Pozdravljeni!

Že nekaj časa se postopoma uvajam v zdravo prehranjevanje, a pri tem vedno znova in znova naletavam na različne ovire. Tokrat bi vas rada vprašala, če imate kaj izkušenj s prenažiranjem in uspešnimi metodami odpravljanja te razvade. Sama imam to nesrečo, da v stresnih situacijah vedno segam po hrani, kar se močno pozna na teži. V takih trenutkih bi vase lahko spravila vse, kar mi pride pod roke, tudi hrano, ki je sicer ne bi povohala niti na daleč. Nekaterim vam je problem najbrž znan in na tiste se obračam po pomoč.

In še druga zadeva, ki je tudi malce moteča. Že kot otroku so mi privzgojili prepričanje, da je potrebno pojesti vse, kar imamo na krožniku (v stilu: v Afriki otroci stradajo). Tega se sama podzavestno držim še danes. Čeprav sem že sita, me nek notranji glas vedno prisili, da pomažem krožnik do konca. Temu se skušam izogibati z naročanjem manjših porcij ali pa jedi, kjer prevladuje zelenjava, ampak nisem preveč uspešna.

Sem odprta za karšnekoli predloge, nasvete in vzpodbude.

LIVvy,
mislim, da ti manjka motivacije in cilja. Ce bi vedela, zakaj zelis jesti manj in ce bi imela v zivljenju zastavljene jasne cilje, bi izgubila zeljo po enormnih kolicinah hrane, ki je sicer, kot pravis sama, ne bi niti povohala.
Svetujem ti, da se o tem pogovoris ali z mamo ali z dobro prijateljico ali pac z nekom, ki mu zaupas. Prosi za pomoc v stilu moralne podpore.
Vso sreco!

Že velikokrat sem to napisala – najuspešnejši način boja s prenažiranjem je 5-6 krat dnevno redno hranjenje s primerno velikimi obroki hrane, ki naj bodo raznovrstni, vsak pa mora vsebovati primerno količino ogljikovih hidratov. le ti namreč najpomembneje uravnavajo količino sladkorja v krvi in posledično občutek sitosti. Vztrajati je potrebno, ne glede na to, če se z začetka še pojavljajo epizode basanja s hrano vmes. Ne glede na karkoli, ob določeni uri mora biti na vrsti primeren obrok. Z začetka je to težko, kdor pa vzdrži, izkusi, da se želja po prenažiranju javlja vse redkeje in da se nato telo niti ne pusti več, da bi svoja čustva praznili ali izživeli na način, ki spravlja telo samo v tako nezdrave in nefiziološke situacije.
Pomembno pa je, da imamo hkrati ob tem možnost, da se naučimo prepoznavati ta čustva, jih razumeti in jih izražati drugače, z besedami in ne preko bolezenskih vedenj. Ob tem pa večinoma potrebujemo pomoč strokovnjaka, zato je pomembno, da jo poslušate najti tudi vi.

Marija Anderluh.

Najučinkovitejši način je redno 5-6 krat dnevno prehranjevanje, pri katerem mora vsak obrok vsebovati primerno količino ogljikovih hidratov.
z začetka je to težko, posebej dokler se epizode basanja s hrano še pojavljajo, kasneje pa želja po basanju sama od sebe izgine. zdi se, kot da telo več ne dovoli, da ga tako uporabljamo za praznenje čustvenih stanj.
Seveda je takrat zelo pomembno, da imate možnost spoznati tista čustva, ki so vas v tako hranjenje vodila, jih razumeti in se naučiti bolj zdravih načinov, kako se z njimi spoprijeti. Zato je pogosto potrebna pomoč strokovnjaka.
Marija Anderluh

livvy, kot otrok so me vzgajali ravno tako… potem se pa nisem mogla nauciti manj jesti… pisi: [email protected]

Draga Vesna,
ker ta forum ni namenjen propagiranju najrazličnejših dietnih režimov, prosim, opišite vašo izkušnjo, kakšna prehrana je vam pomagala, bomo to objavili skupaj s komentarjem. Sem prepričana da bo tako to prebralo še več naših bralcev.

marija Anderluh