma prenehal.
Želim povedati torej, da je pomembnno kaj čutiš ti. Če ti je res zoprno nočno dojenje, če te to ovira – tako kot je mene začelo(sicer pozneje)potem pač poizkusi z načini ki so lepo opisani. Otroci so različni.
Veš pa da dojenje nosečnosti ne škoduje, če te le bradavice ne bolijo, če ti vse ostalo ustreza, se ne obremenjuj. Mislim, da pa potem ko prvi otrok vidi kako se dojenček (bratec ali sestrica doji) sam ugotovi da je že velik in je to za dojenčke.
No vsekakor boš ti najbolje vedela.
lep dan
m.p.