Zdravoe sigurno) .

odločila sem se,da ukaj napišem svoj problem in povprašam za kakšen nasvet.

Imam problem z prenajedanjem ( ne izovem bruhanja,ne jemljem odvajal,samo prenažiram se ).Naj povem da sploh nevem kdaj se je use to začelo pred nekaj dnevi sem pa realizirala da imam probleme z tem.( kakšna 3 leta že sigurno).Pojem velike količine hrane,jem tudi ko sem sita in jem tudi zgolj tudi samo zaradi živčnosti ( kot,da bi iskala neko uteho v hrani + zelo hitro jem hrano ) .Vem da tako negre več naprej in bo treba nekaj storiti.Naj grem k psihiatru ali naj se samo začnem nadzorovati ( sem že probala vendar ni uspelo) ? Naj povem da sem tudi velikokrat živčna(brezvezni živčni napadi),kdaj tudi zelo žalostna in sebe vidim kot navadno “smet” in svet okoli mene je popolen.

Je psihiater pravilna odločitev,kako bi zdravil ta moj problem ( samo z terapjio- pogovorom ali tudi z kakšnimi zdravili ?) .Ne želim pa da kdorkoli izve za te moje probleme,je psihiater dolžen povedati staršem da hodim tja če nism polnoletna ali če ga prosim nebo nič povedal?

Pozdravljena,

da si uspela sebi priznati, da potrebuješ pomoč je pomemben korak. Mogoče se tebi to ne zdi, vendar si na začetku svojega okrevanja. To je začetek nečesa novega in pot k nečemu boljšemu zate.
Sprašuješ katera oblika pomoči je boljša. Dejansko je dobra vsaka oblika pomoči. Vendar je res, da pri psihiatru ne boš dobila dolgih terapevtskih pogovorov, vsaj pri večini ne. Sama bi ti predlagala kombinacijo osebne individualne psihoterapije (ki poteka 1x na teden po 50 minut) in spremljanje psihiatra – če želiš, da ti kot pomoč predpiše kakšno zdravilo. Psihiatri so namreč bolj usmerjeni v predpisovanje zdravil, posameznemu pacientu pa namenijo največ 15 minut osebnega pogovora (zaradi velikega števila pacientov). Potem te naročijo na daljši čas spremljanja, tudi 1x na mesec, če so težave bolj resne pa 1x na dva tedna. Boljše je, da se aktivno vključiš v lastno zdravljenje, 1x na teden. To pa lahko dobiš v psihoterapiji ali pri svetovalcu za motnje hranjenja. Pri nekaterih je oblika takšne pomoči dražja kot pri drugih, vendar pa lahko dobiš tudi brezplačno pomoč, če dobro raziščeš kdo jo ponuja. V Ljubljani npr. je brezplačna terapevtska pomoč v okviru Frančiškanskega družinskega inštituta, je pa čakalna doba zaradi zasedenosti tudi 3 mesece. Tudi v marsikaterem društvu se da dogovoriti za nižjo ceno.

Kar se tiče zaupnosti mislim, da ta ostane med tabo in terapevtom, tudi pri psihologu in psihiatru je tako. Lahko ti pomagam poiskati informacije kam po pomoč, če želiš, pa potem v telefonskem pogovoru sama preveriš kaj menijo o zaupnosti in ali to sporočijo staršem ali ne. Sama menim, da ne sporočijo, vendar se lahko prepričaš tudi sama, da boš bolj zaupala.

lp

Tatjana

Hvala za odgovor,vem da bi bila psihoterapija najboljše,ampak kaj ko nimam ne ženpnine,ne štipendije,nimam financ 🙁 .Staršem pa absulutno ne mislim povedat(ker isrkeno povedano vem da mi neki hoteli plačati,ker itak mislijo da sem za use nesposobna,tako da bi tudi za ozdravitev mislili tako,in jaz bi samo obupala.).Tako da ali psihiater ali kakšna skupina ja,ampak mislim da je na goriškem nimamo,Ali mogoče je in nisem najda informacij da je ? (brezplačna po možnosti).

No ja,lih tablet nebi rada žrla,ampak saj takih težav kot sem jhi zgoraj opisala neda zdraviti z ttabletami,ali pač ?

Veš, če malo pobrskaš lahko najdeš tudi kakšno brezplačno pomoč. Goriška brda misliš? Bi potem tudi NG še prišla v poštev kar se tiče pomoči, če slučajno kaj najdem?

Psihiater ti lahko vsaj delno pomaga – za začetek lahko pove tudi konkretne informacije kaj je možno v lokalnem okolju. Je varianta, da greš do osebne zdravnice ali pa v svojem ZD preveriš kako dela psihiater, se naročiš in boš videla kaj ti bo svetoval. Vem, da nekatera dekleta so jemala Prozac kot eno od možnost in so bila tudi skeptična na začetku. Potem pa ugotovila, da jim je pomagal. Za začetek pojdi do psihiatra v vašem ZD, ki je brezplačen. Vmes bom pa jaz še poiskala kakšno informacijo.

lp

Tatjana